Tanka meja med igro in resničnim življenjem …

Avtor: Mojca Koprivnikar

Gledališče naj bi bil prostor za igro, resnično življenje pa naj bi bilo pristno, a nam psihološka znanja govorijo, da si v resnici tudi v vsakdanjem življenju velikokrat nadenemo maske, za katerimi skrivamo predvsem notranje bolečine, in zato igramo. 

To resničnost našega življenja je zelo dobro upodobila Yasmine Reza v gledališki predstavi Bella Figura, v kateri eno izmed glavnih vlog igra tudi Iva Krajnc Bagola, naša sogovornica, s katero smo klepetali prav o pristnosti odnosov, življenju in seveda o umetnosti igre.

Foto: Jože Suhadolnik

Iva, igrate v zanimivi gledališki predstavi, ki prikazuje način življenja določenega sloja današnjih ljudi srednjih let, v kateri se izbrani posamezniki na zunaj kažejo v najlepši luči, navzven je vse bleščeče, za to masko pa se skriva nekaj drugega. V predstavi igrate Andreo, ljubico, žensko, mater samohranilko, ki se vedno znova zaljubi v moške, ki ji ne morejo nuditi prave varnosti in zavetja. Koliko podobnosti in katere vidite med liki v igri in resničnim življenjem?

»Kar se podobnosti tiče, lahko rečem, da jih poznam nekaj, ki se skrivajo za fasado blišča, a sem v resničnem življenju k sreči obdana z bolj pristnimi. Sicer pa je Yasmina Reza znana po svoji pronicljivosti in besedni natančnosti, tako da je v svojem besedilu odlično ujela značaje in njihova spopadanja s seboj ali z drugimi. Najbrž je to temo izbrala, ker so takšni ljudje že sami po sebi konflikt – to, kar kažejo, in to, kar čutijo, je pravo nasprotje. Je pa Yasmina tudi prava mojstrica nebesednega; v besedilu je na primer veliko premolkov in zamolkov, ki narekujejo določeno vzdušje, zadrego ali pa – nasprotno – sproščenost in smeh. Njen način pisanja je resnično unikaten in omogoča razbohotenje dramskih likov ter s tem tudi močno avtentičnost. Andrea je tako prav posebna: samohranilka, farmacevtska tehnica in odvisna od tablet, v zvezi s poročenim moškim. Ima mejno osebnostno motnjo, ki pa ni tema predstave, je pa velik razlog za zaplet (komičen in tragičen). Iskanje njenega bistva je bilo precej razgibano in vse prej kot preprosto. Raziskovanje njenega značaja me je pripeljalo do branja romanov, ki so jih pisale osebe s to motnjo, do raznih razprav in gledanja dokumentarcev na to temo. V nekem trenutku sem se že sama počutila kot pacientka (smeh), a sem uspela obdržati zdravo distanco. Pri igranju je to najpomembnejše. Drugače ne gre za igranje.«

Andrei ne gre ravno najbolje v odnosih. Tudi na splošno se mi zdi, da smo v partnerstvu vse bolj v slepi ulici. Kaj pa vi? Kot mi je znano, vama z možem dobro uspeva. Nam lahko razkrijete recept za dober partnerski odnos?

»Zdi se mi, da partnerski odnosi zares vse bolj postajajo nekakšno bojišče med žensko in moškim, pa vendar menim, da je pomembno, da v življenju iščemo pozitivne zglede. Partnerski odnos ni vojno stanje, ampak je dajanje in sprejemanje, neki fluid ženske in moške energije. Če sem iskrena, nikoli nisem razmišljala, ali mi uspeva ali ne. Mislim, da ni dovolj, da nekoga samo ljubiš, moraš se znati zanj tudi potruditi. S tem se trudiš tudi vzpostavljati boljši in bolj poglobljen partnerski odnos.«

Kaj menite, koliko osebnostnega dela na sebi je potrebnega za funkcionalen partnerski odnos?

»Bolje se poznaš, lažje komuniciraš, sprejemaš in tudi odklanjaš. Tudi tega se moraš naučiti. Naučiti pa se je treba reči ne in biti kdaj pa kdaj egoističen. Ohraniti sebe pomeni ohraniti odnos.«

Vrniva se na lik samohranilke Andree, ki vedno znova naleti na napačne moške, takšne, ki se ji ne predajo v celoti, jo zapustijo. Kaj menite, da bi Andrea morala storiti, da bi se njen krog nepravih moških prekinil? Vem, da niste psihologinja, a vseeno me zanima vaše mnenje.

»Andrea je kljub svoji izzivalni zunanjosti zelo negotova in zaradi mejne osebnostne motnje nezmožna sprejemanja velikih odločitev. Vse zaznava precej črno-belo, ima slabo mnenje o sebi in občutek manjvrednosti ji sledi na vsakem koraku. Razpoloženjska nihanja so razlog za veliko nerazumljenosti in pretirano teatralnost. Tableta je zato njena prijateljica; Sophie, njena hči, je njena edina svetla točka, čeprav je v predstavi ne vidimo. Izbira nepravih moških se zato zdi, kot da si nalašč nalaga kazen. Težko je najti pravi odgovor; tudi avtorica ga ni ponudila.«

Zakaj vas igra privlači?

»Igra je strast. Vsakokrat je neznanka in zato zmeraj zanimiva. Pri meni je to notranja nujnost, ki je ne znam razložiti.«

Igra in življenje – kako se vam prepletata?

»Razmišljanja o projektu, vsebini, o temi me zmeraj prisilijo, da sem zelo samoreflektivna. Vedno znova se podajam v neznano, pa vendar nekako k sebi. Ta paradoks mi je skoraj zmeraj neka ustvarjalna stalnica. Ni enega brez drugega in nasprotno, ampak gledališče in kultura na splošno sta ravno zaradi te zmožnosti toliko bolj družbeno potrebna in nujna. Vesela sem, da imam možnost razmišljati in ob tem kreirati nove svetove. To je moja strast. Zato se tega razmišljanja ne bojim.«

Predstava Bella figura. Foto: Peter Giodan

Zdi se mi, da igra lahko služi v različne namene, je večplastna. Bi svetovali igro za npr. terapevtske namene? Zakaj?

»Igra je absolutno večplastna in ravno zato zanimiva. Daje mi možnost, da izražam različne vidike svojih doživljanj, ti pa niso nujno meni lastna. So del mene, a niso moja (smeh, upam, da sem jasna). In tudi empatija je izjemno pomembna in ta nam v družbi najbolj manjka. Pri igri brez empatije ne gre, zato mislim, da je igra lahko zelo terapevtska. Lahko zelo osvobaja in hkrati polni notranji čustveni svet.«

Ali je domišljija zelo pomembna pri vživljanju v vse osebnosti, ki jih igrate oz. kako se zlijete z njimi?

»Brez domišljije ni nič, nikoli. Seveda je odvisno od projekta, besedila, režiserja, ekipe soigralcev in koliko ti razdražijo domišljijskega volka (smeh).«

Poglejva še malce praktične življenjske stvari. Predvidevam, da ste precej zaposlena ženska. Kako usklajujete družinsko življenje, delo in druge obveznosti?

»Trenutno sem precej zaposlena in moji nekoliko trpijo zaradi moje odsotnosti, vendar se trudim kljub vsemu čim več časa preživeti z Aljošo in s Sofio, čeprav včasih samo padem v posteljo (smeh).«

Foto: Peter Giodan

Koliko niti ima v rokah ženska znotraj svoje družine (smeh)?

»Vse (smeh).«

Menite, da je zadovoljivo osebno življenje povezano z našim zdravjem?

»Seveda! Mora biti zadovoljno in izogibati se moramo pretirani rutini.«

Čustva in telo torej – ta povezava?

»Seveda in nekaj malega razuma (smeh).«

Kako se spoprijemate s kritikami v življenju? Se vas je kdaj kakšna tako dotaknila, da vas je ustavila na vaši poti?

»Kritike so nujne – samo tako si lahko izpilimo samopodobo in dozorimo. Učimo se na napakah in čustvenih polomih. Seveda sem dobila že tudi slabe kritike svojega dela; te so me prizadele, a sem se čez to uspela ponovno postaviti na noge in premagati strah nezaupanja vase, ki mi ga je kritika vcepila. Starejša kot sem, manj se me dotaknejo; včasih samo zamahnem z roko in grem naprej. Podobno naredim, tudi če so dobre (smeh).«

Kako ohranjate pozitivno naravnanost v življenju?

»Ne vem, iskreno, a ko pogledam Sofijo, mi je vse naenkrat jasno. Zato je vredno živeti.«

Vzamete tableto, ko vas kaj boli, imate zdravstvene težave ali si pomagate drugače – kako?

»Uf, ja, ne maram bolečin. Igralci moramo z bolečinami velikokrat nastopati, zato se tablet ne branimo. To je pa tudi vse. Vzamem, ko je treba. Sicer moram priznati, da mi že lekadol pomaga pri večini težav (smeh).«

Opišite, prosim, svoj najlepši trenutek v življenju.

»Nimam samo enega – imam trenutek, ko sem spoznala Aljošo, trenutek, ko se je rodila Sofia, ko je prvič shodila, ko je prvič sama vse pojedla, ko sva se z Aljošo poročila, pa trenutek, ko sem sedela pokojnemu dedku na trebuhu in gledala nogometno tekmo, trenutek, ko sem dobila vozniški izpit, trenutek, ko sem naredila sprejemni izpit na AGRFT, trenutek, ko sem dobila prvo glavno vlogo, trenutek, ko sem vse to pogledala nazaj in si rekla YES (smeh).«

Največji uspeh vašega življenje je …

»Da diham. Kot svoj človek.« 

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj