Dejavniki tveganja
Na pojavnost obporodne depresije vplivajo hormonski, imunološki, genetski, sociološki in psihološki dejavniki. Pomembna je osebnostna struktura nosečnice, partnerski odnos z otrokovim očetom in tudi širše socialno okolje, v katerem živita. Težave vezane na reproduktivno zdravje ali dosedanje neugodne izkušnje z nosečnostmi in porodi lahko igrajo pomembno vlogo pri psihičnem počutju nosečnice. Ženske z anamnezo depresije v preteklosti ali družinsko anamnezo depresije imajo večje tveganje za pojav obporodne depresije.
Simptomi obporodne depresije
Simptomi se kažejo kot znižano razpoloženje, razdražljivost, brezvoljnost, pomanjkanje motivacije in črnogledost. Pojavijo se lahko telesni simptomi, kot so utrujenost, nespečnost, bolečine, spremembe v apetitu, slabša koncentracija. Zelo pogosto se pojavita tesnoba in zaskrbljenost vezana na potek nosečnosti ter zdravje ploda in otroka. Ženske lahko čutijo izrazito negotovost, pomanjkanje kompetentnosti v materinski vlogi in ob tem občutke krivde. Velikokrat jim nenehna skrb in premlevanje o teh vsebinah vzame veliko časa in je ne morejo kontrolirati.
Anksiozne vsebine so lahko vezane na izrazito skrb za zdravo nosečnost. Po porodu se anksioznost pogosto prenese v pretirano skrb za otroka. Mater lahko skrbi, ali je otrok zdrav, ali diha, ali je z njim vse v redu, zato ga pogosto opazuje in preverja. Svojci ji lahko svetujejo, naj se sprosti, vendar tega ne zmore, kar lahko vodi v občutek nerazumljenosti in še večje nekompetentnosti.
Zaradi preutrujenosti in občutka, da niso dovolj sposobne za materinstvo, se lahko pojavijo občutki krivde in obupa, kar lahko vodi tudi v željo po pobegu iz situacije. Pri nekaterih ženskah se lahko pojavijo misli na samopoškodovanje, smrt ali samomor ali pa misli o škodovanju otroku. Trajanje depresivnih simptomov je lahko nekaj mesecev, včasih pa se stanje nadaljuje več let, pri čemer ga kasneje težko povežemo z obdobjem nosečnosti ali poporodnim obdobjem. Simptomatika se lahko umiri spontano, vendar pomembno vpliva na žensko, njenega otroka in celotno družino. Simptomi neugodno vplivajo na navezovanje med materjo in novorojenčkom, ki je za otrokov razvoj dolgoročno zelo pomembno. Težave z navezavo se lahko kažejo kot nezmožnost razumevanja otrokovih potreb, težave s pomirjanjem otroka in nesproščen odnos med njima. Mati težko najde notranje vire za vzpostavitev čustvene bližine z otrokom.
Depresijo po porodu je potrebno ločiti od poporodne otožnosti (angl. baby bluesa), ki se razvije pri skoraj 80 odstotkih porodnic zaradi izrazitega padca ženskih spolnih hormonov. Običajno se pojavi drugi ali tretji dan po porodu in se kaže s povečano čustveno občutjivostjo, jokavostjo, znižanim razpoloženjem in tesnobo. Simptomi minejo sami brez intervenc. Če pa se nadaljujejo več kot dva tedna po porodu, se nakazuje možnost razvoja obporodne depresije.
Depresijo po porodu je potrebno ločiti od poporodne otožnosti (angl. baby bluesa), ki se razvije pri skoraj 80 odstotkih porodnic zaradi izrazitega padca ženskih spolnih hormonov. Običajno se pojavi drugi ali tretji dan po porodu in se kaže s povečano čustveno občutjivostjo, jokavostjo, znižanim razpoloženjem in tesnobo. Simptomi minejo sami brez intervenc.
Posledice obporodne depresije
Depresija v nosečnosti je povezana s statistično pomembno večjo verjetnostjo za splav, nedonošenost in nižjo porodno težo otroka ter vpliva na zdravje tako nosečnice kot otroka. Izrazita tesnoba nosečnice vpliva na razvoj stresne osi ploda ter na njegovo doživljanje stresa. Po porodu je zaradi simptomatike motena navezava med materjo in otrokom. Mati kljub izraziti želji, da bi dobro skrbela za otroka, včasih te skrbi ne zmore in potrebuje pomoč.
Obravnava obporodne depresije
Pri obporodni depresiji je potrebna pomoč strokovnjaka. Pomembno je, da simptome prepoznamo in da jih lahko pozdravimo. Blage oblike obporodne depresije se lahko omilijo s tehnikami sproščanja, psihoterapijo, zdravim življenjskim slogom in podporo svojcev. Obravnava pri psihologu je lahko v veliko pomoč. Prvi korak predstavlja psihoedukacija, ki temeljito predstavi psihično stanje, razširi prepoznavo čustvenih stanj in možnosti obravnave. Na voljo so različne oblike psihoterapije, psiholog glede na simptomatiko izbere primerno in jo predstavi pacientki. Obstajajo kratke in učinkovite intervence, ki pacientki nudijo podporo, razumevanje in možnosti, kako si pomagati tudi v domačem okolju. Podporno socialno okolje ter razumevanje simptomov žensko zelo razbremenijo. Partner, ki lahko doprinese k skrbi za dojenčka ali pri gospodinjskih opravilih, je v veliko oporo, prav tako širša socialna mreža. Študije kažejo, da sta pomembni tudi socioekonomska varnost in razumevajoče delovno okolje.
Če simptomi vztrajajo kljub nefarmakološkim ukrepom, psihiater razloži možnosti zdravljenja z zdravili. Zdravljenje poteka v sodelovanju s pacientko, ko so ji predstavljene vse možnosti, predvidene koristi in tveganja. Zdravila, ki so na voljo, so danes obširno raziskana in podprta z znanstvenimi ugotovitvami. V nosečnosti predpisujemo zdravila, za katera pričakujemo večjo korist od potencialnih tveganj, prav tako obstaja možnost zdravljenja z zdravili v času dojenja. V primeru, da je zdravilo, ki pomaga, nekompatibilno z dojenjem, predstavi psihiater možnosti, ki so na voljo. Najpomembnejši cilj je remisija materine simptomatike. V primeru, da je ambulantna obravnava nezadostna, je v Sloveniji možnost hospitalizacije, ki je prostovoljna in usmerjena v potrebe matere, otroka in družine, da jim nudimo čim večjo podporo v ranljivem obdobju in skušamo doseči postopno čim večjo samostojnost v družinskem delovanju.
Enote za mame in dojenčke
Enote za mame in dojenčke (angl. Mother and baby units) so namenjene bolnišnični psihiatrični obravnavi mame, ki je na oddelku hkrati z dojenčkom, starim do 12 mesecev. Na tak način mama ni ločena od otroka. Nudimo ji psihiatrično zdravljenje, psihoterapevtsko obravnavo ter podporo pri navezavi z otrokom. Dojenčkov oče je vključen v obravnavo, prav tako drugi pomembni svojci, ki bodo dolgoročno podprli delovanje družine. Pri obravnavi se krepijo starševske kompetence, razumevanje različnih situacij v družini, edukacija in postopen prehod v življenje doma, tudi preko skupnostne obravnave na domu. Do sedaj v Sloveniji ni bilo možnosti za psihiatrično zdravljenje mame in sobivanja dojenčka, od decembra 2025 pa je prvič ta možnost tudi v Sloveniji na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Delovanje Enote za mame in dojenčke je usklajeno z delovanjem podobnih enot po svetu. Največ jih je v Združenem kraljestvu, Franciji, Avstraliji, Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem.
Presejanje
Obporodno depresivno simptomatiko je smiselno prepoznati čim prej. Presejalni program PODN (Prepoznavanje odvisnosti, duševnih motenj in nasilja v obporodnem obdobju) v okviru primarnega zdravstvenega varstva izvaja med nosečnostjo in po porodu; namenjen je prepoznavanju simptomov depresije, anksioznosti, zlorabe alkohola, drog, kajenja v nosečnosti ter nasilja. Ženske, ki so ocenjene kot bolj ogrožene, so napotene h kliničnemu psihologu ali psihiatru. V primeru akutnih in izrazitih težav se ženske napoti v urgentne psihiatrične ambulante, v redno obravnavo pa se vključijo pri strokovnjakih s področja duševnega zdravja v različnih regijah, navedenih na spletni strani NIJZ (https://zdaj.net/nosecnost/za-zdravo-nosecnost/dusevno-zdravje-v-nosecnosti-in-po-porodu/).
Strokovnjaki se trudimo širiti znanje in izobraziti javnost, da vsi skupaj pripomoremo k prepoznavi in pomoči teh ranljivih skupin. Dolgoročno tako naredimo ogromno za zdravje družine in njeno opolnomočenost za naprej.
Viri
Stuart-Parrigon K, Stuart S. Perinatal depression: an update and overview. Curr Psychiatry Rep. 2014;16(9):468. doi: 10.1007/s11920-014-0468-6.
Howard LM, Molyneaux E, Dennis CL, Rochat T, Stein A, Milgrom J. Non-psychotic mental disorders in the perinatal period. Lancet. 2014;384(9956):1775-88. doi: 10.1016/S0140-6736(14)61276-9.
Stein A, Pearson RM, Goodman SH, Rapa E, Rahman A, McCallum M, Howard LM, Pariante CM. Effects of perinatal mental disorders on the fetus and child. Lancet. 2014;384(9956):1800-19. doi: 10.1016/S0140-6736(14)61277-0.
Connellan K, Bartholomaeus C, Due C, Riggs DW. A systematic review of research on psychiatric mother-baby units. Arch Womens Ment Health. 2017 ;20(3):373-388. doi: 10.1007/s00737-017-0718-9.
