Zares varnih zobnih zalivk ni: Bele, sive ali porcelanske zalivke?

Kakšne zalivke so primerne za pacienta, bo najbolj pravilno odločil zobozdravnik, a nekaj dodatnega znanja o vrstah materiala, iz katerega so te narejene, vedno pride prav. Tokrat se dotikamo vroče teme o kakovosti in ustreznosti zobnih zalivk.

Direktiva EU narekuje opustitev zobnega amalgama za nekatere demografske skupina. Foto: Bigstock

Poglobljeno razpravo med stroko je sprožila direktiva EU, ki zapoveduje rabo manj škodljivih tako imenovanih belih (kompozitnih) zalivk za nosečnice, doječe matere in za otroke do 15. leta. Tisto, kar ni dobro za omenjene skupine, pa ne more biti priporočljivo tudi za vse preostale, zato smo za odgovore zaprosili strokovnjakinjo Kristino Rojs Cenčic, zobozdravnico iz ZD Domžale.

V ustih Evropejcev naj bi bilo po izračunih Evropske agencije za okolje (EEA) zaradi amalgamskih zalivk več kot 1.000 ton živega srebra, kar lahko postane tudi okoljevarstveno vprašanje.

V prvem delu (najdete ga TUKAJ) je strokovnjakinja razložila o sestavi amalgama, o v hrani vezani obliki metiliranega živega srebra, ki je veliko nevarnejši kot živo srebro, ki je v amalgamski plombi, o osnovnih razlikah med plombami in zadnjo direktivo EU, ki narekuje opustitev zobnega amalgama za doječe matere, nosečnice in otroke do 15. leta starosti, ter o načinih, kako dokazovati status nosečnice pri zobozdravniku. V nadaljevanju preberite drugi del pogovora.

Tudi glede varnosti rabe belih zalivk še ni vse dorečeno. Drži? V njih so uporabljeni različni materiali. Ali lahko opišete, kateri?

»Bele kompozitne zalivke so iz organskih snovi (to so monomere in polimere) in anorganskih polnil. Njihova varnost še ni povsem dorečena. Na trgu je ogromno različnih materialov za bele kompozitne zalivke. Sestava kompozitnih materialov se stalno spreminja z namenom izboljšave njihovih mehanskih in kemičnih lastnosti, kar otežuje izpeljavo dolgih kliničnih študij, ki bi lahko potrdile ali ovrgle varnost uporabe teh materialov.«

Kako pa je glede izvedbe kompozitnih zalivk? Kaj je »koferdam« in zakaj je njegova uporaba pomembna? Kako je glede tega pri otrocih?

»Strokovno ustrezna izvedba kompozitne zalivke je zahtevna in časovno neprimerno daljša, predvsem zaradi velike občutljivosti materiala na prisotnost vlage v delovnem okolju. Zato je pri izdelavi kompozitne zalivke nujna absolutna osušitev zoba med delom. Ta je še posebej težavna na zadnjih zobeh in kavitetah v višini dlesni ali celo pod nivojem dlesni. Popolno osušitev dosežemo s posebno gumijasto opno (»koferdam«). Ta je nameščena okrog zoba ter preprečuje dotok sline in krvi v delovno območje. Mlajši otroci namestitev »koferdama« težje sprejemajo. Tako je včasih nemogoče doseči ustrezno osušitev zoba. V takem primeru kompozit ni ustrezna izbira materiala za zalivko. Časovno daljša izdelava zalivke je tudi prav posebna preizkušnja potrpežljivosti otrok, kar še dodatno otežuje delo.«

Zares varnih zobnih zalivk ni. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti. Foto: Bigstock

Dotakniva se še vsebnosti BPA v kompozitnih zalivkah. Kompozitni materiali, ki se uporabljajo za izdelavo belih zalivk, so sestavljeni iz mešanice monomer, ki so v osnovi sestavljene iz derivatov BPA, tudi bis GMA (bisphenol A-glycidyl methacrylate) in bis DMA (bisphenol A dimethacrylate). Kaj nam lahko poveste o izločanju omenjenih škodljivih snovi v organizem? Se izloči hitro in naj ne bi predstavljali visokega tveganja ali se v telesu zadržuje dlje časa in povzroča škodo?

»Raziskave so pokazale porast vrednosti BPA v urinu in slini po vstavitvi belih zalivk ali zalitij, ki pa so kratkotrajnega značaja (nekaj ur) in v zelo nizki koncentraciji. Po mnenju ADA (American Dental Association) in FDI (World Dental Federation) to ne predstavlja zdravstvenega tveganja. BPA naj bi se po zaužitju hitro metaboliziral in v 24 urah izločil iz telesa. Kljub vsemu problematika akumulacije BPA v tkivih ni popolnoma ovržena. Večji del vnosa BPA v telo namreč predstavlja vnos s hrano iz pločevink in vnos s pitno vodo zaradi velike onesnaženosti okolja s plastiko. Kakšni so učinki daljše in vsakodnevne izpostavljenosti BPA v zelo nizkih koncentracijah na zdravje ljudi, še vedno ostaja odprto vprašanje, saj so za razjasnitev vseh dolgoročnih učinkov potrebne dolgoletne klinične študije.«

Ali obstajajo tudi drugi materiali za kompozitne zalivke, ki ne vsebujejo BPA oz. DMA? Kako je z njihovo biokompatibilnostjo?

»Obstaja kar nekaj kompozitnih materialov, ki ne vsebujejo derivatov BPA. Še vedno pa vsebujejo nekatere monomere, ki niso nujno bolj biokompatibilne od BPA. BPA namreč ni edini potencialno toksični monomer v kompozitnih materialih. Ne glede na sestavo kompozitnih materialov se glede na izvedene študije določena količina nepolimeriziranih monomer še vedno sprošča. Za razjasnitev njihove biokompatibilnosti so še potrebne dolgoročne študije.«

Glasionomerni cementi, ki pomenijo temelj tako imenovanega biomimetičnega zobozdravstva (naravo posnemajočega), so najbolj upravičeni pri otrocih. Vsebujejo minerale, ki jih najdemo v naravni sklenini, in v določenem obsegu omogočajo tudi remineralizacijo prizadetega dentina. Povejte nam več o njih pa o kombinacijah kompozitov in glasionomerov ter vlitih zalivkah iz porcelana.

»Glasionomerni ali steklasti cementi so prisotni na trgu že od leta 1970; gre za zmes stekla v prahu in organske kisline. Njihova odlika je predvsem v sproščanju mineralov, kar omogoča delno remineralizacijo prizadete zobovine. Prvi glasionomerni cementi so imeli manj zadovoljive estetske in mehanske lastnosti. Z izboljšavo njihove sestave (s smolo modificirani glasionomeri) in toplotno obdelavo se je to spremenilo. Hkrati so ohranili biokompatibilnost in remineralizacijsko delovanje. Mehanska trdnost in estetika vseeno nekoliko zaostajata za kompoziti. Po drugi strani so predvsem novejši nanokompoziti zaradi biokompatibilnosti zelo uporabni pri otrocih, pri katerih je osušitev delovnega polja težka, ali v primerih, pri katerih gre za globoke kariozne defekte v bližini zobnega živca, kjer želimo izkoristiti proces remineralizacije.

Amalgam je bakteriostatičen, kar v praksi pomeni kar 3,5-krat manjšo pogostost pojavljanja sekundarnega kariesa ob zalivkah.

Naj na tem mestu omenim še organsko modificirno keramiko. To so najnovejši kompoziti, sestavljeni iz polnila in organske matrice, ki v celoti temelji na silicijevem dioksidu (kvarc) in ne vsebujejo klasičnih monomer. Imajo zelo malo polimerizacijskega krčenja in so biokompatibilnejši od klasičnih kompozitov. Gre za sorazmerno nov material, zato je njihova uporabnost v dolgoročnem smislu še na preizkušnji.

Vlite zalivke iz porcelana so estetsko in mehansko najbolj podobne naravnemu zobu, so biokompatibilne in v celoti izdelane v zobotehničnem laboratoriju na podlagi odtisa preparacije zoba. Predstavljajo cenovno dražjo varianto zalivke, saj je več stroškov povezanih z njihovo izdelavo.«

Gre za trenutno najsodobnejše in najvarnejše kompozite. Jih lahko dobi odrasli, če zanje ve in jih je pripravljen doplačati? Jih imajo v ordinacijah zdravstvenih zavodov ali le bolje opremljenih (predvidevam da) zasebnih stomatoloških klinikah?

»Novejši kompozitni materiali in glasionomerni cementi so cenovno primerljivi in dostopni v ordinacijah javnih zavodov in zasebnikov. Cenovno nekoliko dražja je organsko modificirana keramika, medtem ko so vlite zalivke iz porcelana zaradi stroškov izdelave najdražja izbira za sanacijo defektov na zobu. V restorativnem zobozdravstvu je ravno pravilna izbira pravega materiala v danih okoliščinah eden izmed odločilnih faktorjev, ki med drugim vpliva na končni dolgoročni uspeh popravila zoba.«

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj