Navzkrižne alergije in manj znani alergeni

Specifična protitelesa IgE so spoznala to vezišče na molekuli navzkrižnega alergena. Razvijejo se alergijski simptomi takojšnjega tipa. Alergeni v rastlinski hrani so po alergenski moči različni, različna je njihova količina, potenca je odvisna od zrelosti rastline ali plodu, sorte, načina obdelave.

“Alergenost navzkrižnega alergena je tem večja, čim več vezišč za IgE na molekuli ima.”

Oseba se senzibilizira za skupne alergenske beljakovinske komponente v rastlinah (profilini, lipidni transferni proteini, semenske beljakovine) in živalih (tropomiozin, kasein). V praksi obstaja navzkrižna senzibilizacija najpogosteje med pelodi ter sadjem/zelenjavo in med pršicami ter morskimi sadeži. Navzkrižnih senzibilizacij, torej razpoznave alergena, je veliko več kot dejanskih navzkrižnih alergij, ki jih občuti bolnik s simptomi alergije, zato kožni testi še ne pomenijo obstoja klinične navzkrižne alergije.

“Alergolog ima dve nalogi: ugotoviti mora specifična protitelesa IgE proti primarnemu alergenu, ki so sposobna reagirati tudi z drugimi alergeni IN določiti klinični pomen take navzkrižnosti.” (prof. dr. Ema Mušič)

Kaj je navzkrižna alergija

Kadar oseba, ki je prvotno alergična za neki poznan alergen, npr. cvetni prah, razvije alergijsko reakcijo tudi ob vstopu popolnoma druge snovi v telo, govorimo o navzkrižni alergiji. V tej drugi snovi so namreč prisotni določeni beljakovinski sestavni deli, kakršne nosi v sebi tudi prvotni alergen in ki jih specifična protitelesa IgE v organizmu spoznajo. Tak delček je lahko le en segment beljakovinske molekule, tako da sta si snovi na zunaj lahko popolnoma različni in je kar težko razumeti, da imunski sistem v telesu prepozna majhen sorodni delček in se mu v obliki alergijske reakcije upira.

“Alergene sestavine se nahajajo v strukturi pelodov, zgradbi rastline, semenih, v obrambnih snoveh živih organizmov.”

Zlasti v rastlinskem svetu obstajajo proteini s podobno strukturo in funkcijo. Specifična protitelesa IgE pa so sposobna spoznavati sorodne delce proteinske molekule različnih izvorov in mogoča je alergijska reakcija, ne da bi se srečali s svojim prvotnim alergenom. Največkrat se primarni alergen vdihava, drugi, to je navzkrižni alergen, pa vnašamo v telo s hrano. Alergolog ima dve nalogi: ugotoviti mora specifična protitelesa IgE proti primarnemu alergenu, ki so sposobna reagirati tudi z drugimi alergeni IN določiti klinični pomen take navzkrižnosti in alergiku povedati, ali se mora dejansko izogibati tudi navzkrižnim alergenom v hrani ali drugačnem stiku.

Molekularne osnove navzkrižnih alergij

Navzkrižna alergija je pojav, ko senzibilizirana oseba za neki znani alergen razvije alergijske simptome tudi zaradi »navzkrižnega« alergena. Ta pojav je veliko manj pogost kot pa laboratorijske navzkrižnosti in pomeni samo senzibilizacijo brez kliničnih posledic. Npr. oseba, ki je alergična za arašide, laboratorijsko ali v KT kaže pozitivnost za številne druge stročnice, dejanska alergija na drugo stročnico pa je prisotna le v 5 %. Vendar pa moramo pomen in nevarnost navzkrižnih alergenov za posameznika natančno določiti. Pri osebah s pozitivnimi KT ali specifičnimi IgE v krvi proti enemu ali več predstavnikom družine Rožnice (breskev, jabolka, hruške, marelice, jagode, češnje, slive, mandlji)ali proti sadežem, ki so v sorodu z »lateksom«, pa z orehi in lešniki so na podlagi oralnih provokacijskih testov prepovedali uživanje določenega sadja le enemu izmed 5 pozitivnih primerov glede na teste. Bolnik naj dobi dejanske podatke, čemu se mora absolutno izogibati.

V rastlinski hrani so kritične sestavine za alergijo in navzkrižnost posebne skupine beljakovin ali pa determinante na molekulah ogljikovih hidratov (CCD). Poznamo beljakovine, odgovorne za patogenetski potek pojava, nespecifične proteine transferja lipidov, profiline, proteine v semenih in še proteine, ki vsebujejo ogljikohidratna vezišča (cross-reacting carbohydrate determinants). Tako ločimo naslednje vrste:

1. Proteini PR-10 (v patogenezi udeleženi proteini); sem sodijo alergeni iz cvetnega prahu breze (Bet v 1). Vsebujejo jih: lešniki, mandlji, jabolka, marelice, češnje, breskve, hruške, maline, jagode, korenje, zelena, peteršilj arašidi, soja, beluši, paprika, krompir, mango, melone. So termolabilni, navzoči v pulpi sadeža. Pogosto povzročajo OAS-oralni alergijski sindrom.
2. Nespecifični lipidni transferni proteini (ns LTPs); stabilne majhne molekule. Alergije zaradi njih so poznane v južni Evropi, zlasti zaradi breskev in vse družine Rožnic (Rosaceae). Vsebujejo jih: lešniki, mandlji, jabolka, marelice, češnje, breskve, hruške, maline, jagode, slive, beluši, zelje, repa, korenje, peteršilj, oljna repica, grenivke, sončnično seme, ječmen, koruza, riž, pšenica, limone, arašidi, paradižniki, orehi. So termostabilni, prisotni pod olupkom; reakcije so torej tudi po kuhanem sadežu ali rastlini. Poleg OAS-oralnega alergijskega sindroma povzročajo tudi težko anafilaksijo s šokom.
3. Profilini, ki so panalergeni in so sestavina citoplazme rastlinskih celic zelo različnih vrst; razlog so za alergije v srednji in južni Evropi. Senzibilizacijo zanje ima 10–35 % prebivalcev tega področja. Sem sodijo: lešniki, mandlji, orehi, jabolka, češnje, breskve, hruške, slive, jagode, beluši, banane, citrusi, riž, pšenica, paprika, paradižnik, krompir, korenje, zelena, peteršilj, liči, mango, melone, lubenice, grah, arašidi, soja, sezam, ananas, sončnično seme, oljna repica. Večkrat je prisotna senzibilizacija kot alergija, a mogoča je težka anafilaksija po citrusih, meloni, banani, paradižniku.
4. Vskladiščeni, tj. semenski proteini, med katere sodita zlasti dve vrsti beljakovin: kupini in prolamini. Nahajajo se v semenih, koščicah in v jedrcih. So zelo termostabilni. Vsebujejo jih: lešniki, mandlji, brazilski orešek, »cashew« in »pistaci«, grah, leča, bob, soja, arašidi, sezam, sončnično seme, gorčica, repa, oljna repica, ajda. Senzibilizacija predstavlja rizičnost za anafilaksijo. Navzkrižna reaktivnost je med nesorodnimi orehi in semeni ter je pogostejša pri starejših ljudeh.
5. Navzkrižno reaktivne determinante ogljikovih hidratov (CCDs). CCD-vezišča – epitopi – so široko razprostranjeni v rastlinah in nevretenčarjih. Specifična protitelesa IgE so in vitro pozitivna za različne nesorodne rastline in lateks pa tudi za nevretančarje, kot so: čebela/osa, ščurek, pršice, školjke. Če so sIgE prisotni proti veliko alergenom, gre verjetno za klinično nepomembno senzibilizacijo ali pa za CCD. Senzibilizacija za CCD redko povzroča klinične simptome, izjemoma pa lahko celo anafilaksijo (zelena, paradižnik, bučke). Prisotnih veliko specifičnih IgE verjetno kaže na CCD-sIgE, kar ne povzroča kliničnih simptomov.

Navzkrižne alergije v praksi

Največ navzkrižnih povezav imajo alergeni v cvetnem prahu breze. Navzkrižna hranila pri tem so: pečkato in koščičasto sadje, lešniki, mandlji in orehi, zelena, surova korenček in krompir, peteršilj, banane, melone, kivi, kumare, pomaranče, stročnice (tudi arašidi, soja, gorčica), surov paradižnik, paprika, česen, čebula, janež, kumina, sončnično seme, mešanica začimb kari.

“Navzkrižne povezave cvetnega prahu trav obstajajo z naslednjimi: žita, stročnice, paradižniki, arašidi, redkeje mogoče tudi melone, »kari«, blitva, špinača, lubenice.”

Med alergenimi pleveli je najširše navzkrižno reaktiven navadni pelin (Artemisia) Ta spada v botanično vrsto košarnic ali nebinovk. Navzkrižno reagirajo še: kamilica, janež, artičoke, bazilika, »kari«, kumina, komarček, beluši, korenje, gomolj zelene, majaron, muškatni orešek, origano, paprika, peteršilj, sončnično seme, vermut. Med alergenimi pleveli je tudi pri nas razširjena loboda ali metlika (Chenopodium album), ki se navzkrižno povezuje z banano, melono, z breskvijo.

Navedene navzkrižnosti niso ob vsakem stiku in ne ob vsaki zaužiti količini. Nekatere alergene snovi v navedenih živilih in začimbah so občutljive na visoko temperaturo, zato s kuhanjem izgubijo svojo alergeno moč. Spet druge pa ostanejo kot aktivni alergeni tudi po kuhanju. Za vročino odporni alergeni, ki so tudi po kuhanju alergensko močno aktivni, so: soja, arašidi, lešniki, orehi, zelena, nekatere začimbe, gorčica.

V prihodnji številki preberite nadaljevanje članka, v katerem se avtorica dotakne manj pogostih navzkrižnosti.