Za zdrave zobe: So varne bele, sive ali porcelanske zalivke?

0
75

Avtor: Sanja V. Švajger

Kakšne zalivke so primerne za pacienta,bo najbolj pravilno odločil zobozdravnik, nekaj dodatnega znanja o o vrstah materiala, iz katerega so te narejene, pa vedno pride prav. Direktiva EU zapoveduje rabo belih (kompozitnih) zalivk za nosečnice, doječe matere in za otroke do 15. leta.

Tisto, kar ni dobro za omenjene skupine, pa ne more biti priporočljivo tudi za vse preostale, zato smo za odgovore zaprosili strokovnjakinjo Kristino Rojs Cenčic, zobozdravnico iz ZD Domžale.

Kaj pravzaprav prinaša nova evropska uredba glede zobnih zalivk?

»Skladno z Uredbo (EU)2017/852 Evropskega parlamenta se od 1. 7. 2018 opušča uporaba zobnega amalgama kot sredstva za izdelavo zalivk za določene skupine prebivalstva, in sicer za doječe matere, nosečnice in otroke do 15. leta starosti. Kot standardni material za omenjene skupine prebivalstva je z novelo pravil OZZ določen kompozitni material.«

Kaj v teoriji in kaj v praksi? Stroka meni, da je veliko nedorečenosti, ob dodatni administrativni obremenitvi zobozdravnikov, na primer, tudi, kako naj poteka dokazovanje nosečnice svojega statusa zobozdravniku itn.?

»Kompozitni materiali niso edina strokovna možnost izbire za izdelavo zobnih zalivk. Obstaja cela paleta materialov, katerih uporaba v pravilih OZZ ni ustrezno oziroma sploh ni defnirana. V določenih situacijah bi lahko celo rekli, da je izbira kompozitnega materiala strokovno sporna, posebej v primerih, ko pogoji dela v ustih ne dopuščajo strokovno korektne izdelave kompozitne zalivke. To je pri otrocih precej pogost pojav.«

»Z neustreznim načinom izdelave kompozitne zalivke namreč lahko na zobeh storimo več škode kot koristi.«

Izdelava kompozitne zalivke zahteva ne samo več časa, ampak tudi precej več dela, spretnosti in administrativnih obremenitev zobozdravnikov. Status nosečnic in doječih mater se posebej zapiše v kartoteki. Doječe matere lahko uveljavljajo pravico do kompozitne zalivke za čas dojenja, vendar najdlje do 18. meseca starosti otroka. Posebnih navodil glede dokazovanja statusa nosečnosti in doječih mater za zdaj ni.

Katera je osnovna razlika med belimi in sivimi zalivkami? Kje je mesto amalgamskih zalivk in kdaj je smotrna raba kompozitnih zalivk?

»V osnovi je najpomembnejša razlika med belimi in sivimi zalivkami v sestavi materialov in barvi. 

Bele zalivke so lahko sestavljene iz različnih materialov, kot so: kompoziti, kompomeri, glasionomerni cementi, modifcirani glasionomeri, porcelan, modifcirana organska keramika in še kaj. Tudi sami kompoziti se medsebojno razlikujejo po sestavi. Najnovejši med njimi so tako imenovani nanokompoziti z anorganskimi polnili v velikosti nanodelcev.

Kompozitne zalivke so sestavljene iz organske matrice (organske monomere in polimere) in anorganskih polnil (steklo v prahu). Njihova vezava na zob poteka prek adhezije, torej na zob se ‘lepijo’ in s tem ne potrebujejo mehanske retencije, kot jo potrebuje amalgamska zalivka. Tako lahko pri preparaciji ohranimo precej več zdrave zobovine.

Slabosti kompozitnih zalivk so krčenje ob strjevanju ter posledično nastanek mikrošpranj med zobom in zalivko, kar omogčca pojav sekundarnega kariesa (karies ob zalivki), zabarvanja robov zalivke, manjšo mehansko trdnost v primerjavi z amalgamom in poke v sklenini. Kompozitne zalivke je smotrno uporabiti tam, kjer je potreba po ohranitvi čim več zdrave zobovine in visoki estetiki, ter v primerih, ko za namestitev amalgamske zalivke na zobu ne obstaja dovolj mehanske retencije.”

“Sive zalivke so sestavljene iz amalgama. Amalgam je zmes 45–50 % živega srebra in amalgamske zlitine, ki jo v različnih deležih sestavljajo srebro, kositer, baker in cink.”

Zobni amalgam je, če se uporablja po načelih dobre klinične prakse, varen, cenovno ugoden in kakovosten material. Uporablja se predvsem za sanacijo karioznih defektov posteriornih zob, torej kočnikov in ličnikov, kjer so grizne sile največje, ter v primerih, kjer je osušitev delovnega polja otežkočena in estetika v primerjavi z vidnim področjem zobovja ni nujno na prvem mestu.

V čem je prednost amalgamskih zalivk?

»Prednosti so predvsem v boljši mehanski trdnosti, preprostejšem rokovanju z materialom, dolgi življenjski dobi zalivke, manjši pooperativni občutljivosti zoba, zmerni toleranci do vlage v delovnem področju zoba.

Za primerjavo, kompoziti pri izdelavi zahtevajo absolutno osušitev delovnega okolja. Zaradi svoje bakteriocidnosti je amalgam tudi bakteriostaticen, kar v praksi pomeni kar 3,5-krat manjšo pogostost pojavljanja sekundarnega kariesa ob zalivkah.«

Amalgam je zmes od 45 do 50 odstotkov živega srebra in amalgamske zlitine, kot ste omenili, v njem pa so tudi še druge snovi. Kakšen vpliv ima na zdravje?

»V amalgamski zlitini se nahajajo v različnih odstotkih še kovine, kot so: srebro, kositer in baker. Največ zaskrbljenosti se seveda pojavlja okrog vsebnosti živega srebra v amalgamu.Treba je poudariti, da se v amalgamu živo srebro nahaja v elementarni obliki, ki je manj škodljiva kot organska oblika živega srebra v hrani. Študij na področju varnosti in tveganja izpostavitve živemu srebru iz amalgama je veliko. Amalgam je v uporabi nespremenjen že od začetkov 19. stoletja.

»Študije ne ugotavljajo neposredne vzročnosti med različnimi obolenji in uporabo amalgama v zobnih zalivkah.«

Nedvoumno je dokazana le alergija na amalgamske zalivke in različne spremembe na ustni sluznici, ki jih lahko povzročajo prej omenjene kovine amalgamske zlitine v ustih. Taki primeri imajo utemeljen razlog za zamenjavo tega materiala.«

Veliko nevarnejša je v hrano vezana metilirana oblika živega srebra, torej živo srebro, ki ga zaužijemo največkrat z ribami, rižem idr.; gre za najbolj strupeno obliko živega srebra, ki zelo dobro prehaja v tkiva. Lahko podrobneje obrazložite razliko med njim in živim srebrom, ki je vgrajeno v amalgam?

»Živo srebro v amalgamu se nahaja v anorganski elementarni obliki, ki je v amalgamu trdno vezana. Elementarno živo srebro ima kratko razpolovno dobo, se pri zaužitju dejansko ne absorbira iz prebavil in ne povzroča sistemske toksičnosti. Hlapi živega srebra se v določeni meri sproščajo med vstavitvijo in odstranjevanjem amalgamske zalivke. A ti naj – po številnih raziskavah sodeč – ne bi resno ogrožali človeškega zdravja. Od 75 do 85 odstotkov vdihane količine hlapov živega srebra se zadrži v pljučih in pri izdihu takoj zapusti telo. Preostali del se absorbira v telo ter se izloča z blatom, urinom in z znojem.«

Drugačna je zgodba pri organski metilirani obliki živega srebra.

»Metilirano živo srebro je vodotopna hidrofobna oblika, ki veliko lažje prehaja po telesu kot njegova elementarna anorganska oblika. V hrano vezana metilirana oblika živega srebra, ki je najbolj strupena oblika živega srebra, zelo dobro prehaja v tkiva. 95 % se absorbira skozi prebavila. Preostali delež se absorbira skozi kožo in pljučno tkivo.

“Največji delež absorbiranega živega srebra se odlaga v možganih in pri nosečnicah tudi v zarodkih.”

Metilirano živo srebro se zelo počasi presnovi v manj nevarno obliko, ki se v 90 % nato izloči iz telesa skozi urin in blato. Koncentracija živega srebra v telesu se razpolovi v mesecu in pol do dveh.«

Sorodne vsebine:

Foto: Bigstock

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj