Postopna odprava amalgamskih zalivk

Vsaka država članica EU pa je dolžna do 1. julija 2019 pripraviti nacionalni načrt v povezavi z ukrepi, ki jih namerava izvesti za postopno opustitev uporabe zobnega amalgama (pri vseh pacientih). 

Temeljna razloga, zaradi katerih je bila uredba sprejeta, sta z vidika posameznika dva:

–       varovanje zdravja pred škodljivimi posledicami, ki jih povzroča izpostavljenost živemu srebru;

–       varstvo okolja pred škodljivimi produkti, ki nastajajo pri zobozdravstveni uporabi amalgamskih zalivk (kar je posebej navedeno v uvodu Uredbe). 

Uredba EU v 10. členu določa le splošno pravilo, način njegove izvedbe pa prepušča državam članicam, ki bi morale torej pred začetkom veljavnost Uredbe sprejeti ustrezne izvedbene predpise. V Sloveniji ti predpisi za zdaj še niso bili sprejeti. 

Nekaj vprašanj, ki še nimajo odgovora

Lahko pričakujemo, da se bodo pacienti pri uveljavljanju pravic, ki jim jih podeljuje Uredba, srečevali s številnimi zapleti. 

Na prvi pogled je pravilo jasno. Amalgam naj se ne bi več uporabljal pri obravnavi mlečnih zob pri zobozdravstveni obravnavi otrok, mlajših od 15 let, nosečnic in doječih mater. Ko to pravilo pogledamo malo podrobneje, pa ugotovimo, da najmanj zadnji dve kategoriji nikakor nista dovolj jasno opredeljeni. 

Če je v konkretnem primeru še mogoče jasno ugotoviti, ali gre za otroka, mlajšega od 15 let in za obdelavo mlečnih zob, odgovor, kdaj gre za nosečnico ali doječo mater, ni vedno tako jasen. V zgodnjem obdobju nosečnosti ni mogoče nedvomno potrditi po na pogled opaznih telesnih spremembah. Na kak način pa naj bi torej nosečnica, pri kateri njeno stanje ni takoj prepoznavno, dokazovala, da je noseča? S posebnim potrdilom, ki ga bo dolžna pridobiti, preden se odpravi k zobozdravniku? Na čigave stroške? Dokazovanje bo v tem primeru lahko predstavljalo dodatno porabo časa in strošek. Tudi če bi bilo omogočeno samodejno preverjanje tega podatka v zdravstveni mreži, se zastavi vprašanje varstva osebnih podatkov. Bolnik je dolžen zdravniku (ali zobozdravniku) povedati vse podatke o svojem zdravstvenem stanju, ki lahko vplivajo na potek zdravljenja oziroma obravnave. A po drugi strani je dolžen razkriti samo te podatke, ne pa tudi podatkov, ki na potek zdravstvene (ali zobozdravstvene) obravnave nimajo nobenega vpliva. Vprašljivo je, ali je mogoče zagovarjati stališče, da nosečnost pacientke bistveno vpliva na običajni, rutinski postopek izdelave ali zamenjave zalivke in da gre torej za podatek, ki ga je pred takšnim postopkom dolžna zobozdravniku razkriti. Če ne gre za tak podatek, bo morala zaradi uveljavljanja svojih pravic po Uredbi pacientka samodejno privoliti v razkritje tega osebnega podatka (kar pomeni poseg v varstvo osebnih podatkov). V nasprotnem primeru ne bo deležna ugodnosti po Uredbi (kritje stroškov bele zalivke). Srečujemo se s kolizijo urejanja dveh sklopov pravic: pravice do (ustrezne) zdravstvene obravnave in pravice do varstva osebnih podatkov. 

Pri določitvi pojma doječa mati je težav z opredelitvijo še več. Na kak način naj upravičenka dokazuje, da doji? Ali bo zadoščalo samo dejstvo, da ima majhnega otroka? Do katere starosti tega otroka naj bi bila torej, če doji, upravičena do bele zalivke? Kot vemo, se lahko dolžina obdobja dojenja precej razlikuje, odvisno od značilnosti posamezne matere in otroka. Bo morala pacientka o tem pridobiti potrdilo? Kdo naj bi ji ga izdal in na čigave stroške? Kot ob nosečnosti se poleg tega tudi tu zastavi vprašanje varstva osebnih podatkov in dilema, komu in v katerem primeru je oseba te podatke dolžna razkriti. 

Navedeni zapis navaja le nekaj vprašanj, ki se ob branju Uredbe EU zastavijo pravniku. Zobozdravniki, drugi zdravstveni delavci in pacienti, ki se bodo s težavami pri izvajanju te Uredbe srečevali vsakodnevno, jih bodo imeli najverjetneje še bistveno več. Izvedbeni predpisi, ki jih bo morala za nemoteno izvajanje te uredbe čim prej sprejeti država, bodo morali torej jasno opredeliti številne pojme in ponuditi odgovore na veliko vprašanj.