Avtor: Mag. Nataša Cankar
Opredeljuje jo 22. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in spremembe). Ta člen med pravicami, ki jih imamo zavarovanci na podlagi osnovnega zdravstvenega zavarovanja, našteva tudi pravico do zdraviliškega zdravljenja.
Tovrstno zdravljenje lahko pomembno prispeva k izboljšanju zdravstvenega stanja zavarovanca oziroma bolnika.
Kaj je zdraviliško zdravljenje?
Pravila ga opredeljujejo kot zahtevnejšo medicinsko rehabilitacijo s souporabo naravnih zdravilnih sredstev v naravnih zdraviliščih. Izvaja se lahko na dva načina:
• stacionarno – če je bolnik v zdravilišču nastanjen ves čas zdravljenja, pri tem pa pravica do zdravljenja vključuje tudi pravico prebivanja v dvo- ali večposteljni sobi ter potrebno prehrano (traja do 14 dni, izjemoma do 21 dni);
• ambulantno – če bolnik v zdravilišču ne prebiva, ampak v zdravilišče le dnevno prihaja (traja do deset dni, izjemoma do 21 dni). Kateri način bo določen, je odvisno predvsem od zdravstvenega stanja bolnika.
Pravica do zdraviliškega zdravljenja je bolniku priznana, če sta hkrati izpolnjena naslednja pogoja:
- Zdravstveno stanje bolnika mora ustrezati enemu izmed zdravstvenih stanj, naštetih v 45. členu zgoraj navedenih Pravil (v nekaterih primerih revmatoidnega artritisa, po (težjih) poškodbah in operacijah različnih organov, pri nekaterih srčno-žilnih boleznih, pri določenih ginekoloških boleznih itn.). Ker je seznam teh zdravstvenih stanj sorazmerno dolg, ga na tem mestu nismo navedli v celoti. Pri mladoletnih osebah je obseg te pravice še nekoliko širši.
- Povrnitev funkcionalnih sposobnosti je drugi pogoj za odobritev zdraviliškega zdravljenja. Bolnik bo nanj napoten le takrat, ko je po oceni zdravnika mogoče pričakovati, da mu bo tovrstno zdravljenje povrnilo funkcionalne sposobnosti.
Kako lahko bolnik to pravico uveljavi?
Pravica do zdraviliškega zdravljenja se prizna na predlog zdravnika, in sicer:
• osebnega zdravnika, če ne gre za nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja; zdravnika, ki je bolnika zdravil v bolnišnici, če je zdraviliško zdravljenje nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja.
• zdravnika, ki je bolnika zdravil v bolnišnici, če je zdraviliško zdravljenje nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja.
O priznanju odloči imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki z odločbo opredeli tudi način in trajanje zdravljenja (torej kje, kdaj, kako dolgo, kak tip zdraviliškega zdravljenja itn.).
Ali lahko bolnik imenovanemu zdravniku ZZZS sam predlaga kraj zdraviliškega zdravljenja?
To je mogoče, vendar mora pri tem paziti, da bo predlagal tako zdravilišče, ki zagotavlja ustrezen tip standarda zdraviliškega zdravljenja.
Ali je čas trajanja zdraviliškega zdravljenja mogoče podaljšati?
Da. Če so se funkcionalne sposobnosti bolnika zaradi zdravljenja izboljšale, ob nadaljevanju tovrstnega zdravljenja pa se pričakuje še dodatno izboljšanje stanja. Podaljšanje je mogoče na predlog zdravilišča. Stacionarno in ambulantno zdraviliško zdravljenje pa je mogoče podaljšati na skupno največ 21 dni (pri čemer so dnevi, ki jih je bolnik prebil v zdravilišču do podaljšanja, že všteti). Podaljšanje je torej mogoče za največ en teden (če gre za stacionarno zdravljenje) ali za 11 dni (če bolnik zdravilišče obiskuje le ambulantno).
Ali je zdravljenje mogoče preložiti?
Začetek zdravljenja vam navadno določi imenovani zdravnik z odločbo. Zdravljenje je mogoče zaradi različnih vzrokov tudi odložiti. Če odlog predlaga bolnik, se upoštevajo le tisti vzroki, ki so vplivali na njegovo zdravstveno stanje (poslabšanje stanja, zdravljenje še ni končano itn.). Seveda pa mora bolnik to pravočasno (takoj) sporočiti imenovanemu zdravniku, ki je izdal odločbo.
Foto: Profimedia
