Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, ter postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje. Ta pravila se določajo s podzakonskim aktom, pravilnikom.
Kaj je poklicna bolezen?
Pojem poklicne bolezni definira Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in spremembe) v 68. členu: »Poklicne bolezni po tem zakonu so bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.«
ZPIZ-2 je bil, kot je razvidno iz zgornjega citata, sprejet v letu 2012. Čeprav je bilo besedilo novega pravilnika o poklicnih boleznih do zdaj že pripravljeno, še ni bilo sprejeto. Tako se na podlagi 428. člena ZPIZ-2 za določanje poklicnih bolezni v vmesnem času še vedno uporablja stari Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 95/03 in spremembe), ki je sicer ob sprejetju ZPIZ-2 prenehal veljati, in sicer v delu, ki ni v nasprotju s tem zakonom.
Veljavna pravna podlaga za ugotavljanje poklicnih bolezni torej tudi sedem let po sprejetju ZPIZ-2 še vedno ne obstaja. Del tega Pravilnika je tudi seznam poklicnih bolezni. Uvrščenost poklicne bolezni na ta seznam je glede na zakonsko besedilo eden izmed osnovnih pogojev za uspešno uveljavljanje pravic iz tega naslova.
Ker nov pravilnik do zdaj še vedno ni bil sprejet, je treba tako v vsakem posameznem primeru ponovno ugotavljati, ali so določbe Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni, ki se v vmesnem času uporablja, mogoče v nasprotju s pozneje sprejetim zakonom, kar po nepotrebnem otežuje postopke uveljavljanja pravic, povezanih s poklicnimi boleznimi.
Kako se ugotavlja poklicno bolezen?
Pravilnik, ki je trenutno še v uporabi, o tem določa le, da v postopku ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni izvedenski organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sodelujejo z zavarovančevim osebnim zdravnikom, s službo medicine dela, specialistično službo oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalci. Poklicna bolezen se ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev prek preventivnih zdravstvenih pregledov.
Morebitno poklicno bolezen pristojna komisija ugotovi z odločbo, v kateri določi tudi, katere pravice ima zavarovanec na podlagi te bolezni. Zoper to odločbo je mogoče sprožiti sodni spor.
Sodna praksa v zadevah, povezanih s poklicnimi boleznimi
V sodnem postopku v tovrstnih zadevah navadno sodeluje izvedenec medicine dela. Do zdaj so se pred sodiščem med drugim reševala naslednja vprašanja:
1. Pravilnik določa, da se poklicna bolezen ugotavlja z zdravstvenim nadzorom delavcev prek preventivnih zdravstvenih pregledov. Ali je mogoče tudi bolezen, ki ima sicer vse znake poklicne bolezni, pa se je ugotovila drugače (jo je npr. odkril osebni zdravnik), obravnavati kot poklicno bolezen?
Da. O tem vprašanju je odločalo Vrhovno sodišče RS, ki je v odgovor izreklo, da je predpisani način ugotavljanja le eden izmed mogočih, ne pa edini. Če je bolezen ugotovljena na drug način, to še ne pomeni, da ne gre za poklicno bolezen.
2. Kdaj gre za poklicno bolezen?
Pri presoji, ali se konkretna bolezen šteje za poklicno bolezen, je treba upoštevati vse dejavnike (ali je poklicna bolezen uvrščena na seznam, ali obstaja povezava med boleznijo in delom, ki ga zavarovanec opravlja, ali so podani morebitni drugi pogoji, ki so določeni za to poklicno bolezen, itn.).
V obravnavanem primeru je sodišče tako ugotovilo, da (sicer hude) bolezni, ki je celo našteta na seznamu mogočih poklicnih bolezni, v tej zadevi ni mogoče opredeliti kot poklicne bolezni, ker zavarovanka ni opravljala dela, ki bi jo lahko povzročilo. Vzrok te bolezni v njenem primeru torej ni bilo njeno delo.
Takih primerov je še več. Iz zgoraj zapisanega lahko povzamemo, da je ugotavljanje poklicne bolezni le redko preprosto. Presoja, ali gre v konkretni zadevi za poklicno bolezen, je odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera. Neurejeni predpisi, na katere smo opozorili na začetku, pa tudi ne prispevajo k lažjemu, jasnejšemu in k hitrejšemu uveljavljanju pravic.
