Mojca Senčar je za rakom dojk je zbolela kmalu po svojem štiridesetem letu. Po zdravljenju je nadaljevala svoje delo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, kot zdravnica je pomagala številnim bolnicam med zdravljenjem ter jim vlivala optimizem z deljenjem svoje izkušnje.
Po upokojitvi je svoje življenje posvetila detabuiziranju raka, osveščanju o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter zagovorništva bolnikov. Borila se je za enake možnosti zgodnjega odkrivanja in celostnega zdravljena za vse ženske po Sloveniji in opozarjala na pomen medsebojnega spoštovanja in sodelovanja med zdravniki, odločevalci in civilno družbo. Bolnicam in njihovim svojcem je bila ves ta čas na voljo za osebne razgovore in svetovanje po telefonu, jim vlivala upanja ter jim pomagala pri odločitvah povezanih s soočanjem z boleznijo in zdravljenjem.
33 letih po prvi diagnozi se je bolezen vrnila v razsejani obliki. Ostala je optimistka in nadaljevala s svojim delom, pozitivnim pogledom na življenje in polna življenjske energije še naprej pomagala številnim ženskam, čeprav se je sama spopadala s svojo bitko za življenje, z agresivnim zdravljenjem in soočanjem z lastno minljivostjo. V zadnjem času je še posebej glasno opozarjala na pomen paliativne oskrbe in urejanja področja evtanazije in nas učila, kako se soočiti s strahom in pogledati smrti v oči, ko se čas izteka.
Mojca Senčar si je želela, da se je spominjamo s pozitivnim pogledom na življenje in skrbjo za svoje zdravje, saj je vedno poudarjala, da smo v prvi vrsti sami odgovorni za svoje zdravje. In če zaključimo z njenimi besedami, ki nam jih je tolikokrat položila na srce: “V vsaki še tako težki situaciji je treba najti nekaj pozitivnega in se zavedati, da je vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, izgubljen.”