Rekonstrukcija dojk: zdravljenje duše in estetike telesa

Svojo izkušnjo z boleznijo raka dojke in kasnejšo rekonstrukcijo obeh dojk nam je zaupala priljubljena igralka Tina Gorenjak. Več o postopku same rekonstrukcije po kirurških posegih, zakaj se pri bolnicah še vedno pojavljajo pomisleki glede odločitve za rekonstrukcijo ter kaj jim ob tem svetuje nam je med drugim pojasnil mag. Miran Križančič, dr. med., specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije s klinike Revive.

Zakaj se odločiti za rekonstrukcijo po prebolelem raku dojke

Številne raziskave potrjujejo, da rekonstruktivni poseg po odstranitvi dojke izjemno pozitivno vpliva na kvaliteto življenja in samopodobo bolnic. Brez dojke je telo namreč spremenjeno, uravnoteženost leve in desne polovice telesa je zmanjšana. Pogosto se pojavijo tudi težave z oblačili, nedrčki in sintetičnimi nadomestki dojk, katere si bolnice namestijo na kožo na predelu odstranjene dojke. Mag. Križančič pri tem izpostavi, da je vsaka bolnica specifična in zgodba zase, zato je tudi metoda rekonstrukcije prilagojena vsaki posebej. 

Kdaj pa je pravi čas za rekonstrukcijo? Terapija raka dojke je še vedno predvsem kirurška. Namen odstranitve obolelega dela dojke ali celotne dojke je preprečiti napredovanje bolezni. Če je istočasno izvedena tudi rekonstrukcija po kirurškem izrezu raka, govorimo o primarni rekonstrukciji. Sekundarna rekonstrukcija pa se izvede po že opravljenem onkološkem zdravljenju (operirano mesto je v tem primeru že zaceljeno).

Brez dojke je telo namreč spremenjeno, uravnoteženost leve in desne polovice telesa je zmanjšana.

V preteklosti se je v večini primerov izvajalo sekundarne rekonstrukcije, vendar se je sčasoma pokazalo, da je bolje opraviti rekonstrukcijo takoj po odstranitvi obolele dojke. Zakaj? Sogovornik poudari, da primarna rekonstrukcija omogoča le en poseg in rehabilitacijo, tkivo še ni zabrazgotinjeno, in posledično je rekonstrukcija zato lažja. Prav tako zmanjša psihološki stres bolnic zaradi deformacije telesa, saj ob sočasni rekonstrukciji niso brez dojke. Če pa takojšna rekonstrukcija ni mogoča zaradi same narave bolezni (vprašanje razsoja bolezni, zdravstveno stanje ipd.), potem je še vedno možna tudi sekundarna rekonstrukcija.

Avtologna rekonstrukcija ali rekonstrukcija s silikonskimi vsadki

Danes so na voljo različne rekonstrukcijske metode, a ima vsaka od njih svoje specifike. Pri rekonstrukciji z avtolognim tkivom sta uporabljena tkivni reženj ali lastna maščoba bolnice, dojke pa je mogoče rekonstruirati tudi s silikonskimi vsadki.

V primeru avtologne rekonstrukcije kirurgi odvzamejo tkivo na mestu, kjer ga je dovolj, obenem pa na tem mestu po odstranitvi tega tkiva ni pomembnejših funkcionalnih posledic. Najpogostejša mesta odvzema tkiva sta tako trebuh (DIEP reženj) ali hrbet (latissimus dorsi reženj). Vendar mora imeti odvzeto tkivo ustrezno prekrvavitev, da lahko preživi. Najbolj znani so »vezani« režnji, kjer žile preživetje tkiva omogočajo in ostanejo pritrjene na odvzemnem mestu. Medtem ko pri »prostih« režnjih žile na odvzemnem mestu ob posegu prekinejo in nato ponovno spojijo na predel, kjer tkivo prestavijo. Med slednje sodi tudi najpogosteje uporabljen že omenjeni  ̶  DIEP reženj s trebuha. Tkivo z žilami vred odvzamejo s trebuha, žile nato spojijo z žilami v prsnem košu pod odstranjeno dojko, reženj glede na velikost prilagodijo tako, da je podoben odstranjeni ali sosednji dojki. Metoda rekonstrukcije s tkivnimi režnji je do pacientk prijazna, saj nimajo v telesu tujka naravno tkivo je mehko, toplo in daje naraven občutek.

3D-tehnologija pri avtologni rekonstrukciji dojke: V medicini je napredek v zadnjih letih izjemen tudi na področju rekonstruktivnih posegov. 3D modelacija je uporabna pri rekonstrukciji dojke s tkivnim režnjem. Izboljša predvidljivost rezultata, saj lahko natančneje ocenimo volumen in velikost tkiva, ki ga na mesto odstranjene dojke premeščamo. Način delovanja je relativno preprost – 3D skener napravi sliko dojke pred odstranitvijo iz plastičnega polimera se oblikuje kalup, v katerega se nato prilagodi odvzeto tkivo, preden se dokončno všije na mesto odstranjene dojke. Metoda je primerna za določene metode rekonstrukcije, predvsem za rekonstrukcijo s prostim (DIEP) režnjem.

Metoda rekonstrukcije z uporabljeno lastno maščobo

Je nekoliko novejša. Z liposukcijo maščobo odvzamejo iz podkožja na mestih, kjer je maščobe preveč, nato maščobo prečistijo in jo vbrizgajo v mehka tkiva na mestu odstranjene dojke. Običajno je za rekonstrukcijo dovolj velike dojke potrebnih več manjših posegov. Vendar je velika prednost te metode, da v telesu ni tujkov (silikonskega vsadka), prav tako ni brazgotin na odvzemnem mestu, kot je to na primer pri rekonstrukciji z režnji. Pozitivna stran liposukcije je tudi moč estetskega oblikovanja mesta, kjer je maščobe preveč. Metoda je uporabna še v primerih, ko je odstranjen le tumor oziroma del dojke, saj omogoča premeščanje manjše količine maščobe.

»Medtem ko je rekonstrukcija s silikonskimi vsadki relativno hitra in učinkovita. Primerna je predvsem za bolnice, ki nimajo dovolj lastnega tkiva na drugem (primernem) mestu. Po odstranitvi dojke pod veliko prsno mišico vstavimo vsadek, ki tvori obliko dojke. Včasih je mogoče že takoj vstaviti dokončni vsadek, če pa je pokrivnega tkiva zaradi odstranitve malo, pa najprej namestimo tkivni ekspander oziroma razširjevalec, ki ga postopoma napolnimo in s tem raztegnemo kožo. V drugem posegu pa ga zamenjamo s stalnim vsadkom,« eksplicitno pojasni poseg s silikonskimi vsadki mag. Križančič.

Cilj rekonstrukcije je čim boljša simetrija in posnemanje naravnega stanja

Odločitev glede najprimernejše metode rekonstrukcije sprejme konzilij; pregleda vsak primer posebej in na podlagi objektivnih parametrov izbere najustreznejšo metodo. Pri odločitvi je namreč pomembna razširjenost bolezni, predviden obseg odstranitve (celotna dojka ali le del dojke) in morebitno predvideno pooperativno zdravljenje s kemoterapijo, biološkimi zdravili ali obsevanjem. Naslednji dejavniki, ki vpliva na izbiro, so konstitucija bolnice, razpoložljivost lokalnih tkiv za rekonstrukcijo in velikost ter oblika druge dojke. Cilj vsake rekonstrukcije je namreč čim boljša simetrija in posnemanje naravnega stanja. Nenazadnje pa je pri samem izbiri metode pomembna tudi želja bolnice. Nekatere si želijo čim bolj enostavne in hitre rekonstrukcije, medtem ko so druge pripravljene za dosego čim bolj estetskega rezultata prestati več posegov. V Sloveniji je največ rekonstrukcij z DIEP režnjem, sledijo rekonstrukcije s silikonskimi vsadki in lastno maščobo.

… vsaka bolnica specifična in zgodba zase, zato je tudi metoda rekonstrukcije prilagojena vsaki posebej.

Katera pa so najpogostejša vprašanja in pomisleki bolnic o rekonstrukciji?

Nekatere bolnice (predvsem starejše), se ne odločijo za takojšnjo rekonstrukcijo, saj so srečne že, ker bo rak pravočasno odstranjen in bolezni ne bo več. Razlog se skriva tudi v dejstvu, da si ne morejo pred posegom predstavljati, kakšno bo življenje brez ene dojke. Zato si veliko bolnic po nekaj mesecih premisli in si želi rekonstrukcije. Vendar je ob sekundarni rekonstrukciji ponovno prisoten operativni poseg z bolečinami, okrevanjem in rehabilitacijo. Zadržki bolnic so sicer pogosto povezani tudi z dejstvom, da je pri rekonstrukciji z avtolognim tkivom (s tkivnim režnjem) na odvzemnem mestu vidna brazgotina, v primeru rekonstrukcije z vsadki pa je v telesu prisoten tujek. Ozaveščenost glede rekonstrukcijskih možnosti in prednosti je v današnjem času hitrega dostopa do informacij na srečo velika, zato se večina bolnic kljub vsemu odloči za rekonstrukcijo.

Za bolnice je tudi zelo pomembno, koliko časa traja okrevanje. Mag. Križančič poudari, da navadno okrevanje po odstranitvi in rekonstrukciji dojke traja nekaj tednov. Ko je tkivo zaceljeno, sledi še proces brazgotinjenja, ki običajno traja med šest in dvanajst mesecev. V tem času se tkivo še intenzivno spreminja, kot tudi sama oblika rekonstruirane dojke. K hitrejši rehabilitaciji nedvomno pripomore tudi podpora bližnjih in programi fizikalne terapije.

Kako pa je s pooperativnimi zapleti?

Možni zapleti so predvsem krvavitve in hematom (nabiranje krvi pod kožo). Če do omenjenega pride, kirurg odstrani nekaj šivov, hematom izprazni, ustavi krvavitev, vstavi drenažo in tako sanira stanje. Nevarnost predstavljajo tudi bakterije, saj lahko povzročijo vnetje in posledično slabše celjenje ali celo odmrtje tkivnega režnja. Za preprečitev vnetja so na voljo aseptične tehnike med samim posegom ter medikamentozna antibiotična zaščita. Med mogoče, a ne prav verjetne zaplete sodi na primer tudi pojav strdkov v venah okončin ali pljučih. Slednjemu se poskušajo izogniti z intraoperativno kompresijo nog in antikoagulantno zaščito. Zapleti pri tkivnih režnjih pa se lahko pojavijo zaradi nezadostne prekrvavitve in odmrtja dela ali celotnega režnja. Medtem ko silikonski implantati lahko povzročijo slabše celjenje zaradi stanjšane kože po odstranitvi vsebine dojke, zato je treba vsadek odstraniti. Vendar zapleti niso pogosti in ne smejo biti morebitni razlog, da se bolnica za rekonstrukcijo ne odloči.

V Sloveniji je največ rekonstrukcij z DIEP režnjem, sledijo rekonstrukcije s silikonskimi vsadki in lastno maščobo.

Slovenija je v samem vrhu svetovne kirurgije na področju rekonstrukcije dojk

V zaključku mag. Križančič poudari, da se bolnice po odstranitvi dojke ne bi smele bati rekonstrukcije. Slovenija je namreč po uspehih na področju rekonstrukcije dojk v samem vrhu svetovne kirurgije. Da ima vsaka ženska možnost za rekonstrukcijo, je pravzaprav izreden privilegij, saj ga marsikatera država svojim državljanom ne ponuja. Prav zato je vsekakor smiselno, da bolnice z rakom pred posegom obiščejo konzilij za rekonstrukcijo dojke, se pozanimajo o najprimernejši metodi glede na njihovo specifično stanje in se tudi zaupajo našim strokovnjakom, ki bodo naredili vse za čim boljši rezultat.

Igralka Tina Gorenjak je za rakom dojke zbolela dvakrat. Svojo izkušnjo z boleznijo in rekonstrukcijo dojk opiše: »Pred desetimi leti sem imela maligni tumor na zgornjem prekatu desne dojke. Odstranjen je bil tumor in nekaj nujnega tkiva okoli njega. Kljub brazgotini in rahli vdrtini na tem predelu takrat nisem razmišljala o kakšnem dodatnem posegu. Saj sem v šali rekla, da je to moja »indijanska brazgotina,« ki me spominja na boj, v katerem sem zmagala. Lani pa se je prav tako pojavil rak, tokrat na spodnjem delu leve dojke. Bolezen je bila tokrat agresivnejše in zato zahtevala večjo odstranitev tkiva. Poleg tega se je tkivo dojk spremenilo tudi zaradi obsevanja in bilo na otip trdo ter boleče. Videz celotnega oprsja je bil tako po dveh posegih kar precej izmaličen. Seveda sem se najprej spraševala o nujnosti in smiselnosti ponovne operacije, sploh po celotnem letu zdravljenja in trpljenja. Po pogovoru z dr. Križančičem, ki mi je podrobno in prijazno razložil, kaj se lahko naredi v mojem primeru in kakšni so pričakovani rezultati, pa sem se z lahkoto odločila za poseg. Ta mi je v prvi vrsti prinesel res dobro počutje  ̶  tako fizično kot psihično, da o estetskem zadovoljstvu sploh ne govorim. Več kot srečna sem, da sem se odločila za operacijo. Vsem ženskam, ki imajo podoben problem srčno, svetujem, da se vsaj pogovorijo s kirurgom, saj je možnosti za »popravilo« veliko. Ob besedi rekonstrukcija dojk verjetno večina pomisli predvsem na odstranitev celotnih dojk, dolgo in boleče okrevanje, a ni nujno, da je tako. Jaz sem dr. Križančiču izjemno hvaležna, saj je spremenil moje specifično in precej problematično stanje v rezultat, ki ne bi mogel biti boljši.«