Igralec Slovenskega mladinskega gledališča je izjemen interpret človeških značilnosti, zaznamujeta ga neposredna duhovitost in brezmejna samoironija. Trenutno v gledališču pripravlja vlogo psihiatra v predstavi Norišnica d.o.o., ki bo nadgradila trenutni trend ogledov gledaliških predstav po spletu, saj bodo igralci igrali kar v svojih dnevnih sobah.
V humoristični nadaljevanki Naša mala klinika ste ustvarili kultni lik bolnika Debevca, ki se lahko primerja z največjimi humorističnimi mojstrovinami. Serijo ste snemali štiri leta in posneli sto deset epizod. Kako vas je ta vloga zaznamovala?
Mislim, da me je zaznamovala kar za celo življenje. Pred kratkim je na snemanju neki mlad režiser želel, da prizor odigram kot Debevec. Nisem mogel verjeti, da misli resno. Upam, da na akademiji ne predavajo o Debevcu. (Smeh)
Nazadnje ste v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka upodobili naslovni lik. Koliko avtobiografskega je bilo pri ustvarjanju te vloge?
Nikoli nisem ugotovil, ali se vloga prilepi name ali jaz nanjo. Ko se to dvoje zlije, imam občutek, da več vem, da sem bogatejši za eno življenjsko izkušnjo in da je tudi lik nekaj pridobil. Jaz in Vrenko ne sprašujeva, kako si, če naju to res ne zanima. In ni se nama treba smejati slabim šalam. Najmanj to dvoje naju povezuje.
Igralci potrebujete kar nekaj časa, da se vživite v vlogo. Kakšne vloge so vam bližje in katere lažje vsrkate?
Nekaterih čustev se ne da igrati. Ne da se igrati hrepenenja ali sanj, ne da se igrati nekaj smešnega ali tragičnega. Smešen ali tragičen si lahko le v okviru nekega konteksta. Vedno sem želel skrajno poenostaviti stvari. Opazil sem, da smo nagnjeni h kompliciranju življenja, zelo težko ga poenostavimo, pri igri pa je to nujno. V danem trenutku moraš igrati samo eno stvar, sočasno ne moreš igrati dveh. Ne moreš biti žalosten in vesel hkrati. V nekem prizoru si lahko žalosten, v drugem pa vesel. Sicer pa ne morem igrati tistega, v kar ne verjamem in mi ni blizu. Zelo težko bi igral vegetarijanskega vedeževalca ali lebdečega jogija.
Vrenka ste snemali lani med prvim zaprtjem države. Vas je skrbelo, da bi se okužili z novim koronavirusom?
Ja! Ker bi okužba samo enega v ekipi pomenila konec snemanja. Vsi na snemanju razen igralcev so nosili maske po dvanajst ur na dan. To je bilo res naporno. Ko je nekdo kihnil ali zakašljal, so mu izmerili vročino. Nekaterim je bilo to smešno. Meni ne.
Nekje ste rekli, da se je v zadnjem letu cel svet spremenil v hipohondre.
Nekateri ljudje okoli mene so se spremenili do neprepoznavnosti. Ste v zadnjem letu doživeli, da bi kdo kihnil v polnem avtobusu? Če bi se to zgodilo, bi se prav gotovo našel kak sopotnik, ki bi izgubil vse moralne in etične zavore ter bi odreagiral popolnoma neprimerno. Iz strahu. Tudi če se počutiš ogroženega, se ne moreš spremeniti v zver. Tisti, ki se najbolj goreče borijo za strpnost, enakost in ljubezen, se pogosto izkažejo za najbolj netolerantne nestrpneže in sebičneže. To so ljudje, ki jih ne prepoznam več. Šele v strahu padejo človeške maske in razkrijejo pravi obraz. Tega nobena medicinska maska ne more skriti, še manj pa te lahko zaščiti pred takim človekom. Nekateri se bojijo bolezni, drugi cepljenja. Jaz pa se bojim skrajnosti.
Ste res hipohonder?
Res sem in zelo hitro grem k zdravniku. Veliko hitreje grem k zdravniku kot k avtomehaniku. K njemu grem prepozno, k zdravniku pa prehitro. Zelo rad grem k osebnemu zdravniku, ne hodim pa k homeopatu. Menim, da bi me alternativne vrste zdravljena zanimale šele takrat, ko bi izčrpal vse možnosti uradne medicine.
Pogosto vpišete svoje simptome v spletni iskalnik?
Ne. Jaz sem že kar prepričan v svojo diagnozo in vem, kaj mi je. Mojemu prijatelju kardiologu gre pri njegovih bolnikih to zelo na živce, moji zdravnici pa je smešno in simpatično. Ko pridem v njeno ordinacijo, se mi prisrčno smeji. No, k njej veliko ljudi hodi na pogovor in rekel sem si, zakaj ne bi k njej na pogovor prihajal tudi jaz.
Se je vaša (pretirana) skrb za zdravje, kdaj pokazala za upravičeno?
Roko na srce, hipohondri zelo redko resno telesno zbolijo, kvečjemu psihično. Ves čas hodijo k zdravniku in to se mi zdi odlično. Pri svojih starših sem opazil, da sta s starostjo želela biti vedno bližje zdravniku in supermarketu. Ves čas sta nekaj potrebovala in nikoli nista imela tistega, kar sta potrebovala. Podobno je s hipohondrom, saj ni nikoli zdrav. Ko gre od zdravnika, že začuti nov simptom. Hipohondrija je psihična motnja in hipohondri navsezadnje upravičeno hodijo k zdravniku, vendar k napačnemu. (Smeh)
Igralec mora na odru in pred kamero izžarevati moč in samozavest. Prepričan mora biti, da je najboljši na svetu, saj sicer težko prepriča gledalca. Kaj bi lahko povedali o značilnem egu igralca in o pasteh, s katerimi se igralci pri svojem poklicu soočate?
Gre za moč sprejemanja odločitve oziroma odločitev o pravem trenutku prevzemanja odgovornosti. Poskusil bom razložiti s košarko. Dve sekundi do konca igre nasprotnik vodi za eno točko. Naša ekipa ima žogo in treba bo čim prej zadeti koš. Takrat mora nekdo prevzeti odgovornost. Tisti, ki jo prevzame in zadane za zmago, je heroj. Veste, kaj pa se zgodi, če zgreši? Takrat ga označijo za egoista.
Kako pomemben je za igralca ego?
Ego je nujen in brez njega ni mogoče samo igrati, temveč tudi živeti. Brez ega oziroma pomanjkanja samozavesti še šole ne moreš narediti, saj si ne upaš niti postaviti vprašanja. Moj tako imenovani ego je, da imam svoje stališče, in ljudem, ki so radi v moji družbi, je to všeč.
Med epidemijo covid-19 ste tudi igralci delali od doma za računalnikom, saj ste imeli vaje po spletu. Kako je biti igralec v teh časih?
Gledališče ne obstaja brez gledalcev. V času korone gledališče ni umrlo, je pa živelo v stanju hibernacije. Igralci smo malce posebni in svoja čustva izražamo na malo bolj poseben način. Kadar nam je žal, nam je zelo žal, kadar nam je hudo, nam je zelo hudo. Tudi pretirano veseli smo lahko. Čustva lahko marsikdaj izražamo na pretiran, kdaj celo rahlo neokusen način. Poslušal sem, kako so bili nekateri igralci, predvsem igralke, med zaprtjem gledališč močno željni odra in kako zelo jim je bilo hudo, ker niso mogli igrati. Meni je bilo to kot državljanu malo neokusno, saj smo igralci, redno zaposleni v gledališčih, v privilegiranem položaju. Ta pretirana ljubezen do igralskega poklica je neprimerna, morda celo patološka. Naš poklic ni nič posebnega. Od drugih poklicev se morda razlikujemo le po tem, da se pojavljamo v dnevnih sobah po celi državi. Ne vem, zakaj bi bilo moje življenje bolj zanimivo od življenja poštarja, ki mi vsako jutro prinese pošto. Prepričan sem, da ni, ker sem se z njim pogovarjal. Le znati je treba poslušati.
V Slovenskem mladinskem gledališču pripravljate spletno predstavo, kjer boste igralci igrali kar od doma. Kako ste prišli do te ideje?
Zame to ni bila niti gledališka niti filmska izkušnja. V hrvaščini igralcu rečejo glumac. Se pravi, da glumi oziroma se pretvarja. V Sloveniji ga imenujemo igralec, se pravi, da igra. Moj občutek je, da je bila to igra pretvarjanja, in mi smo se pretvarjali, da igramo.
