koncesionarka Lekarne Zupančičeva jama
Že nekaj časa so v medijih in pogovoru z ljudmi vroča tema zdravstvo in njegove težave. O tem se lomijo kopja med politiki, vznemirja in manipulira se povprečnega uporabnika zdravstvenih storitev, le redko pa slišimo res pomembno nasprotujoče si izjave o težavah v zdravstvu od še vedno aktivnih izvajalcev samih – ne glede na to, kje smo zaposleni.
V javno službo uvrščamo dejavnosti posebnega pomena za širšo skupnost, ki jih ni smiselno v celoti prepustiti tržnim zakonitostim. Potrebujejo določeno stopnjo regulacije in nadzor pa tudi ustvarjene stabilne, dobre pogoje za svoje delovanje – vse v korist uporabnikov, izvajalcev in celotne družbe. In zdravstvo z lekarništvom je ena najpomembnejših takšnih dejavnosti.
Javno zdravstveno in lekarniško službo opravljamo z roko v roki skupaj javni zdravstveni zavodi in koncesionarji
Javne zavode na primarni ravni ustanovi občina, na sekundarni pa država. Koncesionarji (lekarnarji, zdravniki, zobozdravniki) pa sami poskrbimo za delovna sredstva s svojimi ustanovitvenimi vložki ob soglasju koncendenta, tj. občine, ki nam podeli koncesijo za izvajanje določenega dela zdravstvene dejavnosti za določen čas. Vsi delujemo pod enako osnovno zakonsko regulativo države, ki jo predstavljajo ministrstvo za zdravje in ZZZS pa tudi še JAZMP, NIJZ. Ključno pa je, da se vsi vključeni akterji/izvajalci zavedamo svoje vloge in poslanstva pri izvajanju tako pomembne službe, kot je zdravstveno varstvo ljudi, med katerimi se vsak trenutek lahko znajdemo tudi sami.
Zdrava pamet nam govori, da se uspešen človek na pol poti ustavi, ozre okrog sebe in išče najboljšo pot do cilja. Nikakor se ne vrača na začetek, v preteklost.
Neprimerno naslavljanje težav
Težave v zdravstvu in lekarništvu se poglabljajo že leta. Izvzet ni noben člen, ne država z odločevalci in ne izvajalci. Še posebej izvajalci, ki smo končni obraz ureditve sistema, smo zato ves čas najbolj na udaru vse bolj nezadovoljnih uporabnikov, pacientov. Žal je dozdajšnji način naslavljanja rešitev večinoma vodil do potez, ki vedno znova poglobijo težave. Z osamosvojitvijo in s spremenjenim zakonom o zdravstveni in lekarniški dejavnosti smo v devetdesetih letih najprej reševali nakopičene težave izrojenega monopolnega sistema, ki je postal neustrezen za centralno evropsko demokratično družbo in sodoben čas, v katerem se po osamosvojitvi nahajamo. Težave so izhajale iz preživetega socialističnega sistema. Začrtanih posodobitev sistema žal nismo razvili do konca oz. primerljivo z vzornimi državami, s katerimi se radi primerjamo.
V luči stalno prisotnih političnih iger se ves čas manipulira z izrazi javno, zasebno, slabo vodeno in nadzorovano, kraja javnega denarja, dvoživke itn. Z vztrajno medijsko diskreditacijo izvajalcev zdravstvene službe že leta razgrajujemo sistem in zaupanje vanj. Tako vse bolj ustvarjamo javne zdravstvene delavce birokrate, ne pa strokovnjakov (lekarnarji, zdravniki, zobozdravniki), ki bi morali biti v svojih odločitvah svobodni in odgovorni. Rešitve iščemo na birokratski način, ki je do zdaj predvsem omejeval stroko in povečal nadzor napačnih delov procesa (formalizem namesto vsebine in kakovosti). Pozabili smo na bistvene postavke, ki so ključne za dobro delovanje sistema. Naredili smo ključno napako z zanemarjanjem procesov, ki vodijo do dviga zaupanja, spoštovanja, nagrajevanja in poudarjanja dobrega dela. Vse to nas oddaljuje od želenega, to je zaupanja vrednega kakovostnega strokovnega odnosa pacient – izvajalec. Ta odnos ni in ne sme biti odvisen od oblike zaposlitve izvajalca (koncesionar, državni uslužbenec), v kar nas del politike vztrajno prepričuje. Pozabili smo namreč na ljudi, izvajalce in bolnike ter na reševanje njihovih težav.
Rezultat je vse bolj zbirokratiziran ter od pacienta in izvajalca odtujen sistem. Ta je nestimulativen za njegove zaposlene, kar se izraža v odsotnosti nagrajevanja in spoštovanja nadpovprečnih. Zato danes vse težje najdemo motivirane, stroki predane in predvsem po sposobnostih ustrezne najboljše kadre, saj nam ti uhajajo iz javnega sistema v popolno zasebništvo, industrijo in celo iz zdravstva. Mladi se zato vse redkeje odločajo za ta lep poklic. Kdo nas bo zdravil v prihodnosti? S kom se bomo posvetovali v lekarni? Vse to predvsem na škodo pacientov, celotne družbe in vseh nas.
Bolj kot to, ali je državno, koncesionarsko, zasebno, regulirano …, je pomembno, da je strokovno, stabilno urejeno, dostopno in odlično opravlja svoje delo v ohranjanju zdravja posameznika in družbe.
Izvajalci (javni zavodi in koncesionarji) smo zato vse bolj negotovi
Vse težje ustrezno organiziramo službo, se odločamo za nujno potrebne posodobitve delovnih procesov, ki zahtevajo stalno veliko vlaganje v zaposlene, opremo, v delovne pogoje. Še posebej smo na udaru koncesionarji, ki smo že v začetku vložili velike lastne investicijske vložke, ki se zelo počasi amortizirajo. V nasprotju z večinskim javnim mnenjem koncesionar lekarnar nima zagotovljenega niti evra pavšalnega prihodka – ne od občine ne od zdravstvene zavarovalnice za izvajanje javne službe. Ves prihodek ustvari z neposredno izvedbo zdravstvene storitve, po ceni in pogojih poslovanja, ki jih večinoma določa država. Ti pogoji pogosto nimajo nič skupnega z ekonomsko logiko in razmerami na trgu. Ob negativnem poslovanju koncesionar v celoti odgovarja z vsem svojim, tudi družinskim premoženjem. Kljub temu se pomemben del tudi najboljših strokovnjakov v zdravstvu in lekarništvu odloča za tovrstno opravljanje svojega poklica. Ključni motivi so želja po neposrednem pozitivnem vplivu na izboljšanje odnosa s svojim pacientom, sodelavci, z okolico, lastno družino in tudi na izpolnjevanje lastne karierne poti.
V zbirokratiziranem centralno vodenem državnem sistemu strokovnjak nima možnosti zadostnega vpliva na organizacijo dela in poslovanja. Z odvzemom avtonomije stroki smo vse bolj odvisni od aktualne politike in nastavljenih vodstvenih kadrov, katerih izbira pogosto ne temelji na kakovostnih strokovnih kompetencah. Žal vse to zelo resno ogroža obstoječe pridobitve našega zdravstvenega in lekarniškega sistema, kar čuti vse več ljudi z nedostopnostjo do zdravstvenih storitev in v zadnjem času tudi lekarn, ki vse pogosteje skrajšujejo svoj delovni čas. Predvsem lekarne so do zdaj nudile najlažji dostop do resnega zaupanja vrednega zdravstvenega strokovnjaka, ki je pogosto ključen člen pri izboljšanju zdravja posameznika.
V nasprotju z večinskim javnim mnenjem koncesionar lekarnar nima zagotovljenega niti evra pavšalnega prihodka za izvajanje javne službe – ne od občine ne od zdravstvene zavarovalnice. Ves prihodek ustvari z neposredno izvedbo zdravstvene storitve, po ceni in pogojih poslovanja, ki jih določi država.
Koncesionarsko izvajanje javne službe ni svobodno podjetništvo
Je visokoreguliran, transparenten in nadzorovan del javne službe. Ima jasnega in odgovornega nosilca dejavnosti – koncesionarja. V lekarništvu je tudi brez zagotovljenega prihodka. Ravno zaradi navedenega je koncesionar stalno pod pritiskom zagotavljanja pozitivnega strokovnega in ekonomsko uspešnega poslovanja. Za to mora zagotoviti ustrezne pogoje dela in sodelavce, skrbeti za pozitiven odnos in zadovoljstvo v kolektivu ter predvsem do strank – pacientov. Ves čas optimizira delovne procese, skrbno razpolaga s sredstvi, išče nove prihodkovne možnosti. Vse to v korist pacientov in zaposlenih, javne zdravstvene lekarniške službe in posledično celotne družbe.
Trenutno je koncesijsko izvajanje javne službe tudi edini »obraz v ogledalu« za t. i. državni del javnega zdravstva. Pokaže, kako se lahko osebna nota in zainteresiranost posameznika strokovnjaka, ki ima opolnomočeno odgovornost in tudi prisoten del eksistenčnega strahu, pozitivno odrazita na izboljšanju storitev celotnega sistema. Prav koncesionarstvo je v preteklem obdobju kot zdrava konkurenca najbolj vplivalo na pozitivne spremembe odnosov in procesov v javnem sistemu. V monopolizmu se sistem vedno izrodi na škodo pacientov in posledično celotne družbe.
Med epidemijo covida-19 se je vse to jasno izrazilo, saj so dejansko vse koncesijske lekarne in ambulante opravljale svoje delo v nezmanjšani dostopnosti in obsegu v nasprotju z večjimi sistemi javnih zavodov, ki plačujejo davek vse večje odtujenosti in nemotiviranosti svojih zaposlenih z zmanjšano učinkovitostjo ter izrazito povečanim absentizmom, in so bili zato posledično prisiljeni močno omejiti svoje ustaljeno delovanje. Poteze odločevalcev in poslovnega dela vodstva javnih zavodov žal vse pogosteje ne temeljijo na zdravstveni stroki, ampak na vse bolj nezdravih in za javno zdravstvo neprimernih poslovnih modelih, ki temeljijo predvsem na moči in monopolu.
Med epidemijo covida-19 so dejansko vse koncesijske lekarne in ambulante opravljale svoje delo v nezmanjšani dostopnosti in obsegu …
Sodoben čas z demokratizacijo družbe in umestitvijo v evropski prostor zahteva sodobne rešitve in ne vračanja v preteklost. Zgodovina nas uči in tudi zdrava pamet govori, da se uspešen človek na pol poti ustavi, ozre okrog sebe in išče najboljšo pot do cilja. Nikakor se ne vrača na začetek, v preteklost. Upam, da bodo trenutni odločevalci prepoznali korist in pomembno pozitivno vlogo koncesionarjev pri zagotavljanju javne zdravstvene lekarniške službe in s tem izboljšanje naše celotne družbe in življenja v njej. Ključni so: spoštovanje, ustrezno nagrajevanje in poštenje vseh udeležencev v odnosu pacient – zdravstveni strokovnjak, kakovost storitev in predvsem zaupanje v stroko. Stroka ima v normalnih razmerah stalno tendenco napredka in pozitivnega razvoja.
Zdajšnja zakonska ureditev slovenskega zdravstva in lekarniške dejavnosti žal tega ne zagotavlja.
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.
