Avtor: Jakob Kavčič, dr. dent. med.
Lokalna anestezija je eden najpogosteje uporabljenih postopkov v zobozdravstveni ordinaciji, brez katerega si sodobnega zobozdravstva ne moremo več predstavljati. Bolečina pri posegih v ustni votlini je po navadi vzrok, da je paciente strah obiska zobozdravniške ambulante. Mogoče so to izkusili sami ali pa jih je prestrašilo pripovedovanje svojcev. Dobra novica je ta, da se je bolečini in pretiranemu strahu mogoče izogniti skoraj popolnoma.
Kadar zobozdravnik predvideva, da bi poseg na zobeh ali mehkih tkivih lahko izzval bolečino ali pa želi odpraviti bolečino, s katero je pacient v ordinacijo prišel, lahko uporabi lokalno anestezijo. Ta postopek predstavlja zelo pomembno medicinsko dejavnost, saj omogoča brezbolečinsko zdravljenje pacientom ter prav tako nemoteno delo zdravnikom in zobozdravnikom. V tem zapisu vam bom predstavil metodo lokalne anestezije, kakšna sta zgradba in delovanje anestetika, katere vrste so najpogosteje uporabljene in kakšni so mogoči zapleti.
Jakob Kavčič, dr. dent. med., diplomant Oddelka za dentalno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, zobozdravnik pripravnik, zaposlen v Zdravstvenem domu Žalec |
Kaj je anestezija?
Anestezija je stanje, v katerem pacient med zdravstvenim ali zobozdravstvenim posegom ne čuti bolečine. Če izhajamo iz same besede, estezija pomeni čutno zaznavo, an- pa pomeni brez. Anestezijo delimo na tisto, ki zajame celotnega človeka in jo imenujemo splošna anestezija (ponekod tudi narkoza), ter na tisto, ki zajame samo del telesa in jo razdelimo na področno in lokalno anestezijo. Zadnja se najpogosteje uporablja tudi v zobozdravniški ambulanti.
Prvi lokalni anestetik od srede 19. stoletja
Zgodovinsko gledano, je bil prvi lokalni anestetik kokain, ki ga je iz listov koke leta 1859 izoliral Nemec Albert Niemann. V zdravstvu je kokain prvi uporabil Sigmund Freud, njegov sodelavec Karl Koller pa je prvi opazil anestetični učinek kokaina in ga uporabil na področju očesne kirurgije. Na področju zobozdravstva je kokain prvi uporabil Mathew Hall. V ZDA so bile leta 1885 že na voljo kokainske kapljice za lajšanje zobobola. Prvi umetno zgrajen lokalni anestetik procain je na trg prišel leta 1905. Ta anestetik je imel številne slabosti, npr. počasno učinkovanje, hitro se je razgradil in rad povzročal alergijske reakcije. Napredek medicine in farmacije je na trg prinesel prvi sodobni lokalni anestetik lidokain, ki je bil sintetiziran leta 1943. Danes so na trgu poleg lidokaina še drugi lokalni anestetiki z učinkovinami, kot so npr.: artikain, mepivakain, bupivakain in še številni drugi. Vsak izmed teh ima svoje značilnosti in se uporablja, ko je za to indiciran.
Kako deluje lokalna anestezija
Aplikacija lokalnega anestetika od terapevta zahteva poznavanje anatomije ustne votline, uporabo pravilne tehnike in upoštevanje priporočil. Tako lahko skoraj neboleče omrtvičimo določen zob ali mehko tkivo v ustih. Kaj se dejansko zgodi, ko anestetik steče skozi iglo v okolico živca, pa je naslednje. Potovanje bolečinskih signalov po živčnem vezju v možgane poteka s proženjem akcijskih potencialov. Proženje teh pa je odvisno od potovanja natrijevih ionov iz zunajceličnega prostora v znotrajcelični prostor, kar se v strokovnem žargonu imenuje depolarizacija celične membrane. Anestetik se začasno veže na kanale živcev, skozi katere ti ioni potujejo. Če povzamemo: lokalni anestetik blokira občutek bolečine, tako da prepreči nastajanje in prevajanje impulzov s tem, ko vpliva na transport natrijevih ionov. Glede na kemično zgradbo so anestetiki lahko amidni ali estrski s koncentracijo učinkovine od 0,5 do 4 %. Sodobni anestetiki imajo dodan adrenalin, ki ima številne pozitivne učinke. Adrenalin je znani vazokonstriktor, kar pomeni, da krči žile. Ta lastnost omogoča daljše zadrževanje anestetika na mestu delovanja oziroma preprečuje njegovo izplavljanje. Pobledelost sluznice zaradi skrčitve žil prikaže področje, ki je neboleče, poleg tega pa adrenalin tudi zmanjša možnost sistemskih stranskih učinkov, ki bodo predstavljeni na koncu prispevka.
Vrste lokalne anestezije in njena aplikacija
Zobozdravnik najpogosteje uporablja tri oblike lokalne anestezije, in sicer: površinsko, infiltracijsko in prevodno. Površinska anestezija je lahko v obliki spreja ali redkeje gela in se uporablja za kratkotrajno anestezijo ustne sluznice, manjše posege in pred vbodom z iglo. Zobozdravnik po navadi z vatno palčko, na katero nanese tekočino ali gel anestetika, stisne ob želeno mesto delovanja. Uporaba površinskega nanosa je posebej smiselna pri zelo prestrašenih pacientih in otrocih. Infiltracijska anestezija pomeni, da anestetik vbrizgamo v okolico rane ali tkiva, na katerem bomo izvajali poseg, prevodna anestezija pa prepreči prevajanje večjega živca, ki oživčuje neko področje, kot je npr. področje spodnje čeljusti. Pri obeh tehnikah sta za aplikacijo potrebni injekcijska brizga in igla, s katero tkivo vbodemo do želenega mesta delovanja. Občutek bolečine je odvisen od veliko dejavnikov, kar stvar še veliko bolj poslabša, pa je strah pacienta. Tako je pomembno, da se med terapevtom in pacientom vzpostavi zaupanje. Pri tem pomaga, če se pacientu postopek razloži. Pacienta, ki ve, kaj se z njim dogaja, je navadno manj strah. Katero vrsto anestezije bo zobozdravnik uporabil, je seveda odvisno od dane situacije in želenega posega. Pacienti se morajo zavedati, da uporaba anestezije ni vedno potrebna. Posegi, kot je menjava zalivke na mrtvem zobu ali čiščenje zobnega kamna, navadno ne zahteva uporabe anestetika. Je pa res, da smo ljudje na bolečino različno občutljivi. Tako je pomembno, da se pred posegom z zobozdravnikom pogovorite o tem, ali bo poseg boleč in kako bolečino lahko pričakujete. Vsekakor ima pacient pravico do nebolečinskega posega, če dano stanje to omogoča. V primerih hudega vnetja je namreč doseganje primerne anestezije oz. brezbolečinskega dela včasih nemogoče.
Zapleti pri lokalni anesteziji
Pojavnost vseh zapletov pri lokalni anesteziji je nizka in znaša od 3,5 do 5,7 %. Še manjši je delež resnih, življenje ogrožajočih zapletov, in sicer od 0,05 do 0,1 %. Med najpogostejše lokalne zaplete štejemo krvavitev na mestu vboda, hematom, omrtvičenje obraznega živca, ki se kaže z asimetrijo obrazne mimike, in podaljšano anestezijo, ki se kaže z motenim občutkom za dotik. Podaljšana anestezija je posledica dotika živca, ob katerega apliciramo anestetik z iglo. Zaplet se lahko pojavi že pred posegom in se ga ne da zanesljivo preprečiti. Treba je poudariti, da 99 % posledic izzveni v enem letu. Med sistemske zaplete štejemo dentalno anksioznost, sinkopo, toksično reakcijo in alergijsko reakcijo. Dentalna anksioznost je posledica strahu, ki jo sproži endogeno izločanje adrenalina. Značilni so lahko povišan srčni utrip, prestrašenost, nemir in potenje. Pri sinkopi gre največkrat za vazovagalno sinkopo, pri kateri pacient ob aplikaciji anestetika pobledi, se začne potiti, lahko navaja slabost in začne izgubljati zavest. Toksična reakcija je izjemno redek zaplet in se pojavi pri prekoračitvi dovoljenih odmerkov lokalnega anestetika. Alergijske reakcije so večinoma posledica dodatkov lokalnim anestetikom, ki daljšajo njihov rok uporabnosti. Pogostejša je alergijska reakcija tipa I, ki se pokaže v nekaj minutah po aplikaciji lokalnega anestetika. Kaže se z generaliziranim izpuščajem, s srbečico, z vrtoglavico, omedlevico, s hipotenzijo in z oteženim dihanjem. Naj še enkrat ponovim, da so zapleti redki. V povprečju zobozdravnik letno vbrizga 1.000–2.000 lokalnih anestezij, kar pomeni, da je odličen poznavalec te dejavnosti. Zapletom se s pravilno tehniko in pristopom večinoma izogne, če se zgodijo, pa je usposobljen, da pravilno ukrepa.
Foto: Bigstock
Foto in infografika: osebni arhiv
