Mikroplastika lahko vstopa v žive celice, posledice nejasne

Biomolekule (vplivajo na procese v živih organizmih, vključno z izražanjem genov), ki se na mikroplastiko »naselijo« v vodi, mikroplastiki olajšajo vstop v celice. Foto: Bigstock

Okolje po vsem svetu je onesnaženo z mikroplastiko. Drobni delci vstopijo v prehranjevalne verige in s tem v prebavni sistem živali in ljudi, poleg tega jih je mogoče tudi vdihavati. Namesto, da bi se izločila iz telesa – kot se to zgodi z večino ostalih toksinov, se mikroplastika vključi v telesno tkivo.

Najlažji vstop preko vode

Raziskovalna skupina z Univerze Bayreuth (Nemčija) je odkrila, da mikroplastika lažje najde pot v žive celice, če se nahaja v vodi. Biomolekule (vplivajo na procese v živih organizmih, vključno z izražanjem genov), ki se na mikroplastiko »naselijo« v vodi, mikroplastiki olajšajo vstop v celice. Telesne celice namreč o biomolekule prepoznajo kot »nekaj svojega« in jim dovolijo vstop. Ugotovitve so pred nekaj dnevi objavili v reviji Science Advances.

Biomolekule se naselijo na mikroplastiki

Interdisciplinarna skupina, ki sta jo vodila prof. dr. Christian Laforsch (Katedra za ekologijo živali) in prof. dr. Holger Kress (Katedra za biološko fiziko), se je v raziskavi osredotočila na mikroplastične delce s premerom približno treh mikrometrov. Delce te velikosti pogosto najdemo v okolju. Da bi simulirali njihovo izpostavljenost v okolju, so jih vstavili v sladko vodo iz umetnega ribnika ter v slano vodo iz morskega akvarija. Po treh tednih so so se nanje začele »lepiti« biomolekule.

Dolgoročne posledice usodnejše kot covid-19

“Spektroskopske preiskave so pokazale, da so bile te biomolekule tako saharidi kot aminokisline in nukleinske kisline. Ko skupaj z mikroplastiko vstopijo v celico, so dolgoročne posledice enako ali bolj usodne kot okužba z virusom, ki povzroča covid-19. Dejansko lahko govorimo o novi pandemiji – pandemiji ekokovida,” pojasnjuje mag. Anja Ramsperger iz Univerze Bayreuth.

Interakcija mikroplastike z živimi celicami

Raziskovalna skupina je potem preučila mikroplastične delce, prevlečene z biomolekulami, da bi ugotovila, kako delujejo z živimi celicami. Uporabili so kulturo mišjih celic, v katerih so ključne dele (na primer aktinske filamente) obarvali. To je omogočalo prepoznavanje, ali se z biomolekulami prevlečena mikroplastika le lepi na površino celic ali pa tudi vstopa vanje (jih celica ponotranji). Na mikroskopskih slikah so bile izražene kot »temne luknje«.

Natančen vpogled v dogajanje

“Fluorescentno označevanje aktinskih filamentov nam je omogočilo, da smo natančno videli, katere delce celice ponotranjijo. Na podlagi spektroskopskih metod smo preverili, da so ti delci res mikroplastika – ali natančneje: delci polistirena – in ne naključne nečistoče,” pravi prof. dr. Holger Kress, profesor biološke fizike na Univerzi Bayreuth. Kontrolno skupino v tem poskusu so sestavljali mikroplastični delci, ki so bili inkubirani v ultra čisti vodi in zato niso bili prevlečeni z biomolekulami. Izkazalo se je, da so jih celice le občasno ponotranjile – za razliko od mikroplastike, prevlečene z biomolekulami.

Trojanski konj

“Naša študija podpira domnevo, da mikroplastika, ki je izpostavljena naravnemu okolju – in je zato prevlečena z biomolekulami – ne prehaja le skozi prebavni trakt, če jo zaužijemo s hrano, ampak se lahko vključi tudi v tkivo. Obloga iz biomolekul lahko deluje kot nekakšen trojanski konj, ki omogoča, da mikroplastika vstopi v žive celice. Kakšne so posledice tega, ne ve nihče. Prav tako je še vedno v veliki meri nejasno, katere lastnosti mikroplastike so odgovorne za negativne učinke in katere imajo morebitne pozitivne učinke. Iskanje natančnih odgovorov na ta vprašanja je za prihodnost zelo pomembno,” so prepričani raziskovalci.

Izvirno objavo v celoti najdete TUKAJ.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj