Drobna novica v britanskih medijih, v kateri so poročali, da mladoporočenci vse bolj zavračajo darila, kot so multipraktiki, ter namesto tega želijo, da gostje posadijo drevo ali darujejo za okolje, ni ostala spregledana. Posejala je obetavno seme, ki obeta konec generaciji, za katero je bilo značilno metanje stran vsega, kar ni bilo v skladu s trenutno prevladujočimi trendi. Svetovno ekonomijo je krojila zadnjih 50 let. Poznamo jo kot »throw away« generacijo.
»V Sloveniji se je v desetih letih število novih avtomobilov iz 60 tisoč na leto povečalo na skoraj 80 tisoč na leto. Hišne aparate v povprečju zavržemo po petih letih, oblačila in obutev skoraj vsako sezono.«
Okoljske spremembe onemogočajo proizvodnjo hrane, mikroplastika, ki kot ksenobiotik vstopa v celice, uničuje zdravje, kemikalije v domačem okolju zmanjšujejo moško plodnost , dioksini in ftalati, ki jih jemo vsak dan, sesuvajo imunski sistem. Posledice kopičenja dobrin in brezglavega izkoriščanja naravnih virov bodo na polno izkusili tisti, ki prihajajo za nami. Pa jih bodo tudi preživeli?
Okoljske spremembe in mikoplastika
Radi rečemo, da smo kot družba postali dovolj zreli, da smo se začeli zavestno odrekati kopičenju vedno novih potrošnih dobrin, pozabljamo pa, da smo točno to, kar nam dela velike težave in proti čemur se »borimo«, ustvarili sami, z brezglavim plenjenjem narave in okolja. Žagamo si vejo, na kateri sedimo, in to zelo hitro in učinkovito.
Mikroplastika, ki kot ksenobiotik vstopa v celice, uničuje zdravje, kemikalije v domačem okolju zmanjšujejo moško plodnost.
Najbolj dramatični in danes vidni posledici »throw away« generacije, sta okoljske spremembe in plastika. Rezultate prvih v praksi že krepko občutimo: zdi se, da iz štirih letnih časov nastajata dva – mrzla zima in vroče poletje, začinjena z naravnimi katastrofami in velikimi posledicami za globalno ekonomijo. Usodnosti drugih se šele začenjamo zavedati.
Plastika se razgradi v 1000 letih, v obliki delcev, velikih 10 nanometrov (0,00001 mm) skozi membrano vstopa v celice.
V naše telo sicer brez težav vstopijo delci v velikosti 0,01 mm, vendar v celice tako veliki ne morejo, se pa lahko »sprehajajo« po telesu, ki jih bodisi izloči ali pa jim, ker med tem razpadejo na manjše delce, dovoli, da se nalagajo v organih in tkivih.
Je mikroplastika novi azbest?
Zgodba z azbestom, obetajočim materialom iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, cenovno dostopnim in enostavnim za uporabo, je znana. Danes se nekdaj popularnih salonitk ne smemo dotikati brez zaščitne maske, nekoč so bile na voljo povsod. Tudi plastika je veljala za material prihodnosti z neizmernimi možnostmi uporabe, vključno s prehrano (ovoji hrenovk, na primer) in kozmetiko (kreme, mila, šamponi…). Kovali so jo v zvezde, iz nje izdelovali vse, kar je mogoče, dokler narava ni udarila nazaj.
Mikroplastika uničuje morja in življenje v njih, strah, da enako povzroča ljudem, je oblasti nagnal v ukrepe, ki naj bi to preprečili. Še posebej, ker je vse več dokazov, da mikroplastika veže toksine, jih raznaša po telesu in preko membrane vstopa v celice ter jih poškoduje. Imunski sistem tako okvarjenih celic ne prepozna in jih ne uniči ali poskuša popraviti. Podatki za živali kažejo, da mikroplastika, ki se nalaga v možganih, trajno poškoduje živčno sistem ter povzroča nevrološke motnje.
Prvi korak storjen: Prepoved mikroplastike v izdelkih
Mikroplastika je zelo obstojna in odporna: da dokončno razpade, potrebuje 1000 let in več.
Delci mikroplastike se akumulirajo in vstopajo v prehransko verigo, kjer (med drugim) delujejo tudi kot prenašalcec škodljivih snovi. To povzroča fizične posledice: ribam se zamaščijo škrge, odlaganje mikroplastike v možganih laboratorijskih živali povzroča nevrološke motnje.
Domneva se, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri ljudeh, uradne ocene tveganja še ni. Evropska agencija za kemikalije (ECHA) je pripravila predlog za omejitev mikroplastike, ki se namerno dodaja izdelkom za potrošniško ali profesionalno rabo. Z njim naj bi zmanjšali količino mikroplastike za 36 tisoč ton na leto, kar se sicer sliši ogromno, je pa zgolj 15 odstotkov od mikroplastike (delci plastike, manjši od 0,5 milimetra) ki se vsako leto sprošča v okolje. Njen glavni vir so avtomobilske gume ter ostanki surovin za izdelavo plastičnih izdelkov.
Pet let za spremembo vedenja proizvajalcev, kaj pa oglasi?
Po predlogu Evropske agencije za kemikalije naj bi proizvajalci v naslednjih 5 letih v izdelkih, ki vsebujejo namerno dodano mikroplastiko: gnojila in sredstva za zaščito rastlin, semena obdelana s pesticidi ali gnojili, kozmetični izdelki, detergenti, voski in lak, mikroplastiko nadomestili plastiko bodisi z biorazgradljivo mikroplastiko bodisi z drugimi snovmi. Alternative za abrazivna sredstva (na primer v kozmetiki in detergentih) so že na voljo. Predlog predvideva tudi ustrezno označevanje vseh izdelkov, ki sicer vsebujejo mikroplastiko, vendar bodo iz prepovedi izvzeti (na primer izdelki, ki ne prihajajo v okolje ob normalni uporabi).
»Throw away« generacija v številkah
Za »throw generacijo«, eno od prvih v razvitem svetu, ki je bila rojena v popolno udobje (prehransko, materialno, čustveno), je značilna dojemljivost za oglasna sporočila, nekritičnost do medijskih podob, ki jim poskuša biti podobna (kar še posebej velja za ženske), čeprav slednje z realnim življenjem nimajo nič skupnega, ter osredotočenost na »dobit vse in takoj«, ne glede na okoliščine. Vrednota za dobrine postane njihova prodajna (in ne proizvodna cena), vodilno pa potrošnja za vsako ceno. V praksi to pomeni menjavo dobrin, za katere menimo, da nam dvigujejo ugled v družbi, na vsakih 3 do 5 let, ne glede na to, kaj to pomeni za okolje.
Za »throw generacijo« je značilna velika dojemljivost za oglasna sporočila in pomanjkanje lastnih življenjskih izkušenj.
Statistika kaže, da se je v Sloveniji v desetih letih število novih avtomobilov iz 60 tisoč na leto povečalo na skoraj 80 tisoč na leto. Hišne aparate v povprečju zavržemo po petih letih, oblačila in obutev skoraj vsako sezono.
Številke, ki se zdijo generaciji, starejši od 55 let, skoraj nepojemljive in ob katerih zaradi »razsipnosti« zmajujejo z glavo, v globalnem merilu sploh niso tako slabe: Slovenci smo pri tozadevni »porabi« globoko pod evropskim povprečjem, kažejo podatki Eurostata, v zanko kupovanja novega za vsako ceno pa se ne ujamemo tako zlahka. Ker živimo bolj v stiku z naravo, imamo do nje tudi bolj pozitiven odnos in nanjo bolj pazimo.
Potrošništvo in prehranska izpostavljenost
Zgoraj navedeno velja za obnašanje na osebni ravni, na vseslovenski, ki jo krojijo nesposobna politika, luknjičava zakonodaja in pohlep industrije, je zgodba popolnoma drugačna in bi nas morala vsaj malo zaskrbeti. Dioksini in poliklorirani bifenili (PCB) predstavljajo veliko skupino halogeniranih organskih spojin v skupini okoljskih onesnaževal.
NIJZ v svojem priporočilu (2017) glede prehranske ogroženosti Slovencev z onesnaževalci, ki se nahajajo v okolju (dioksin, ftalati – najbolj »zloglasen« med njimi je uradno sicer prepovedan, a še vedno prisoten PCB), navaja, da dioksini in poliklorirani bifenili (PCB) predstavljajo veliko skupino halogeniranih organskih spojin v skupini okoljskih onesnaževal, katerih izpostavljenost iz hrane in okolja je treba zaradi njihovih negativnih vplivov na zdravje zmanjševati na najnižjo možno raven.
Dioksini in PCB so strupene snovi, ki kažejo škodljive učinke na koži, na imunskem in razmnoževalnem sistemu in pri razvoju zarodkov, imajo vpliv na razvoj centralnega živčnega sistema, motijo hormonsko ravnovesje in so rakotvorni.
Relativno visoke vrednosti lahko najdemo v mesu in mlečnih izdelkih, ribah, rakih, medtem ko so v rastlinah najdene nižje vrednosti. Priprava in toplotna obdelava lahko zniža njihovo vsebnost v živilu.
Kako nam kaže v Sloveniji?
Če izvzamemo nesreče in poklicno izpostavljenost, je uživanje hrane najpomembnejši vir izpostavljenosti dioksinom in PCB, piše v poročilu NIJZ, in še: »Ocenjujemo, da izpostavljenost dioksinom in PCB predstavlja nizko tveganje za odrasle in starejše prebivalce Slovenije.”
“Slovenija je biodiverzitetni raj, ki samodejno uredi tudi mnogo naših okoljskih neumnosti. Jo bomo kot tako ohranili?”
Izračunane izpostavljenosti slovenskega prebivalstva dioksinom in PCB lahko predstavljajo večje tveganje za zdravje občutljivih skupin prebivalstva, kot so otroci in nosečnice ter veliki uživalci živil. Pri tem je pomembno poudariti, da je bila izpostavljenost ocenjena konzervativno in z omejenimi ter privzetimi podatki. Pri najmlajših, to je pri dojenčkih in malčkih največ prispevajo k izpostavljenosti (materino mleko ni vključeno) mleko in mlečni izdelki, zlasti zaradi velike porabe tovrstnih živil v tem starostnem obdobju. Pri ostalih otrocih in vseh ostalih starostnih skupinah prebivalstva k izpostavljenosti največ prispevajo ribe in ribji izdelki, sledijo rastlinska olja in maščobe, še piše v poročilu NIJZ.
