Po desetletjih voditeljskih in uredniških vlog, vodenja in komentiranja evrovizijske popevke doma in spremljanja izbora na tujem, prenašanja novosti in napredka na področju produkcije dogodkov iz tujine na javno televizijo Miša Molk v zadnjih letih na televiziji ne vodi več večjih glasbenih festivalov. Še vedno pa ostaja povezana z voditeljstvom in še vedno povezuje tudi druge dogodke zunaj matične hiše. Kot prva imenovana varuhinja pravic gledalcev RTV Slovenija, je orala ledino na tem področju in vzpostavljala funkcijo kot tako in pravilnik.
Manj znano pa je, da ni manjkalo veliko, da bi Mišo Molk srečevali v akademskih in ne medijskih vodah. Po študiju na takratnem FSPN in diplomi na temo športnega žargona je namreč resno tehtala tudi možnost nadaljevanja kariere v akademskih vodah. A se za to ni odločila.
»Za diplomsko nalogo sem prejela Prešernovo nagrado in del mene je bil naklonjen ideji, da bi se ukvarjala z jezikom, ne nazadnje si je to želel tudi moj mentor prof. Tomo Korošec, vendar sem bila takrat že preveč vpeta v televizijsko življenje – vsa leta študija sem namreč že delala na televiziji,« se spominja Miša Molk. Mediji so prevladali tudi zato, ker rada dela z ljudmi, spoznava nove ljudi; sebe si preprosto ni predstavljala »zaprte« v kabinetu. »Če lahko tako rečem, se mi zdi, da bi se v kabinetu ‘malo zaprašila’«, ob tem hudomušno pristavi.
Tudi brez medijev z ljudmi in za ljudi
Ali bi lahko Miša Molk obstajala brez medijev? »Zdaj si tega ne predstavljam več. Verjetno me je medij ustvaril tudi na znotraj, vplival na moj pogled na ljudi in življenje. Tudi zaradi tega, ker sem nenehno v stiku z novicami in informacijami. Najverjetneje pa bi, če ne bi vstopila v medijski prostor, delala z ljudmi, mogoče z otroki. Zelo rada bi delala z otroki; že od nekdaj sem navajena nanje, saj je bila moja mama varuška in je bil, ko sva s sestro odraščali, pri nas vedno kak dojenček, ki ga je mama pazila. Gotovo bi delala z ljudmi in za ljudi. Sem precej komunikativna, skušam razumeti ljudi in zmorem dovolj empatije. V mladih letih me je mikala tudi igralska akademija, res pa je, da starši niso bili navdušeni nad to idejo in tudi sama v sebi nisem bila prepričana o tem. Če bi bila sama o sebi prepričana, bi to verjetno počela,« se scenarijev, po katerih bi se lahko odigralo njeno življenje, če se ne bi odločila za televizijo, spominja Miša Molk.
Pa bi v življenju kaj spremenila, če bi kolo časa lahko zavrtela nazaj? »Kaj bi vrteli čas nazaj, naprej gremo, naprej,« se ob tem zasmeji Miša Molk. Nadaljuje z resnejšim tonom: »V meni se je naselil zen, ja, malo sem budistka. Mislim, da želja ne sme vsebovati nasilja, da je pomembno, da sprejmeš, kako življenje teče. Predvsem pa nam nič ne pomaga razmišljanje, kako bi, če bi … Kar si naredil, si naredil. Si se v preteklosti pač odločil, kot si se. Ali bi bila drugačna mama? Ne vem. Ali bi kot 18-letnica sprejela drugačne odločitve? Vseeno je. Vse, kar je bilo, me je naredilo takšno, kot sem danes.«
Zanimiva za tabloide kljub »pomanjkanju« škandalov
Eden izmed razlogov za današnjo prepoznavnost Miše Molk je povezan tudi s preteklim pojavljanjem v rumenih medijih. Miša Molk, sicer mama hčerke Ule, se še spomni novinarjev, ki so »skrbeli«, da je bila redno prisotna v »tračarskih« rubrikah, in to kljub temu, da njeno življenje ne na osebnem in ne poklicnem področju ni bilo zaznamovano »s prevrati« ali škandaloznimi dogodki. »Moji veliki informatorji so taksisti, ki mi vsakič znova povedo, kaj so prebrali o meni,« se ob tem zasmeji Miša Molk, ki pa se hitro zresni.
»Razumem, da če si izpostavljen, če si glasen in imaš mnenje, lahko hitro koga zmotiš. Nekaterim se zdiš drzen, saj večina ljudi raje svoje mnenje poskrije, da ima mir. Če ti ni vseeno, pa se moraš oglašati. Poleg tega je pri nas tudi medijska pokrajina precej zatohla. Premalo je ljudi z jasnim mnenjem in dobro argumentacijo,« o širšem dogajanju v medijih razmišlja Miša Molk. »Še bolj pa je moteče, da se je rumeni tisk priplazil v nekdaj zelo kredibilne in resne medije. Včasih ne veš več, kje kaj bereš.«
Vseeno pa poudari pozitivno stran poplave tabloidov in rumenih medijev: »Mogoče je dobro, da se je to zgodilo, saj smo prepoznali, kako hitro se veliko bralcev zadovolji z ‘mastnim naslovom’, ki ne prinese nobene vsebine ali informacije; spoznali smo torej družbo, v kateri živimo.«
Nečimrnost ni podeljena s spolom, ampak je v človeku samem
Odnos družbe do žensk, ki so imele kariero in so bile tudi medijsko izpostavljene, se je v času spreminjal. Kako ga je doživela Miša Molk in ali je danes za ženske lažje? »Danes bi moralo biti lažje, ampak marsikateri moški na nas, ženske, še vedno gleda drugače. Tudi v naši hiši se zgodi, da si nekdo vzame pozicijo moči znotraj spola,« pravi Miša Molk.
Sodobne ženske naj bi poleg modrosti utelešale tudi lepoto, poleg tega pa naj bi bile prav ženske tiste, ki so obremenjene z videzom in nečimrnostjo, vendar to ni le ženska lastnost, kar je v letih na televiziji opazila tudi Miša Molk: »Na televiziji so tudi moški občutljivi in rečejo, da naj se jim prilagodi luč, da bodo dobro videti. Sicer pa nečimrnost ni ustrezna beseda, saj ne gre za željo po občudovanju, ampak samo za korektno osvetlitev brez grobih senc in pridanih podočnjakov.«
Lepotni popravki: videz, ki naj bi sledil umu
Danes se ženske na pragu upokojitve ponašajo z videzom »mladenke«. Kaj vse so ženske pripravljene narediti za to? »Ne vem, zakaj omenjate starejše ženske. Več je mladih, ki že ob prvi gubici zaženejo preplah. Zato nikakor ne gre vzpostavljanje mladosti. Ne poznam ženske, ki bi želela biti mlajša, kot je. Bolj gre za splošno počutje, kamor seveda sodi tudi videz. Če je um prožen, radoveden in svež, zakaj ne bi te vedrine žarčil tudi obraz,« odgovarja Miša Molk.
V Sloveniji smo do estetskih posegov precej zadržani. Kakšno pa je vaše mnenje? »Predsodki so nevarna reč. Do česar koli. Treba jih je znati nadzirati. Misliti vedno le slabo ni ravno spodbudno, prej nasprotno, samouničevalno. Težko vzpostavljamo pozitivna izhodišča. Pravijo tudi, da je zavist zelo naša, slovenska. Tudi zavist do uspešnih ljudi. Če po svetu, zlasti na severu, velja uspešen človek za vzor, češ, kako odlično je opravil delo, kako dosleden je, kako je napredoval, pa pri nas prevlada zavist: »jaz bi tudi to«, naredil pa ne bi nič. Uspeh je povezan s trdim delom, tega pa se marsikomu ne da,« meni Miša Molk.
Staranje in radovedne oči, ki se nikoli ne prenehajo čuditi
Staranje je neizbežen del življenje, in kot pravi Miša Molk, se ljudje različno staramo. »Eno je telo, drugo je um. Leta so tu včasih povsem nepomembna. Svežina duha šteje. In to, kako se premikamo po svetu, kako živimo, s kakšnimi, tudi duhovnimi vnosi se prehranjujemo, kako zaznavamo svet in življenje. Vse to se razbere iz našega odzivanja na življenje in iz našega pogleda. Največ povedo oči, te radovedne oči, ki se nikoli ne prenehajo čuditi – mislim, da je to zelo pomembno. Oči nekaterih starostnikov ostajajo žive in radovedne. Sama gojim prijateljstvo z ljudmi različnih generacij, mlajšimi in starejšimi. »Moja prijateljica ima 80 let in najini klepeti so božanski. Po tri ure sva skupaj in se imava zelo lepo, enako se počutim z mlajšimi, ker gre v obeh primerih za stanje duha,« za živost uma pravi Miša Molk.
Sicer pa Miša Molk meni, da je za starostnike zelo slabo poskrbljeno. »Za zdravje na stara leta potrebuješ tudi denar. Če sem nekoč videla škrbastega človeka, sem mislila, da je zanemarjen. Danes vem, da marsikdo nima denarja. Veliko ljudi je samih, osamelih, denarja nimajo za plačila domov, zanje morajo doplačevati otroci, če si to sploh lahko privoščijo. Skratka, za starostnike ni poskrbljeno.«
Razmišlja tudi o svoji starosti in odločitvah, ki jo čakajo. »Misli niso prijetne, ker prihodnosti ne poznaš in si sam slikaš scenarije. Se pa s prijatelji in kolegi pogovarjamo v smeri, da bi bilo dobro živeti skupaj: deliš si stroške, paziš drug na drugega in ohranjaš socialne stike. Dobro bi bilo, da bi pri nas začeli graditi manjše domove za starostnike.«
Ob razmisleku o življenju Miša Molk opozori na neke vrste »nesmisel«, po katerem živimo: »Ko si mlad, ustvarjaš kariero, hkrati pa si tudi starš, skrbiš za dom in družino. Ko si starejši, pa imaš dela manj in tudi otroci so odšli. Zdi se mi, da bi zdaj lahko veliko več vložila v delo kot takrat, ko sem morala bila polnokrvna mati, družica in nenehno v službi. Bil je čudovit, prijeten, a hkrati zelo stisnjen čas.«
Živeti v sožitju s telesom
»Če hočemo ali nočemo, nas na staranje in leta, ki tečejo, opozarja telo,« pravi Miša Molk, ki ostaja še zelo aktivna, teče in telovadi, se pa zaveda, da jo bo telo vedno manj ubogalo. »Zelo lepo je treba ravnati s seboj, pretiravati se tudi ne sme. Treba je živeti v sožitju s telesom.«
Priznava, da bi lahko živela bolj zdravo. »Prehranjujem se kar dobro, veliko sama kuham, tudi v službo pogosto prinesem pripravljeno hrano. Lahko bi bila več v naravi, lahko bi se odpovedala kakšnemu ogljikovemu hidratu in maslenemu rogljičku,« pregrehe našteva Miša Molk. Dodaja, da je zimski čas zanjo manj prijazen, ker rada hodi v naravo, a so dnevi tako zelo kratki.
»Nimam nobene pravice odločati, da oseba nima pravice do evtanazije«
Vse pogosteje v laični in strokovni javnosti potekajo razprave za evtanazijo ali proti njej. »Potem ko so se oglasili trije ljudje in opisali, kako so trpeli, mislim, da nimam nobene pravice odločati o tem, da on/-a nima pravice do evtanazije ali pomoči pri samomoru,« je jasna Miša Molk, ki je pred kratkim z gosti pripravila tudi podcast na to temo.
»Če je nekaterim državam uspelo, lahko uspe tudi nam. Potrebujemo široko zastavljeno in pluralno razpravo ob upoštevanju interdisciplinarnega pristopa, saj gre za preplet bioetike, medicine, pravne vede, upoštevanje verskega vidika itn. Pretehtati je treba vsa stališča in verjamem, da znamo postaviti dober zakon in evtanazijo dekriminalizirati.«
