Njegova metoda pomaga reševati težave, ki niso urgentno operativnega značaja in med katere spada večina bolečin, povezanih z ledveno hrbtenico. Na letošnjih Schrottovih dnevnih jo je predstavil Jure Gubanc iz kineziološkega centra KinVital.
Vzrok večine težav s hrbtom je v biomehaniki ali našem ravnanju s telesom, za uvod razloži sogovornik. Šele ko razumemo, kateri tip drže in obremenitve povzroči bolečino, lahko najdemo alternativne gibalne vzorce, prijeme in vaje, s katerimi jo odpravimo. McGillov pristop temelji na razumevanju adaptiranja in prilagoditve telesa na različne obremenitve in gibanje. Išče poti, kako telo okrepiti, da nima več bolečin in se z vsakim novim gibom krepi, namesto da se z vsakim gibom uničuje in še bolj poškoduje. Nikoli ni prepozno, da človek postane močan in brez bolečin, nadaljuje Gubanc in izpostavi vidik, na katerega se pri starostnikih pogosto pozablja – razliko med tem, ali bo šla oseba v dom za ostarele ali pa bo še naprej živela neodvisno in svobodno življenje skupaj s svojimi otroki in vnuki.
McGillova metoda predstavlja velik odmik od standardnega (farmakološkega ali kirurškega) pristopa do bolečin v hrbtu. Je primerna tudi za starostnike in kakšne izkušnje imate s tem?
»Pogosto se name obračajo ljudje, ki so krepko nad 70 ali 80 let. Osebno menim, da je ravno pri starejših uspešnost takšnih terapij lahko še večja kot pri mlajših, saj že majhna sprememba prinese ogromno izboljšav v kakovosti življenja. Naj navedem primer starejše gospe, ki je več mesecev skrbela za umirajočega moža in ga neprestano dvigovala, previjala … V tem času ni čisto nič skrbela zase in je izgubila več kot 20 kilogramov. Po smrti moža so se ji začele tako hude bolečine, da ni zmogla več niti hoditi. Z McGillovim pristopom sem jo pregledal, poučil o vzrokih za pojav bolečin in jo naučil, kako lahko skrbi sama zase. Učinek je bil fantastičen!«
Kje vidite največje težave vpeljave McGillovih priporočil (vaj) v vsakdanjo prakso? Bi z njimi morali začeti že na primer v otroštvu – naučiti otroke pravilnih vzorcev?
»Osebno bi rekel, naj se ne intervenira in ne posegamo v človeka, dokler le-ta nima težav s hrbtom. Tu je po mojem potrebno potegniti črto, kajti sicer lahko zapademo v kineziofobijo ali zmoto pretiranega intervencionizma v življenja ljudi, pretiranega kompliciranja. Poznam ljudi, ki bi tako prepovedovali in popravljali vsakega človeka pri vseh opravilih, kar se mi ne zdi praktično niti ne smiselno. Telo je zanimiva tvorba in pogosto ljudje z zelo čudnimi tehnikami gibanja in drže lahko živijo brez bolečin, medtem ko ima nekdo z izklesanim telesom lahko težave. Generalno bi svetoval, naj se otroke spodbuja k čim večji paleti športov in usmerja v vsestransko gibanje, medtem ko bi odraslim svetoval, naj redno izvajajo McGillove velike tri vaje, ki so zelo dobro opisane v knjigi Mehanik hrbta. Prav tako naj se držijo tehnik za gibalno higieno, tudi odlično prikazanih v knjigi. To naj bo osnova. Tudi občasno dvigovanje uteži s seveda pravilno tehniko je po mojem mnenju pomemben temelj za lažje opravljanje vsakodnevnih opravil in športnih hobijev. Vsoti vsega naštetega rečemo generalna fizična priprava. Poveča odpornost telesa na poškodbe ter pomaga v primeru bolezni. Primerna je za vsakogar, ki se je pripravljen učiti in delati na sebi.«
McGillov pristop temelji na razumevanju adaptiranja in prilagoditve telesa na različne obremenitve in gibanje. Išče poti, kako telo okrepiti, da nima več bolečin in se z vsakim novim gibom krepi, namesto da se z vsakim gibom uničuje in še bolj poškoduje, pojasnjuje kineziolog Jure Gubanc. Foto: KinVital
S katerimi »hrbteničnimi« težavami pa se kineziologi v praksi najpogosteje srečujete?
»Najpogosteje se srečujemo s herniacijami, to predvsem pri mlajši in srednji populaciji. Pri starejših so najpogostejše stenoze in zožitve spinalnega kanala ali fasetnih sklepov. Pri prvih gre za različne oblike poškodbe diskov – protruzije, ekstruzije, degeneracije … Pri drugih pa zaradi znižanih in osušenih diskov za poškodbe in utesnitve vretenc. Če pa pogledamo vzroke bolj z gibalne kineziološke perspektive, ki nas mora pravzaprav najbolj zanimati, ker je za bolečine v hrbtu najbolj relevantna, pa vidimo različne vzorce. Pri sedeči populaciji vedno več srečujemo dva tipa posameznikov: tiste, ki so ekstenzijsko naravnani ali po domače sedijo, hodijo, delajo … zelo napeto in se stalno zakrčujejo v ledvenem delu. Pogosto upoštevajo posplošena navodila, da se morajo držati čim bolj pokončno in morajo stalno stiskati mišice trupa. Sedijo napeto, hodijo napeto, vse delajo napeti. Ti razvijejo težave predominantno zaradi ekstenzije ali iztegovanja hrbtenice. Pri njih so fasetni sklepi ali vretenca stisnjena skupaj, ker se bojijo upogibanja ali ukrivljanja hrbtenice naprej. Ta fenomen težav je nastal kot posledica siljenja ljudi v neke ideale drže, ki so čisto prisiljeni.
Drugi del težav se pa pojavlja pri ljudeh, ki imajo težave bodisi z obračanjem ali upogibanjem hrbtenice. To pogosto vidim pri ljudeh, ki trenirajo v fitnesih napačno ali pa imajo bolj fizične poklice, vendar malce nespametno ravnajo s hrbtenico. Zanimivo je, da je ima mnogo ljudi pogosto na začetku fleksijski tip težav, vendar so zaradi bojazni pred upogibi razvili čisto nasprotne simptome in so zanje primerne čisto druge rešitve. Tako čez palec na hitro naj povem, da je mogoče z lastno presojo in samoopazovanjem dobro nadzirati in odpraviti pojavljanje bolečin. Če povzamem besede Stuarta McGilla: Nobena bolečina ni nespecifična, kajti vsaka bolečina ima svoje vzroke. Samo poiskati jih moramo in odpraviti.«
Kako na splošno poteka sodelovanje med kineziologi in splošnimi zdravniki? Kako dojemljivi so slednji zanj?
»Sodelovanje med zdravniki in kineziologi se pospešeno povečuje. Opažam, da zaupajo ne le kineziologom, pač pa tudi dobrim osebnim trenerjem ali drugim učiteljem gibanja, ki so si s kakovostnim delom zaslužili njihovo zaupanje. Sodelovanje ni nikoli uspešno kar tako, na neki od države prisilni predpisani institucionalni ravni. Sodelovanje nastane spontano, ko zdravnik od svojih pacientov dobi pohvale, kako jih je neki kineziolog ali trener odlično popeljal na pot brez bolečin ali kako sedaj, ko upoštevajo na primer navodila iz knjige Mehanik hrbta, nimajo več težav itd. Tudi vedno več zdravnikov predvsem mlajše generacije se zaveda pomena strokovne fizične priprave in mehanike gibanja. Moja ocena je, da se bo v prihodnosti zaradi sedečega načina življenja pomen tovrstnega sodelovanja še okrepil. Strokovna gibalna kineziološka obravnava ima namreč močan učinek na kakovost življenja ljudi.«
