Varujmo mestna drevesa – imejmo jih radi

Avtor: E. V.

Ponoči je bilo videti kot zimska pravljica – vse lesketavo belo, skoraj čudežno v soju žarometov, pa tudi čisto neverjetno skozi čelni naval snežink, ki ne poneha – zjutraj pa vsepovsod podoba razdejanja. 

Naš dvoredni dovoz pod vrsto topolov – neprevozen zaradi kopic polomljenega vejevja. Prehod iz parka proti Vodnikovem trgu: zaustavljen, kot da so cvetoči kostanji tisti bogovi, ki so padli na glavo. Pa naše stare, mogočne lipe razčesnjenih, polomljenih rok …

Te boleče podobe so posledica višje sile v obliki predprvomajskega težkega, mokrega snega. A kar boli še bolj, so naši ljubi padli bogovi, so kopice vej na tleh – zaradi motornih žag v rokah ljudi. Zato smo na pogovor o pomenu mestnih dreves povabili krajinsko arhitektko in urbanistko, magistrico Majo Simoneti. Zanimalo nas je, zakaj so zeleni mestni prostori pomembni – smo zaradi njih bolj zdravi, in če smo, kako naj ravnamo, da bodo te površine, vključno z vsemi drevesi, grmi in grmiči, uspevale kar najbolje. Maja je na moč prijetna in široko razgledana sogovornica, in kar sledi, je povzetek njenih pripovedovanj.

Težko rečemo, da zelene površine preprečujejo točno določeno zdravstveno težavo. Lahko pa utemeljeno govorimo o pozitivnih učinkih zelenih površin in tudi mestnih dreves na psihofizično zdravje mestnih prebivalcev. Ne nazadnje je razmah urejanja javnih zelenih površin, to je mestnih parkov in rekreacijskih površin, tesno povezan prav s potrebo po zagotavljanju zdravega okolja in sovpada z razvojem industrijskih mest. Zdravniki so že od nekdaj bolj in manj tesni sopotniki načrtovanja urbanističnega razvoja. Pomembna sta učinek naravnih, še posebej vegetacijskih prvin, na človekovo počutje in rabo prostora pa tudi na mestno okolje. Tu gre za konkreten pozitiven vpliv na merljive značilnosti mestnega okolja: kakovost zraka, zračna vlaga ni temperatura, hrup in zadrževanje padavin.

Psihologi so v sedemdesetih letih preteklega stoletja potrdili pozitivno povezavo med počutjem in naravnimi prvinami v mestnem okolju. Za dobrodejni učinek dreves in zelenih površin na ljudi ni racionalne podlage. Urejena narava preprosto sodi v človekovo okolje. Pogled na drevesa in vegetacijo zvišuje sposobnost regeneracije in vpliva na to, da bolniki bolje in hitreje okrevajo; zato so ob bolnišnicah običajno parki. Prisotnost dreves izboljšuje tudi koncentracijo, zato so parkovne površine ob šolah, knjižnicah in poslovnih objektih. Bližina urejenih zelenih površin pa tudi dokazano vpliva na to, da so ljudje aktivni. Cilj urbanističnega načrtovanja, ki podpira aktiven življenjski slog, je zato zagotoviti dovolj velike zelene površine, dostopne vsem prebivalcem v treh, največ petih minutah. Zmerna vsakdanja aktivnost je cilj javne zdravstvene in urbanistične politike. Velja prepričanje, da se tako poveča naša sposobnost za spopadanje z izzivi vsakdanjega življenja in odzivi na različne stresne situacije. Raziskave kažejo, da bodo zato zelo verjetno boljši tudi naši zdravstveni izvidi.

A kakor koli že je očitno, da ljudje v mestnem okolju še posebej cenimo drevesa. Ta so simbol narave in delujejo na človeka in okolje kot nekakšna narava v malem ter kontrastno dopolnilo grajenemu okolju mesta. Na konkretnih lokacijah ustvarjajo kakovost odprtega in zaprtega prostora. Treba je upoštevati pomen pogledov in funkcij dreves v javnem odprtem prostoru ter objektih. Zato so drevesa seveda za ljudi tako pomembna, zato se čustveno navežemo nanje in se tudi burno odzivamo na ravnanje z njimi.

Ozaveščenost o pomenu zelenih površin se naglo zvišuje. Med zadnjo energetsko, okoljsko in splošno gospodarsko krizo se je v luči spopadanja s podnebnimi spremembami in kritično javno zdravstveno sliko razvila ideja o zeleni infrastrukturi. V sodobnem mestnem okolju je pomembno vsako drevo. Prelom tisočletja je tako med drugim zaznamovala vrsta akcij, s katerimi so mesta napovedovala saditev na tisoče novih dreves. Razlogi za tako ravnanje so trije: pomen dreves za kakovost prebivanja, starost obstoječega drevesnega fonda in problem kratkoživosti na novo posajenih dreves. Prav spoznanje, da številna na novo posajena drevesa ne dočakajo več posebej visoke starosti, je tudi vzrok za to, da se zadnjih dvajset let še posebej skrbno ravna s starim mestnem drevjem in da se stara drevesa zato tudi visoko ceni.

Posekali so stoletne platane, ker so smetile z listjem

Dogajanju v svetu počasi sledimo tudi v Sloveniji. Ljudje se vse pogosteje odzivajo na posege v svojem okolju, kot so neustrezno obrezovanje in poseki zdravega odraslega drevja. Značilno je, da pri tem številni najprej pomislijo, da bi poklicali na pomoč občino. Tako ravnanje je logično, ker občino povezujemo s tistim, ki varujejo skupne interese v mestnem okolju. Hkrati pa se ljudje danes vse učinkoviteje organizirajo, prek socialnih omrežij in spletnih aplikacij spremljajo dogajanje drugod in se povezujejo. Ko so pred nekaj dnevi v Sežani prebivalci protestirali proti poseku dreves pred pošto, so se jim pridružili predstavniki civilne iniciative iz Hrvatinov, ki so se organizirali že pred časom ob poseku platan v njihovem naselju. Eni in drugi so tako kot večina podobnih skupin predvsem zahtevali pojasnila. V Hrvatinih so se morali zadovoljiti z razlago, da so platane preveč smetile z listjem in je bilo pometanje predrago. V Sežani so izvedeli, da so bila drevesa bolna in jih bodo nadomestili. Razplet bo v obeh primerih podoben in drevesa se bo nadomestilo. Če pustimo ob strani vprašanja o strokovni presoji izvedenih ukrepov, ostane pomemben način ravnanja. Prebivalce vznemirja pomanjkljivo informiranje. Zato velja poudariti, da je interes prebivalcev za drevesa v urbanem okolju legitimen in da so ljudje upravičeno vznemirjeni, če zaznajo posege, ki delujejo kot strokovno neprimerni. Odzivi kažejo, da je občutljivost na ravnanje z drevjem v večjih in manjših naseljih podobna in da morajo občine spremeniti način ravnanja z drevjem.

Nadzor tudi na zasebnih vrtovih

Spremembe se morajo dotakniti vseh dreves, tudi tistih na zasebnih površinah. Zelo jasno je, da je urejenost zasebnih zelenih površin povezana s splošno urejenostjo naselja in vseh mestnih zelenih površin. Skupna pravila urejanja niso novost; v obrisih jih vsebujejo že sto in več let stari predpisi, kakršen je npr. Stavbni red za Vojvodino Kranjsko iz leta 1875, ki so bili namenjeni temu, da uglasijo delovanje lastnikov in podobo naselja v celoto. Danes spremljamo nekakšno dvojno sliko. Na eni strani je javni prostor, na katerem se veliko preureja, sadi in deluje v korist mestnega drevesnega fonda. Kar se dogaja na zasebnih površinah, pa je, žal, druga zgodba. Veliko je problematičnih posegov, od sekanja do neprimernega obrezovanja. V procesu družbene preobrazbe se je izgubila odgovornost do skupnega, ki se odraža v javnem interesu za urejenost vseh mestnih zelenih površin. Zdaj zori spoznanje, da bo vendarle treba ukrepati sistemsko, oblikovati široko soglasje okrog ambiciozne politike urejanja javnih zelenih površin ter zavarovati odraslo drevje v urbanem okolju pred nedovoljenim in nestrokovnim ravnanjem. Treba bo pogledati nazaj ali pa drugam in poskrbeti za to, da bomo po naravnih nesrečah, kakršna sta zadnji žledolom ali letošnji aprilski sneg, na teren poslali izurjene skupine krajinskih arhitektov in arboristov, ki bodo strokovno – z vidika stanja rastlin in vseh njihovih funkcij v konkretnem mestnem prostoru – presodili o sanaciji, ocenili smiselnost obrezovanja ter pripravili sanacijski načrt odstranitve in nadomestnih saditev za vsa drevesa, ki so preveč poškodovana, prestara ali v preslabi kondiciji, da bi bilo obrezovanje racionalno. Gre za strokovno in odgovorno delo, ki povezuje strokovno pestro skupnost od mestnih vrtnarjev naprej. Razumeti je treba mestno okolje, značilnosti grajenega in značilnosti naravnih prvin ter možnosti, ki jih ponuja urejanje. Povezati je treba želene učinke z možnostmi prostora in rastlin pa tudi možnosti za vzdrževanje in nego. Ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled. 

Gre za umetnost mogočega

Trdijo izkušeni parkovni menedžerji; sredstev je vedno premalo in dela, fizično in strokovno zahtevnega, vedno preveč. Zato je dobro, da tudi,ko sami načrtujemo saditev drevesa, vprašamo za nasvet. Kajti mogočna rdečelistna bukev lahko uspeva v javnem parku, na majhnem zasebnem vrtu pa ne bo imela dovolj prostora. V mestu tudi ne sadimo dreves, prinesenih iz gozda, ampak gojena drevesa, ki naj bi prenesla presajanje in pogoje, v katerih bodo rasla v mestu. V vseh fazah – od izbire vrste drevesa do nakupa sadike pa do saditve in poznejše nege – je dobro delati z roko v roki s strokovnjaki. Drevesa so preprosto preveč dragocena, predvsem pa prepočasi rastejo, da bi improvizirali, se zanašali na možnost reklamacije in ponovne saditve.

Zavzemimo se za svoja drevesa

Spremembe so v zraku. Kakor koli težko strokovnjaki to spremljamo, je res, da smo z vsakim problematičnim posegom bliže novi boljši praksi. Strokovnjaki težko sami uveljavimo potrebne spremembe. Ko se ljudje angažirajo in število odmevnih primerov naraste, se te zgodijo veliko hitreje. V Sloveniji je razširjeno prepričanje, da v majhnih naseljih javne zelene površine niso posebnega pomena, ker je naravno zaledje tako zelo dostopno. Če ne drugega čas dokazuje, da to ni tako. Ljudje imamo radi urejeno naravo in ne divje. Zato tudi v majhnih naseljih lokalni prebivalci protestirajo proti sekanju dreves ter nerazumnim in nestrokovnim posegom; zahtevajo tudi priložnost za sodelovanje v sprejemanju določitev o ravnanju z drevjem. Zdi se, da zna prav kombinacija aktivnosti prebivalcev v majhnih naseljih in ambicioznosti velikih občin, z ljubljansko zeleno prestolnico Evrope kot najbolj izpostavljeno na čelu, doseči prebojni učinek in sprožiti potrebne sistemske spremembe. 

Emi Vega (www.emivega.com, hello@emivega.com) je arhitektka in urbanistka, od leta 1999 pa se kot svobodnjakinja posveča predvsem slikanju in pisanju. Živi in deluje v Ljubljani.

Mag. Maja Simoneti: Krajinska arhitekta in urbanistka, zaposlena v podjetju LUZ, d. d., raziskovalka na Inštitutu za politike prostora in višja predavateljica na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. V praksi povezuje izkušnje iz prostorskega načrtovanja z delom v nevladni organizaciji in s pedagoškim delom. 

Ilustraciji: www.emivega.com

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj