Primarna osteoporoza je prisotna pri ženskah po menopavzi in pri starejših moških, sekundama pa je posledica endokrinih obolenj. Najpogostejši so osteoporozni zlomi vretenc, kolka, proksimalne nadlahtnice in zapestja. Kot je pojasnil dr. Rakuša, so dane podatke pridobili iz velikih epidemioloških raziskav.
Simptomatika in zdravljenje
Za osteoporozo zdravimo bolnike z znižano MKG, pri čemer poleg izmerjene T-vrednosti upoštevamo tudi starost in spol. Zdravimo ženske, stare vsaj 70 let, in moške, stare vsaj 80 let, ki imajo T-vrednost –2,5 SD. Pri mlajših mora biti T-vrednost pri starosti 50 let nižja od –4,0 SD. Zdravimo tudi vse paciente s povečanim tveganjem za zlom po standardnem vprašalniku FRAX (angl. Fracture Risk Assessment Tool). Med zdravljenjem je potreben zadostni vnos beljakovin (1 g/kg telesne teže dnevno), vitamina D in kalcija. Bolniki zato prejemajo 2000 lU holekalciferola na dan, pri čemer je vzdrževalni odmerek od 800 do 1000 IU/dan. Ženskam nad 50 let in moškim nad 70 let starosti svetujemo 1200 mg kalcija na dan, mlajšim pa 1000 mg na dan.
Dr. Rakuša navaja, da na primarni ravni največ uporabljajo peroralne bisfosfonate (BP): alendronat, risedronat, ibandronat in denosumab. Teriparatid lahko predpišejo individualno, po posvetovanju na strokovnem kolegiju in je dovoljen za bolnice in bolnike, ki so utrpeli osteoporozni zlom vretenca, kolka ali proksimalne nadlahtnice po vsaj letu zdravljenja z antiresorptivi.
Učinkovitejše zdravljenje z zoledronsko kislino
Zoledronska kislina (ZK) je najmočnejši BP, katerega učinkovitost je bila dokazana na populaciji 7765 pomenopavznih bolnic, ki so jih zdravili s 5 mg ZK enkrat letno v obdobju treh let. Prejemale so tudi od 1000 do 1500 mg kalcija na dan in od 400 do 1200 IU vitamina D na dan. S tem je MKG na ledveni hrbtenici narasla za 6,71 odstotka, na kolku za 6,02 odstotka in na vratu stegnenice za 5,06 odstotka. Tveganje za morfološki zlom vretenca se je obenem znižalo za 70 odstotkov, za zlom kolka za 41 odstotkov, tveganje za nevretenčne zlome za 25 odstotkov, za vse klinične zlome pa za 33 odstotkov. Običajno z zdravljenjem po treh letih (začasno) prenehajo. Pri bolnicah, ki imajo T-vrednost še vedno pod –2,5 SD ali so ob zdravljenju utrpele osteoporozni zlom vretenca, pa z njim nadaljujejo še nadaljnja tri leta in s tem zmanjšajo verjetnost morfometričnih zlomov vretenc. Dr. Rakuša dodaja, da se z zdravljenem z ZK v 90 dneh po zlomu kolka za 30 odstotkov zmanjša tveganje za zlom drugega kolka, za 46 odstotkov za klinični vretenčni zlom in za 27 odstotkov za nevretenčni zlom.
Pred 15-minutno intravensko infuzijo ZK enkrat letno svetujemo zapolnitev zalog vitamina D, raven kalcija mora biti normalna. Pojavnost hipokalciemije je ob upoštevanju navodil majhna in znaša 0,2 odstotka. Preveriti moramo tudi ledvično funkcijo, saj je zdravljenje kontraindicirano, če je ocena glomerulne filtracije (oGF) < 35 ml/min/1,73 m2. Stranski učinki ZK so večinoma nenevarni in prehodni: povišana temperatura, gripi podobni simptomi, mrzlica, utrujenost, astenija in bolečine v mišicah ter kosteh.
Z odpiranjem centrov za aplikacijo parenteralnih zdravil se odpira možnost zdravljenja z ZK tudi na primarni ravni. Za lažje zdravljenje je pripravljena zloženka s splošnimi informacijami za zdravnika predpisovalca, podatki za bolnika, kontrolnim listom in opomnikom za vodenje bolnika.
