Avtor: I. J.
Število sladkornih bolnikov po vsem svetu se je v zadnjih tridesetih letih podvojilo in še vedno nenehno narašča, v Sloveniji pa se s sladkorno boleznijo spoprijema 8 % odraslega prebivalstva.
Najpogostejši zaplet sladkorne bolezni, ki se pojavi pri več kot polovici sladkornih bolnikov, je diabetično stopalo, ki zahteva redne preglede pod budnim očesom ustreznega specialista.
Pod izrazom diabetično stopalo razumemo spremembe, ki nastanejo na stopalu sladkornega bolnika kot posledica kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Pri bolnikih sladkorne bolezni tipa 1 in tudi tipa 2 ga povzroči slabo nadzorovana koncentracija krvnega sladkorja. Gre za okvaro perifernih živcev, kar lahko vodi do spremenjenih občutkov, spontane ali izzvane bolečine, ki jo sproži že običajni dražljaj. Bolečina lahko postane kronična, vedno bolj moteča in neodzivna na običajna protibolečinska zdravila. Pri diabetičnem stopalu je spremenjena tudi koža, ki je tanjša, svetleča in dovzetnejša za poškodbe. Zaradi spremenjenega občutka v stopalih lahko pride do otiščancev, odrgnin in deformacij. Lahko se pojavijo tudi prave razjede, kar predstavlja visoko stopnjo ogroženosti, saj razjede v najhujših primerih vodijo do amputacije stopala ali celo noge. Ravno zaradi tega igra preventiva pomembno vlogo, sladkorni bolniki pa morajo ustreznega specialista obiskati že dovolj zgodaj, da preprečijo nepotrebne zaplete.
 |
| … še tako »nedolžna« rana na stopalu se lahko spremeni v tragedijo, izgubo prsta, dela stopala, noge ali celo življenja … |
Zdravniki se borijo proti zapletom, ki jih povzroča sladkorna bolezen, kamor seveda uvrščamo tudi diabetično stopalo. Podatki kažejo, da je diabetična stopala mogoče ustrezno oceniti v le 12–20 odstotkih rutinskih pregledov. Ravno zaradi tega je bil zasnovan triminutni stopalni pregled, ki zagotavlja natančno oceno stopal sladkornih bolnikov. Pregled je sestavljen iz treh delov, izmed katerih bolnik vsak del opravi v eni minuti ali manj. Prvi del obsega bolnikovo zgodovino, drugi dejanski zdravniški pregled, tretji pa izobraževanje bolnika.
Bolnikova zgodovina
Bolnikova zdravniška zgodovina pripomore k razkrivanju dejavnikov, ki povečujejo tveganja za zaplete. V sklopu prvega dela pregleda je tako sladkorne bolnike treba popolnoma izprašati o urejenosti glukoze in preteklosti ran ali razjed na okončinah. Te informacije so pri mogočih zapletih diabetičnega stopala ključne. Bolniki, ki so imeli v preteklosti več razjed ali so se celo spoprijeli s kako amputacijo, imajo 60 % večje tveganje za ponoven pojav razjede. Prav tako je pomembno, da se zdravnik v tem delu pregleda pozanima o bolnikovem stanju žil in uživanju tobaka, saj je oboje pomembno povezano z boleznijo perifernih arterij.
Zdravniški pregled
Zdravniški pregled mora pri vsakem bolniku, ki so mu sladkorno bolezen že diagnosticirali ali nanjo samo sumijo, vsebovati natančen pregled stopala. Dobro je treba pregledati mišično-skeletni sistem, oceniti stanje žil na spodnjih okončinah, prav tako pa je treba posebno pozornost nameniti stanju kože. Temeljit pregled je ključnega pomena, saj lahko ravno neustrezno prepoznavanje problemov privede do zapletov, ki se lahko končajo s hospitalizacijo ali z amputacijo. Bistveni deli pregleda diabetičnega stopala so torej pregled mišično-skeletnega, nevrološkega in dermatološkega stanja. Mogoče zveni rahlo dolgotrajno, vendar lahko po zgledu takšnega pregleda zdravnik hitro, učinkovito in temeljito pregleda bolnikovo stopalo.
· Mišično-skeletni pregled
Ta del pregleda mora biti osredinjen na kakršne koli mehanske nepravilnosti gležnja ali stopala, vključno z deformacijami stopala. Omejitev gibljivosti gležnja in stopala lahko namreč znatno poveča tveganje za pojav razjede. Mišično moč v sklopu tega dela je treba oceniti, saj lahko tudi kostno-mišične nepravilnosti gležnja in stopala privedejo do večjega tveganja za poškodbe.
 |
|
Diabetologinja Iris Marolt, dr. med., ZD Koper |
· Nevrološki pregled
Nevrološki del pregleda mora biti osredinjen na prisotnost ali odsotnost določenih občutij. V praksi je najpogosteje uporabljen alternativni nevrološki test lpTT. Izvaja se v obliki pogovora, njegova posebnost pa je, da ima med pogovorom bolnik zaprte oči. Zdravnik svoj kazalec za dve sekundi rahlo prisloni na bolnikov prvi, tretji in peti stopalni prst. Bolniku je naročeno, da se odzove z »da«, ko začuti zdravnikov dotik. Do testa lpTT so strokovnjaki prišli, ker so želeli pri svojem delu uporabljati preprosto metodo, ki ne zahteva nobene specifične naprave.
· Žilni pregled
Zmanjšan pulz lahko nakazuje na resnejše težave žilnega sistema. Podatki kažejo, da slaba cirkulacija pri sladkornih bolnikih povzroča slabše celjenje stopalnih razjed. Zdravniki morajo biti pozorni tudi na temperaturo kože, rast las in na stanje kapilar. Ugotovitve, ki odstopajo od normalnega stanja, namreč lahko kažejo tudi na bolezni perifernih arterij.
· Dermatološki pregled
Dermatološki pregled vključuje celovit pregled kože, posebno pozornost pa namenja suhi koži, pokanju in razbarvanju kože ter kožnim nepravilnostim, ki po vsej verjetnosti vodijo v nastanek razjed. Pri dermatološkem pregledu je treba pregledati tudi stopalne prste, njihovo obliko, velikost, preveriti, ali ima bolnik težave z vraščenimi nohti, za konec pa je treba temeljito pregledati tudi kožo med prsti. Pri pregledu morajo biti zdravniki res zelo natančni, saj lahko vsaka malenkost, ki je ne opazijo, vodi do škodljivih posledic.
Izobraževanje bolnika
Izobraževanje ima ogromno moč, ki najpomembnejšo vlogo igra takrat, ko je bolnikom treba pomagati razumeti njihovo stanje in pomen pravilne oskrbe. Strokovnjaki so ugotovili, da pomanjkanje znanja o sladkorni bolezni in negi diabetičnega stopala poveča možnost ponavljanja razjed za kar 90 %. Bolj kot bolnik nadgrajuje svoje znanje o sladkorni bolezni in diabetičnem stopalu, bolj zmanjšuje tveganje za zaplete, ki se v skrajnem primeru lahko končajo tudi z amputacijami okončin.
Diabetologinja Iris Marolt, dr. med., ZD Koper – Timsko delo prinaša dobre rezultate
Kakšna je obravnava sladkornega bolnika z vidika zdravja stopal (diabetične noge) pri nas? Ali imamo smernice, ki narekujejo pristop? So kakšne novosti?
»V Sloveniji trenutno nastajajo nove, osvežene smernice glede obravnave sladkornih bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB 2). Kar se tiče oskrbe stopal, še vedno velja, da vsakemu sladkornemu bolniku v ambulanti vsaj enkrat letno pregledamo stopala, izvedemo presejalni test za odkrivanje ogroženosti za diabetično stopalo. Opravijo ga sestre in ocenijo z 1, če je test normalen, 2, če ima bolnik odsotno zaščitno občutljivost, 3, če ima slabo prekrvljeno stopalo, in 4, če obstaja veliko tveganje za nastanek stopalne razjede. Tudi zdravnik enkrat letno pregleda stopala, oceni oživčenost in prekrvitev, deformacije, prisotnost otiščancev, ki so že znanilci stopalnih razjed. Neredko s skupnimi močmi najdemo patologijo, čeprav nam jo bolnik zamolči. Vse bolnike poučimo o vsakodnevni negi stopal. Če ima bolnik rano, prejme skupaj s svojci pouk o negi rane doma, vsak teden pa rano oskrbimo v ambulanti. Če je treba, napotimo bolnika k specialistom: kirurgu, ortopedu, angiologu, nevrologu. Delo je timsko. Skupni cilj je zmanjšati amputacije in višino amputacije ter izboljšati kakovost življenja bolnikom in njihovim svojcem.
Brez preventive bomo to težko dosegli, zato je najnujnejše, da vsem pregledujemo stopala. Največjo napako naredimo, če bolnika ne sezujemo in stopal ne pregledamo.«
Na kaj mora biti diabetik še posebej pozoren oziroma kateri so tisti prvi znaki, da je sladkorna bolezen prizadela stopalo?
»Blage sladkorne bolezni ni. Tip 2 sladkorne bolezni nastaja zabrisano, zato ima posameznik lahko že ob odkritju prisoten pozen zaplet sladkorne bolezni, tudi stopalno razjedo. Ocenjujejo, da 15 % vseh sladkornih bolnikov kadar koli v svojem življenju zboli za stopalno razjedo. Zaradi neboleče diabetične nevropatije ti bolniki nimajo zaščitnega občutka v stopalih, ki bi jih opozoril na nevarnost: pretesne obutve, prevročih tal, poškodbe, ker so pohodili oster predmet. Rana jih tudi ne boli in zato še naprej hodijo po njej. Če se poškodbi pridruži okužba, se lahko vsaka še tako »nedolžna« rana na stopalu spremeni v tragedijo, izgubo prsta, dela stopala, noge ali celo življenja, zato stopalnih ran ne smemo omalovaževati.
Bolniki in – če slabo vidijo – tudi njihovi svojci morajo biti pozorni na vsak otiščanec, žulj, vsako poškodbo ali rano na stopalu. Najbolje je, da takoj obiščejo zdravnika, ki odredi takojšnje ustrezno zdravljenje.«
