GLP-1 agonisti so namenjeni zdravljenju sladkorne bolezni, svetovno slavo pa so dosegli kot zdravila za izgubo telesne mase. Dlje, kot se uporabljajo, več je znanega o njihovih dolgoročnih neželenih učinkih. Eden od njih je tudi vpliv na oči, ki poveča tveganje za retinopatijo in posledično vodi v izgubo vida.
Povečano tveganje za retinopatijo
GLP-1 agonisti so zdravila za sladkorno bolezen v obliki podkožnih injekcij ali tablet, ki urejajo glikemijo in hkrati pomagajo izgubiti telesno maso. Vse bolj popularni so pri ljudeh brez sladkorne bolezni (kot zdravila za hujšanje), vendar niso brez neželenih učinkov. Eden od njih je vpliv na oči. Ali je temu res tako, je raziskala mednarodna skupina oftamologov v okviru študije SUSTAIN-6 in potrdila: GLP-1 agonist semaglutid za 76 % poveča tveganje za diabetično retinopatijo oziroma jo pomembno poslabša. Tveganje je posebej visoko pri bolnikih, ki že imajo zaplete na očeh zaradi sladkorne bolezni tipa 2 in pri tistih s slabo urejenostjo glikemije (visoke ravni HbA1c).
Potek študije SUSTAIN-6
V študijo SUSTAIN-6 so vključili 3297 bolnikov s sladkorno boleznijo tip 2, ki so imeli visoko srčno-žilno tveganje. Razdelili so jih v dve skupini: ena je poleg standardne terapije prejemala semaglutid (0,5 mg ali 1,0 mg enkrat na teden), druga pa placebo. Spremljali so jih več let (v povprečju dve in pol). Zapleti diabetične retinopatije so bili ocenjeni na podlagi potrebe po terapijah: fotokoagulaciji, intravitrealnih injekcijah, vitrektomiji ali zaradi znatnega poslabšanja ostrine vida. Izkazalo se je, da semaglutid poveča tveganje za razvoj ali poslabšanje retinopatije. Zato je potrebno skrbno spremljanje bolnikov, pri katerih obstaja tveganje zanjo, ko začnejo jemati semaglutid, so zaključili avtorji.
SGLT2 zaviralci z najmanj tveganja za oči
Medtem je bila na letnem kongresu Ameriškega združenja specialistov za mrežnico (ASRS) predstavljena analiza podatkov za več kot 371 tisoč ljudi s ciljem ugotoviti, katera zdravila upočasnijo diabetični makularni edem oziroma proliferativno diabetično retinopatijo pri osebah s sladkorno boleznijo. Najbolje so se tozadevno izkazali SGLT2 zaviralci: med tistimi, ki so jih jemali, je diabetično retinopatijo razvilo 0,3 % bolnikov (po 2 letih jemanja) oziroma 0,7 % (po 5 letih jemanja). Pri tistih, ki so jemali GLP-1 agoniste, je bilo takih 0,4 % bolnikov (po 2 letih jemanja), po 5 letih jemanja pa 1,0 %. Pri tistih, ki so jemali sulfonilsečnino, se je delež gibal med 0,5 % (po 2 letih jemanja) in 1,0 % (po 5 letih jemanja), pri zaviralcih DPP-4 pa jih je diabetično retinopatijo po dveh letih terapije razvilo 0,4 %, po petih letih pa 0,9 % bolnikov.
Navedeno potrjuje, da dilema o vplivu GLT-1 agonistov na oči še vedno ostaja odprta. Za njeno dokončno razrešitev bo potrebnih še več neodvisnih študij.
Viri:
Barkmeier AJ, Herrin J, Swarna KS, et al. Comparative Effectiveness of Glucagon-Like Peptide-1 Receptor Agonists, Sodium-Glucose Cotransporter 2 Inhibitors, Dipeptidyl Peptidase-4 Inhibitors, and Sulfonylureas for Sight-Threatening Diabetic Retinopathy. Ophthalmol Retina. Maj 2024. doi: 10.1016/j.oret.2024.05.003. PMID: 38735641.
Aroda VR, Ahmann A, Cariou B, et al. Comparative efficacy, safety, and cardiovascular outcomes with once-weekly subcutaneous semaglutide in the treatment of type 2 diabetes: Insights from the SUSTAIN 1-7 trials. Diabetes Metab. Oct 2019. doi: 10.1016/j.diabet.2018.12.001. PMID: 30615985.
