Mišice niso pomembne zgolj zato, da nas »držijo pokonci« in nam omogočajo gibanje in ravnotežje. Med »uporabo« (ko se krčijo in raztezajo) izločajo številne bioaktivne molekule, ki vplivajo na delovanje celega telesa. Skeletne mišice so največji presnovni organ in tudi pomembna zaloga aminokislin: če s prehrano ne vnesemo dovolj beljakovin, telo za potrebe tkiv in organov »vzame« aminokisline iz mišic.
Primarna in sekundarna sarkopenija
Izgubo mišic in mišične moči imenujemo sarkopenija, nastopa pa v dveh oblikah: primarni in sekundarni. Primarna sarkopenija je naravni del procesa staranja, za katerega je značilno zmanjšanje količine in kakovosti skeletnih mišic. Kaže se kot zmanjšana moč in telesna zmogljivost, kar vodi v težave pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti, kot so hoja po stopnicah, vzdrževanje ravnotežja itd. Sekundarna sarkopenija je posledica različnih bolezni, na primer raka, KOPB, ledvičnega in srčnega popuščanja itd. Vzrok za sarkopenijo so pogosto motnje tudi prehranjenosti: podhranjenost ali sarkopenična debelost.
Selektivni modulatorji androgenih receptorjev (SARM) so snovi, ki selektivno ciljajo androgene receptorje v specifičnih tkivih, kot so mišice in kosti.
Sarkopenija poveča tveganje za padce in zlome in ima številne presnovne posledice, vključno z inzulinsko rezistenco in moteno presnovo glukoze. Dobra novica je, da jo lahko preprečimo sami. Recept je preprost, pa vendar za večino ljudi na dolgi rok težko izvedljiv: telesna aktivnost in uravnotežene prehrana (posebej po 65. letu starosti) s povečanim vnosom beljakovin. Kaj pa izguba mišične mase in moči pomeni v kliničnem smislu? Nas lahko resno zdravstveno ogrozi, in kako ukrepati, ko se nam enkrat zgodi? Na navedena vprašanja je na kongresu Mišica v zdravju in bolezni, ki je konec lanskega leta potekal v Sloveniji, odgovorila izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek in Onkološkega inštituta v Ljubljani.
- Upad mišic se začne po 40. letu starosti (pri ženskah prej, kot pri moških), vsako desetletje pa izgubimo približno 5 % mišične mase. Najpomembnejši vzroki so slabše delovanje nevroendokrinega sistema (zaradi staranja), neustrezna prehrana in telesna nedejavnost.
- Moč mišic lahko s preprostim testom vstajanja s stola preverimo sami. Če v 15 sekundah zmoremo največ 5 dvigov, je to znak, da naše mišice pešajo.
- Presejanje za sarkopenijo se priporoča pri vseh, ki so starejši od 65. let, pri čemer se uporablja standardizirani vprašalnik za oceno mišične moči.
Mehanizmi nastanka sarkopenije
S staranjem se spremenijo presnovni procesi v mišici: katabolni (procesi razgradnje) začnejo prevladovati nad anbolnimi (procesi sinteze). V sarkopenični mišici je število mišičnih vlaken tipa 2 (hitra, glikolitična vlakna) zmanjšano, prisotna je maščobna infiltracija (miosteatoza). Zmanjšano je tudi število satelitskih celic, ki so pomembne za obnovo mišic, je mehnizme nastanka sarkopenije razložila Rotovnik Kozjek. Sarkopenija zmanjša kakovost življenja in vodi v krhkost in funkcionalno opešanje. Zmanjšuje uspešnost zdravljenja tako akutnih kot kroničnih bolezni. Prevalenca sarkopenije pri mlajših od 60 let je 8 – 36 %, pri starejših od 60 let pa 10 – 27 %. Hudo sarkopenijo ima do 10 % vseh starostnikov, pri starejših od 80 let pa delež po merilih Evropske delovne skupine za sarkopenijo pri starostnikih (EWGSOP) znaša celo do 50 %. Sekundarna sarkopenija (po dolgotrajnem ležanju v bolnišnici ali zaradi poslabšanja kronične bolezni) napreduje veliko hitreje kot primarna, dobra novica pa je, da gre za reverzibilno (popravljivo) stanje.
Zdravljenje sarkopenije
V nadaljevanju se je Rotovnik Kozjek posvetila zdravljenju sarkopenije, ki mora biti vzročno, individualizirano in multidisciplinarno: v timu so zdravnik, klinični dietetik, fizioterapevt, kineziolog. Pri nekom z nizko mišično maso je cilj zdravljenja povečanje mišične mase in moči ter izboljšanje delovanja mišic. Pri sekundarni sarkopeniji je cilj zdravljenja zmanjšanje izgube mišične mase in funkcije ter obvladovanje primarnega stanja (ki je povzročilo sarkopenijo). Zdravljenje sarkopenije vključuje tako farmakološke kot nefarmakološke pristope. Prehranski pristopi temeljijo na višjem dnevnem vnosu beljakovin (1 – 1,5 g/kg telesne mase), pri kroničnih bolnikih tudi do 2g/kg telesne mase in so bolj uspešni, če jih kombiniramo z vajami za moč, je povedala.
Farmakološko zdravljenje zajema farmakonutricijo: specifična beljakovinska dopolnila, ki vsebujejo esencialne aminokisline (fenilalanin, valin, treonin, triptofan, izolevcin, metionin, levcin, lizin), dopolnila s HMB (beta-hidroksi-beta-metilbutiratom) in/ali zdravila. Zelo pomembna je ustrezna preskrba z vitaminom D. Nekatere študije kažejo, da na mišično maso in izboljšanje mišične funkcije pozitivno vpliva zdravljenje z majhnimi odmerki androgenov (moških spolnih hormonov), predvsem testosterona. V poskusni fazi so tudi številna druga zdravila, na primer selektivni modulatorji androgenskih receptorjev, protitelesa proti miostatinu, anamorelin…
Standardizirani vprašalnik za oceno mišične moči:
| 1.Koliko težav imate pri dvigovanju 5 kg bremena? | Nič = 0 točk |
| Nekaj = 1 točka | |
| Veliko/ne zmorem = 2 točki | |
| 2.Koliko težav imate pri hoji preko sobe? | Nič = 0 točk |
| Nekaj = 1 točka | |
| Veliko/potrebujem pripomočke = 2 točki | |
| 3.Koliko težav imate pri vstajanju s stola? | Nič = 0 točk |
| Nekaj = 1 točka | |
| Veliko/ne zmorem brez opore = 2 točki | |
| 4.Koliko težav imate pri hoji po stopnicah? | Nič = 0 točk |
| Nekaj = 1 točka | |
| Veliko/ne zmorem brez pomoči= 2 točki | |
| 5.Kolikokrat ste padli v zadnjem letu? | Nikoli = 0 točk |
| 1 do 3 krat = 1 točka | |
| 4 krat ali več = 2 točki |
Antimiostatinska protitelesa in selektivni modulatorji androgenskih receptorjev
Miostatin je beljakovina, ki jo proizvajajo miociti. Veže se na specifične receptorje mišičnih celic in jim sporoči, naj omejijo svojo rast. Antimiostatinska protitelesa to interakcijo preprečijo: blokirajo zaviralne učinke miostatina, kar poveča sintezo mišičnih beljakovin in rast mišic. Koncept zaviranja miostatina se je najprej uveljavil v športni medicini, zdaj pa se intenzivno raziskuje kot terapevtska možnost za stanja, za katera je značilna izguba mišic (mišična distrofija, sarkopenija…).
Farmakološko zdravljenje zajema farmakonutricijo: specifična beljakovinska dopolnila, ki vsebujejo esencialne aminokisline (fenilalanin, valin, treonin, triptofan, izolevcin, metionin, levcin, lizin), dopolnila s HMB (beta-hidroksi-beta-metilbutiratom) in/ali zdravila.
Selektivni modulatorji androgenih receptorjev (SARM) so snovi, ki selektivno ciljajo androgene receptorje v specifičnih tkivih, kot so mišice in kosti. Cilj je doseči pozitivne učinke androgenov: povečano mišično masa in gostoto kosti, hkrati pa zmanjšati morebitne negativne stranske učinke v jetrih in drugih organih (kar je značilno za anabolične steroide). Predstavljajo potencialno terapevtsko možnost za stanja, povezana s propadom mišic, osteoporozo in nekatere hormonske motnje. Čeprav SARM nudijo prednosti pred tradicionalnimi anaboličnimi steroidi v smislu selektivnosti, niso brez potencialnih tveganj in stranskih učinkov. Poleg tega je njihova uporaba v športu pogosto sporna, regulativni organi pa jih lahko prepovedo zaradi pomislekov glede nepoštenega izboljšanja učinkovitosti in možnih zdravstvenih tveganj.
