Vlogo mišic pri sladkorni bolezni tipa 2 je na strokovnem simpoziju Mišica v zdravju in bolezni, ki ga je pripravilo Slovensko združenje za klinično prehrano pojasnila Špela Volčanšek, dr. med., iz Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Interne klinike UKC Ljubljana.
Začne se z inzulinsko rezistenco
Inzulinska rezistenca pomeni zmanjšan odziv v tarčnih tkivih: skeletnih mišicah, jetrih, maščevju, na inzulin. Pride do vnetja v skeletnih mišicah (in ostalih tkivih) ter kopičenja lipidov, kar vse bolj ovira signalno pot inzulina. Skeletne mišice aktivno vplivajo na homeostazo glukoze v krvi in signalizacijo inzulina ter imajo pomembno vlogo tudi pri razvoju sladkorne bolezni tipa 2, je na začetku izpostavila Špela Volčanšek, dr. med., in nadaljevala: »Inzulinska rezistenca je pri patogenezi sladkorne bolezni tipa 2 izjemno pomembna. V postprandialnem stanju (to je stanje nekaj ur po zaužitem obroku) 65 do 80 % celotnega telesnega privzema glukoze poteka v skeletnih mišicah – ki jih sestavljajo različna mišična vlakna. Tista, ki se krčijo (in raztezajo) počasi, bolje presnavljajo glukozo in so tudi bogatejša z mitohondriji. Pri sladkorni bolezni tipa 2 se število mitohondrijev v mišičnih vlaknih zmanjša, kar posredno vodi v zmanjšano oksidativno presnovo.«
Mišice ključne za sistem med-organskega komuniciranja
Mišice izločajo številne bioaktivne molekule, ki vplivajo na delovanje celotnega telesa. Ko jih s telesno dejavnostjo krepimo, so koristi vsestranske in celostne: za petkrat se izboljša privzem glukoze v skeletne mišice – preko prenašalcev glukoze tipa 2a 4 (GLUT4). Prav tako se poveča število mitohondrijev in oksidativnih encimov, kar vodi v izboljšanje oksidacije glukoze in maščobnih kislin. Zasluga za to gre miokinom (predvsem miostatinu in interlevkinu 6), ki spodbujajo mišično rast tekom vadbe, in imajo tudi dokazane protivnetne učinke. Zgodba sicer sega daleč v evolucijsko preteklost, ko so višji organizmi z namenom, da bi se prilagodili na različne razmere (zaradi zelo različne dostopnosti hrane in ostalih pogojev okolja), razvili sistem med-organskega komuniciranja: ko en organ neposredno vpliva na presnovno dogajanje v drugem oddaljenem organu. Mehanizem poznamo kot presnovni navzkrižni pogovor. Tipični tak primer je os črevesje-možgani: bioaktivne snovi, ki nastajajo v črevesju, delujejo kot signalne molekule, ki vplivajo na delovanje možganov.
Tudi maščevje izloča različne bioaktivne snovi (adipokine) ter citokine in kemoktine, ki pospešijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2 in tudi drugih degenerativnih kroničnih bolezni.
Vnetje v skeletnih mišicah in sladkorna bolezen
Lastnost skeletne mišice, da tvori in izloča miokine, jo opredeljuje kot sekrecijski organ, ki je po humoralni poti v stiku z organi, ki sodelujejo pri presnovi: možgani, črevesje, jetra, trebušna slinavka, je v nadaljevanju pojasnila Špela Volčanšek. Zaradi telesne nedejavnosti in prekomerne hranjenosti, ki vodi v kopičenje maščevja, pride do vnetja v skeletnih mišicah. Zanj je značilna infiltracija imunskih celic v mišičnem tkivu, začnejo se izločati vnetni mediatorji (TNF-alfa, interlevkin 1 beta…) , v mišičnih celicah se kopičijo lipidi (ker vnetni mediatorji povečajo lipolizo). Posledica je okvara z inzulinom spodbujenega privzema glukoze v skeletnih mišicah. Aerobna vadba v skeletni mišici poveča število mitohondrijev in oksidacijskih encimov, zaradi česar se izboljša oksidacija glukoze in poveča izražanje beljakovin, ki sodelujejo pri signalizaciji inzulina. Na drugi strani tudi maščevje izloča različne bioaktivne snovi (adipokine) ter citokine in kemoktine, ki pospešijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2 2 in tudi drugih degenerativnih kroničnih bolezni: adiponektin, rezistin, dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-α), interlevkin 1 beta (IL-1β) itd.
Zaradi telesne nedejavnosti in prekomerne hranjenosti, ki vodi v kopičenje maščevja, pride do vnetja v skeletnih mišicah.
Dejavnik tveganja za sarkopenijo
Sladkorna bolezen negativno vpliva na skeletne mišice, kar vodi v upad njihove mase in funkcije ter razvoj sarkopenije. To potrjujejo tudi študije: starostniki s sladkorno boleznijo razvijejo sarkopenijo dvakrat pogosteje kot tisti brez nje. Nizka mišična masa vodi v večjo umrljivost sladkornih bolnikov in povečuje akutne zaplete bolezni, predvsem okužbe. Zelo pogost pojav je tudi sarkopenična debelost: delež puste telesne mase se zmanjša, delež maščevja pa poveča. Ima jo skoraj 20 % oseb s sladkorno boleznijo tipa 2. Slabše, kot je urejena glikemija, večje je tveganje za razvoj sarkopenije. Ker na mišično maso vplivajo tudi zdravila za sladkorno bolezen tipa 2, je to potrebno upoštevati pri načrtovanju farmakološkega zdravljenja. Cilj je izbrati takega, ki zmanjša tveganje za sarkopenijo in hkrati dobro uredi glikemijo (raven glukoze v krvi).
Pomembni poudarki: – Hiperglikemija, ne glede na to, ali je njen vzrok sladkorna bolezen tipa 2 2 ali sladkorna bolezen tipa 2 1, dolgoročno vpliva na mišice: pride do upada mišične mase in nezmožnosti ohranjanja presnovne funkcije mišic. – Zaradi porušenega zaviranja lipolize se poveča delež maščobnih kislin v plazmi ter privzem le-teh v skeletnih mišicah in jetrih, kar povzroči lipotoksično okolje v celicah. – Zakaj pride do znotrajceličnega kopičenja lipidov, ni v celoti pojasnjeno: lahko je vzrok slabo delovanje mitohondrijev (mitohondrijska disfunkcija) ali pa preobremenitev z maščobnimi kislinami. – Med uživanjem hrane z visoko vsebnostjo maščob se v jetrih (kot odziv na stres) poveča tvorba rastnega diferenciacijskega dejavnika 15 (GDF-15). Gre za beljakovino, ki ima zelo pomembno vlogo pri vnetju, rasti celic in regulaciji presnove, v kontekstu sladkorne bolezni pa prispeva k inzulinski rezistenci.
Diabetična nevropatija – spregledani zaplet sladkorne bolezni
Diabetična nevropatija je pogosto spregledani zaplet sladkorne bolezni. Gre za stanje, ki zajema različne simptome: vnetje v skeletnih mišicah, ishemijo, nepojasnjene krvavitve, atrofijo mišic in je pogostejše pri ljudeh s slabo urejeno sladkorno boleznijo. Vzrok je inzulinska rezistenca, ki povzroči presnovne motnje v mišicah in zmanjša njihovo sposobnost regeneracije. Izrazi se na različne načine: največkrat kot bolečine predvsem v nogah, otekanje rok in/ali nog, težave pri gibanju, oslabljena mišična moč. Zmanjša se število in velikost mišičnih vlaken, kot tudi sposobnost mišice za regeneracijo , kar vpliva na njeno presnovno sposobnost in zmoti signalne poti na relaciji skeletna mišica – oddaljeni organi. Ti bolniki imajo pogosteje tudi druge zaplete sladkorne bolezni, predvsem periferno žilno bolezen, kronično ledvično bolezen, funkcionalne spremembe pljuč.
Telesna vadba zniža glikirani hemoglobin
Številne raziskave so potrdile, da kombinacija zmerne do intenzivne telesne vadbe v trajanju najmanj 150 minut na teden in v kombinaciji z vajami za moč ustavi napredovanje sladkorne bolezni in preprečuje zaplete. Pride do izrazitega znižanja glikiranega hemoglobina (HbA1c) – ne glede na to, katera zdravila bolniki uživajo in ali imajo pridružene druge bolezni, prav tako se zmanjša tveganje za razvoj nevropatije, retinopatije in ledvične okvare kot neposrednih zapletov sladkorne bolezni tipa 2. Povečanje telesne zmogljivosti zniža ravni LDL in holesterola v krvi in ugodno vpliva na krvni tlak, s čimer se zmanjša potreba po zdravilih za dislipidemijo in arterijsko hipertenzijo.
