Ljudje veliko razmišljamo o hrani. Kar ni nič nenavadnega. V preteklosti hrane nikoli ni bilo v izobilju in tudi danes so presežki hrane na voljo le v razvitem svetu. Neomejen dostop do hrane vodi v prenažiranje in debelost – največji javno-zdravstveni problem razvitega sveta. Debelost je neposredno vpletena v večino bolezni, zaradi katerih umiramo po nepotrebnem. Zdravila zanjo ni, novejše študije pa kažejo, da je vloga genetike pomembnejša, kot so menili doslej.
Oksitocin in potreba po hrani
Oksitocin velja za hormon sreče. Izloča se med objemanjem, držanjem za roke, poljubljanjem… Sprošča se tudi med porodom in bodoči materi olajša napore. V zadnjih letih pa je več študij pokazalo, da lahko oksitocin koristi tudi pri mnogih drugih stanjih, vključno s tinitusom, vedenjskimi motnjami in debelostjo. Študije na živalih so pokazale, da vsakodnevna uporaba oksitocina sproži hujšanje. Zmanjša aktivnost v možganskem centru za nagrajevanje (ventralno tegmentalno območje) in dokazano zmanjša potrebo po hrani. Vendar tudi oksitocin ni brez tveganj. Možni stranski učinki so slabost, nizek krvni tlak in aritmija.
Trajno zmanjšanje telesne mase
Oksitocin je hipotalamusni hormon, ki se izloča neposredno v možgane in vstopi v periferno cirkulacijo skozi zadnjo hipofizo. Uravnava vrsto fizioloških procesov, vključno s prehranjevalnim vedenjem in presnovo. Redno jemanje oksitocina lahko vodi v trajno zmanjšanje telesne mase – ker zmanjša vnos hrane, ter poveča porabo energije.
Delovanje oksitocina
Sintetični oksitocin lahko izboljša homeostazo glukoze, ne glede na njene učinke na telesno maso. Zelo je povezan z vedenjem in presnovo pri ljudeh. Na primer, en sam intranazalni odmerek oksitocina lahko zmanjša vnos kalorij, poveča oksidacijo maščob in izboljša občutljivost za inzulin pri moških. 8 tednov zdravljenja z oksitocinom pri odraslih z debelostjo ali prekomerno telesno težo obeh spolov je privedlo do znatne izgube telesne mase.
Kaj kažejo raziskave
Raziskava 1. Randomizirana, s placebom nadzorovana študija intranazalne uporabe oksitocina pri ženskah je pokazala, da je oksitocin v 24 urah po vnosu v obliki nosnega pršila zmanjšal samoocenjeni vnos hrane pri ženskah z bulimijo.
Raziskava 2. Uporaba oksitocina v obliki nosnega pršila dvakrat na dan je pozitivno vplivala na otroke s Prader-Willijevim sindromom. Gre za gensko motnjo, posledica katere je zgodnja debelost in hiperfagija. 4-tedensko zdravljenje z oksitocinom je pri otrocih s Prader-Willijevim sindromom zmanjšalo pojavnost nenormalnega vedenja, povezanega s hrano.
Raziskava 3. V randomizirani, s placebom nadzorovani študiji o enkratnem odmerku oksitocina je sodelovalo 25 zdravih moških brez sladkorne bolezni. 13 jih je imelo normalno telesno maso, ostali so bili s prekomerno telesno maso oziroma debeli. Oksitocin je zmanjšal predvsem vnos maščob: zgolj z zajtrkom so zaužili 147 kcal (614 kJ) manj, kot sicer.
Izvirno objavo najdete TUKAJ.
