Kako ugotoviti, koliko mišic imamo

Narava nam je dala orodje, s katerim lahko sočasno izboljšamo spomin, povečamo koncentracijo, zmanjšamo dovzetnost za okužbe, ustavimo razvoj in napredovanje kroničnih bolezni ter pomladimo kožo. Vse navedeno omogočajo skeletne mišice - naš največji endokrini organ in hkrati edini, na katerega delovanje vplivamo sami.

Kako ugotoviti, koliko mišic imamo
Neposredno ni mogoče izmeriti, koliko mišic imamo. Mišično maso lahko zgolj ocenimo, za to pa imamo na razpolago različne metode. Foto: Bigstock

Mišice nam omogočajo gibanje, ohranjajo ravnotežje in stabilnost ter izločajo številne signalne molekule (najbolj znani so miokini), ki vplivajo na delovanje vseh telesnih sistemov, vključo z imunskim. Ko izgubimo 40 % mišic, sledi smrt – tudi, če smo bili prej popolnoma zdravi. Če smo starejši od 60 let in imamo kronične bolezni, se v težavah znajdemo že mnogo prej. En teden ležanja (na primer po kirurškem posegu) nam »vzame« 5 % mišične mase, je na strokovnem kongresu Mišica v zdravju in bolezni pojasnila izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek iz Onkološkega inštituta Ljubljana.

Neposredno merjenje ni mogoče, posrednih metod več

Mišice so organ, za katerega velja: več kot je, bolje je (če »zrastejo« z delom in treningom in ne s steroidi, injekcijami testosterona, dodajanjem rastnega hotmona…). Kako pa ugotoviti, koliko mišic imamo, in ali jih je mogoče neposredno izmeriti? Ogovor je: ne. Mišično maso lahko zgolj ocenimo, za kar imamo na razpolago različne metode. V nadaljevanju kongresa jih je predstavila Taja Jordan, mag. dietetike, iz Onkološkega inštituta Ljubljana. Na začetku je izpostavila, da je merjenje mišične mase in mišične moči pomemben del klinične obravnave: »Pomembno je, da čim prej prepoznamo tiste, ki imajo povečajno tveganje za razvoj sarkopenije, saj so medicinske intervencije takrat najbolj uspešne.«

Naše telo sestavlja skoraj 600 mišic, ki so po obliki in funkciji zelo različne: najmanjša je stremenska mišica, ki v dolžino meri le nekaj milimetrov, vendar pomembno vpliva na sluh (duši vibracije stremenca). Največja je velika zadnjična mišica (gluteus maximus), ki podpira trup in pomaga vzdrževati pokončno držo.

Bioelektrična impedančna analiza (BIA)

Bioelektrična impedančna analiza (BIA) je neinvazivna in hitra metoda za oceno mišične mase, ki temelji na dejstvu, da imajo različna tkiva različno električno prevodnost. Mehka tkiva, bogata s tekočino in elektroliti (na primer skeletne mišice), so bolj prevodna kot maščevje in kosti. Metoda se izvaja tako, da se elektrode, skozi katere steče izjemno šibek električi tok, pritrdijo na roke in noge ter  se izmeri upornost in reaktanca tkiv. BIA omogoča izračun količine mišic in maščevja, hidracijo, delež znotraj -in zinajcelične vode ter preko faznega kota tudi kakovost mišičnine ter (posredno) mišično moč.  Če je ocenjeni delež nemaščobne mase manj kot 15 kg /m2 (ženske) in manj kot 17kg/m2 (moški), gre za sarkopenijo. 

Prednost BIA je neinvaznost, ponovljivost, nizka cena, preprosta izvedba in možnost izvajanja v vseh okoljih (kliničnih in ne-kliničnih). Slabost BIA je, da na natančnost meritve vpliva veliko dejavnikov: stanje hidacije, položaj telesa, telesna temperatura. 

Skeletne mišice se razvijajo od od rojstva dalje in dosežejo maksimum v tretjem desetletju življenja. Že desetletje kasneje se začne njihova postopna izguba (zaradi staranja), ki se izrazito pospeši po 60. letu starosti. Sarkopenični so lahko tudi ljudje z debelostjo. 

Dvoenergijska rentgenska absorpciometrija (DXA)

DXA je metoda, ki je poznana predvsem kot način merjetnja kostne gostote. Vendar z njo lahko izmerimo tudi telesno sestavo. DXA velja zaradi nizke cene, splošne dostopnosti, nizke izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju, kratkega trajanja ter velikega števila informacij, ki jih omogoča, za najbolj pogosto uporabljeno metodo za merjenje telesne sestave v klinični praksi.

DXA je neinvazivna metoda, ki je natančna, preprosta za izvedbo in lahko ponovljiva, ni pa primerna za nosečnice in otroke. Temelji na dejstvu, da so za rentgenske žarke različnih enerijskih ravni različna tkiva različno prehodna. Na podlagi izmerjene količine rentgenskih žarkov, ki preidejo skozi telo, se izračuna telesna sestava. Pri oceni puste telesne mase se uporabi meritev v rokah in nogah. Če je ALST manj kot 15 kg pri ženskah in manj kot 20 kg pri moških, gre za sarkopenijo. Enako velja,  velja, če je razmerje ALST / kvadrat telesne višine manj kot 5,5 kg / m2 pri ženskah in manj kot 7,9 kg /m2 pri moških.

Ultrazvok

Ultrazvok (UZ) je ena od najbolj razširjenih slikovnih preiskav v medicini sploh, uporablja pa se lahko tudi za določanje telesne sestave. Gre za metodo, ki s pomočjo zvočnih valov visokih frekvenc, ki se odbijajo od različnih telesnih struktur, omogoča prikaz tkiv in organov. Pri ocenjevanju telesne sestave z UZ merimo debelino ter presek mišic ter debelino podkožnega maščevja. Zdrave mišice so na UZ sliki temne (hipoehogene) – zvočni valovi prehajajo skozi homogeno tkivo, ki ne povzroča odboja. Pri pacientih s sarkopenijo ali miosteatozo (infiltracija maščobnega tkiva v mišico) mišica postane bolj ehogena (z več odboja), zaradi česar je na sliki videti svetlejša. Prednost UZ kot metode za določanje telesne sestave je, da je poceni in varna (ni ionizirajočega sevanja), slabost pa nenatančnost – zaradi česar se v vsakodnevni klinični praksi (še) ne uporablja. 

Adipokini in miokini so signalne molekule, ki nastajajo v maščevju (v adipocitih) in skletenih mišicah. Igrajo  ključno vlogo pri različnih fizioloških procesih in so pomembni za ohranjanje splošnega zdravja. Adipokini so bioaktivne snovi, ki jih izločajo adipociti (celice maščevja). Sodelujejo pri presnovi glukoze in maščobnih kislin, vplivajo na apetit (leptin), povečujejo vnetje (preko modulacije imunskega odziva). Najbolj znani adipokini so adiponektin (povezan z občutljivostjo celic na inzulin; pri debelih se njegova plazemska koncentracija zniža), leptin, rezistin, visfarin. Miokini so signalne molekule, ki jih sproščajo celice skeletnih mišic med krčenjem – torej, ko »delamo« (smo telesno aktivni). Komunicirajo z drugimi organi (možgani, jetra, ledvice, pljuča…) in sistemi (imunski, srčno-žilni, prebavni…) ter vplivajo na njihovo delovanje. Zavirajo vnetje in so pomembni pri uravnavanju metabolizma glukoze in lipidov. Spodbujajo regeneracijo tkiva, imajo pozitivne učinke na delovanje možganov (kognitivne funkcije) ter delujejo nevroprotektivno (ščitijo nevrone). 

Računalniška tomografija

Za določanje telesne sestave lahko uporabimo tudi računalniško tomografijo (CT) trebuha. Metoda se trenutno uporablja izključno za diagnosticiranje srakopenije v kliničnem okolju, njena glavna prednost pa je velika natančnost. Izmeri se mišična masa na višini tretjega ledvenega vretenca, kar je močan napovedni dejavnik za porazdelitev mišične (in maščobne) mase celega telesa. Princip delovanja CT je, da z uporabo rentgenskih žarkov omogoča slike prečnega prereza tkiv in organov. Vsak je določen z linearnim atenuacijskim koeficientom, izraženim v Hounsfieldovih enotah (HU). Arbitrarno je določeno, da ima voda 0 HU, zrak ima – 1000 HU, kost pa ima + 1000 HU.  Maščevje ima od – 190 do –  30 HU, skeletna mišica pa od – 29 HU do + 150 HU. Prednost CT je izjemna natančnost, slabost pa visoka cena ter izpostavljenost ionizirajočemu sevanju.