Hipoteza sicer ni nova. Teorijo o pomenu bivanja otroka v naravi za njegov normalni telesni, kognitivni in čustveni razvoj je v svoji knjigi Last Child in the Woods: Saving Our Childern From Nature-Deficit Disorder predstavil in utemeljil Richard Louv že daljnega leta 2005. Louv je preučil številne do takrat opravljene raziskave in zaključil, da je neposredna izpostavljenost naravi bistvena za zdrav razvoj otrok ter za fizično in čustveno zdravje otrok in tudi odraslih.
Potek študije UBC
Za tokratno študijo so raziskovalci na Fakulteti za gozdarstvo UBC v sodelovanju z Medicinsko fakulteto UBC analizirali podatke o napredku v razvoju za 27.372 otrok, ki so Vancouvru obiskovali vrtce med leti 2005 in 2011. Uporabili so standardizirani vprašalnik Early Development Instrument – EDI, ki so ga izpolnile vzgojiteljice v vrtcih. Gre za uveljavljeni način merjenja, ali otrok dosega (in v kolikšni meri) razvojne mejnike, ki bi jih za svojo starost moral dosegati. Ocenili so tudi količino zelenih površin okoli bivališča vsakega otroka od rojstva do petega leta starosti – kar je splošni napovedni dejavnik stika otroka z naravo. Ocenili so tudi stopnjo onesnaženosti zraka, povezanega s prometom, in hrupa. Izkazalo se je, da so otroci, ki so bili bolj v stiku z naravo in so imeli več zelenih površin v svoji neposredni okolici, napredovali hitreje.
Izjemni pomen stika z naravo
Ugotovitve potrjujejo izjemni pomen naravnih zelenih površin, kot so ulična drevesa in parki ter stik otrok z naravo za celostni razvoj otrok. “Večina otrok se je dobro razvijala, kar zadeva jezikovne spretnosti, kognitivne sposobnosti, socializacijo in druge rezultate,” pravi avtorica študije Ingrid Jarvis iz UBC. “Zanimivo pa je, da so otroci, ki so imeli več stika z naravo, izkazali boljši splošni razvoj kot njihovi vrstniki, ki tega stika niso imeli.”
Zmanjšanje škodljivih učinkov okolja
Po mnenju raziskovalcev je razlog za to »sposobnost« zelenih površin, da zmanjšajo škodljive učinke onesnaženosti zraka in hrupa . Gre za okoljske pogoje, ki negativno vplivajo na zdravje in pri otrocih povečujejo stres , motnje spanja ter celo vodijo v okvare živčnega sistema. “Številne študije so dokazale povezavo med bivanjem v naravi in boljšim celostnim razvojem otrok. Mi smo to samo potrdili, in ker smo vključili veliko števiko otrok, to našim ugotovitvam daje še posebno težo,” dodaja Jarvis.
Povezavo do izvirne objave v Lancetu najdete TUKAJ.
