Avtor: Sanja V. Švajger
Ni več zgodaj, proti pol deveti gre; zunaj se razen plivkanja drobnega valovanja morja ne sliši drugega. Sinoči smo prispeli pozno, skoraj mesec dni nas ni bilo na naš ‘plac’, zato je ugodje ob vdihu mediteranskega vonja ter pogledu na neskončno modrino neba in morja skozi zelenilo krošnje črnike neizmerno.
Kam sem že dala potovalko s kavo in z mlekom? Telo je že budno, glava pa še zaspana in matasta. Potrebujem to prvo kavo; vajena sem je – doma in na poteh v tujini. Tudi na našem vikendu, v čudovitem koščku kampa v San Polu v Balah (italijansko Valle), kjer domujemo že sedmo leto. Brez tega se dan ne more začeti.
Zdaj se zasliši tih škrip hoje odraslega po pesku, zaslišim še drobicljanje otroških nožic. Buona mattina! Ciao, Sanja! Kako si? Dobro? Kdaj ste prispeli?
Dobro, krasno! Zdaj, ko smo tukaj, odvrnem Manuelli, sosedi, dragi prijateljici, sicer pa zamejski Slovenki, ki kampira tukaj že trideset let. Zdaj že pozdravljata izza ograje tudi Davide, naš prvi sosed, in njegova žena Sara, ki sta se ‘priselila predlani’ in bosta – kot vsi drugi, ki jih pot prvič pripelje k nam – tukaj ostala za vedno. Vzdušje v kampu je kot vedno prijateljsko in pozitivno naravnano.
Kava je skuhana. Sedem v globoko senco istrskega hrasta, ki je osrednji del našega poletnega domovanja, in zaužijem do popolnosti enega pomembnih dnevnih ritualov, brez katerega dan ni pravi.
Postaja vroče. Sonce se dviguje in se bliža poldnevu. Na ‘placu’ smo seveda ves čas v kopalkah, in ker je morje le za lučaj stran (smo tik ob morju), se vsake toliko časa zapodimo v vodo, ki je v San Polu izjemno čista. Naš kamp je namreč eden redkih, v katerem od samega začetka pazijo, da morja ne onesnažijo s kanalizacijo in z odpadnimi vodami; te stvari s posebno cisterno odvažajo dnevno.
‘Naše morje’ pa je posebno tudi po tem, da so pred davnimi leti tukaj domovali dinozavri, katerih odtise stopal in dele skeleta pazljivo oko opazi v prenekaterem preseku skal. Če boste pozorni, boste odkrili skale, na gosto posejane z odtisi fosilov školjk in polžev, morje pa vsake toliko časa naplavi odkrušek lončenih posod iz rimskih časov. Da je bil ta prostor pod jadranskim soncem res nekaj posebnega, so vedeli že stari Rimljani, ki so na njem radi prebivali, zgradili pa so tudi posebno prebivališče (kamp) za njihove ranjene vojake, ki so potrebovali počitek.
Pozno popoldne je in vročina je popustila. Še zadnji skok v vodo, nato pa se odpravimo na dolg sprehod ob obali; živopisne parcele in otroški živžav kmalu zamenja spokoj pustega krša in makije. Dobre tri četrt ure hoda je do Paluda, ornitološkega rezervata z več kot dvesto vrstami ptic. Če ste se do tja pripeljali s kolesom, morate zdaj z njega sestopiti in se naprej napotiti peš. V močvirju je tudi veliko jegulj, cipljev, želv … da bi povečali slanost močvirja je do morja prekopan kanal. Ni še konec zanimivega: ne spreglejte ruševin cerkvice svetega Damjana iz 11. stoletja, ki jo je leta 1177 obiskal Papež Aleksander III. in v njej tudi maševal, pa ostanka velike štirne, pravzaprav bolj cisterne, s katero so si stari Rimljani zagotavljali pitno vodo.
V našem kampu ni nikoli dolgčas; sprehodili bi se lahko tudi po letos vzorno urejenem obodu sladkovodnega ribnika ali v nasprotno smer, proti čudovitim Kolonam. Prepoznate ga po kolonadi cipres in cerkvi sv. Jakoba s spomeniško zaščito ob samem vhodu. Kaj vse šele vidiš tam? Pomladi ob obilnih deževjih iz najlepših obmorskih skalnatih platojev vrejo izviri vode, ki brbotajo tudi iz prodnate plaže. Če boste pazljivo raziskovali, boste odkrili ostanke oljarne in še česa. Prav vsega ne izdam; veliko je še zanimivosti, ki jih ne gre zamuditi. Nas boste obiskali?
