Vzroki, ki povzročijo obarvanost urina

Urin je pomemben del procesa čiščenja telesa in odstranjevanja neželenih snovi iz telesa. Svojo normalno rumeno barvo dobi iz pigmenta, imenovanega urokrom.

Glavni vzroki za obarvanost urina so hematurija, mioglobinurija in piurija.

Običajna barva urina se giblje od bledo rumene do globoke jantarne barve. Različna patološka stanja in/ali prisotnost patogenih mikroorganizmov lahko spremenijo barvo in jasnost urina, sta zapisala raziskovalca dr. Josh Palka, docent za endurologijo z Univerze Washington v St. Louisu, in  Christopher S. Atalla, Good Samaritan Hospital, West Islip, New York, na strokovnem spletnem mediju Medscape.

Vzroki za obarvanost urina

V študiji, ki sta jo predstavila dr. Palka in dr. Atalla, so kot glavni vzroki za obarvanost urina navedeni: hematurija, mioglobinurija in piurija.

Hematurija je opredeljena kot prisotnost rdečih krvnih celic v urinu in je ena najpogostejših uroloških težav, s katerimi se srečujejo urologi. Lahko se pojavlja mikroskopsko (opredeljeno kot tri ali več eritrocitov na močno polje) ali pa je vidna s prostim očesom. Potencialni vir so rdeče krvne celice, ledvični glomerul in sečnica. Lahko se obarva od svetlo rožnate, breskove ali temno rdeče barve, z različnimi stopnjami krvavitve. Temnost hematurije običajno kaže na resnost krvavitve. Hematurijo lahko povzroči nešteto genitourinarnih patologij. Vse od benignih stanj do veliko zahtevnejših stanj, ki že vključujejo etiologijo, raka mehurja ali ledvic. Ko se izključi benigna stanja, je potrebna nadaljnja ocena.

Obdelava hematurije po smernicah Ameriškega urološkega združenja vključuje slikanje zgornjih sečil. To se opravi z računalniško temografijo ali z nekontrastnim CT ledvičnim skeniranjem, s kontrastnim slikanjem z magnetno resonanco ali ultrazvokom z retrogradno pielografijo. Ti načini slikanja se uporabljajo za oceno raka ledvic ali urotelijskega karcinoma zgornjega trakta. Tudi druge etiologije, kot je ledvični angiomiolipom, je mogoče opraviti s CT.

Stanja, ki privedejo do hemanutrije

Latrogena poškodba sečil, ki nastane pri različnih operacijah in endoskopskih posegih. Tako je lahko pravilna vstavitev urinskih katetrov velik izziv pri moških bolnikih z znatno povečano prostato. Pomembno je vedeti, da se kateter varno vstavi v mehur, tako da se balon ne razširi znotraj prostate. Pri uporabi Foleyevega katetra je pomembno, da se ga vstavi v pesto, da gre balon mimo prostate. Vidna mora biti vrnitev urina, treba je zagotoviti, da balon ne bo v sečnici, ko se napihne. Če se pri vstavitvi Foleyjevega katetra pri moških bolnikih pojavi odpor, se lahko poskusi z uporabo coude Foleyjevega katetra. Ta ima namreč trši kotni vrh, ki katetru omogoči smer poti mimo povečane prostate. Nekateri bolniki imajo namreč zožitev sečnice, za te bolnike je sčasoma najboljša – uretroplastika.

Okužbe sečil

Okužba sečil z bakterijo E. Coli je eden najpogostejših povzročiteljev. V eni od študij, ki je vključevala 2108 žensk z akutnim cistitisom, je bila E. coli prisotna v približno 78,6 % pridobljenih urinskih kultur. Zdravljenje akutnega nezapletenega cistitisa je sestavljeno iz antibiotične terapije, običajno s timetoprim-sulfametoksazolom, nitrofurantoinom ali fosfomicinom. Ciprofloksacin ni več priporočljiv za nezapletene okužbe sečil. Ameriški urad za hrano in zdravila (FDA) je maja 2016 opozoril na morebitne škodljive učinke, povezane z uporabo fluorokinolonov, za te in druge zapletene primere.

Genitourinarna poškodba, najpogosteje so to ledvice. Poškodbo ledvic se lahko obvlada konzervativno, po potrebi se izvede angioembolizacijo ledvic. Presenetljivo je, da stopnja hematurije ni povezana z resnostjo poškodbe.

Sindrom vijolične urinske vrečke. Gre za redek pojav, ki nastane, ko okužba sečil z bakterijskimi sevi, ki proizvajajo indoksil fosfatazo, reagirajo s sintetičnimi snovmi katetrov/vrečk. Pojavi se običajno pri starejših bolnikih z zaprtjem in dolgotrajnim stalnim urinskim katetrom v povezavi s kolonizacijo z zgornjimi bakterijami in tudi z bakterijami E. coli, Morganella morganii, Pseudomonas aeruginosa in Enterococcus. Klinične službe ne smejo pozabiti, da sindrom vijolične urinske vrečke ni povsem benigno stanje, ker kaže na osnovne ponavljajoče se okužbe sečil in potencialno nepravilno nego ali higieno urinskih katetrov.

Ledvični karcinom

Ledvični karcinom, ki predstavlja od 2 do 3 % vseh vrst raka v ZDA in približno 85 % malignih tumorjev ledvic. Ledvični karcinom je tudi šesti in osmi najpogostejši rak pri moških in ženskah v ZDA. Dejavnik tveganja za ledvični karcinom je debelost in ima linearno povezavo z ledvičnim karcinomom, zlasti pri ženskah. Poleg tega so pri osebah z von Hippel-Lindauovim sindromom večja tveganja za nastanek ledvičnega karcinoma: do 30 % bolnikov razvije malignost, skoraj 70 % prizadetih bolnikov ima ledvični karcinom do starosti 60 let. Ledvični karcinom je tudi glavni vzrok smrti pri teh bolnikih. Nefronsko varčne operacije so primerne za zdravljenje manjših tumorjev ledvičnega karcinoma, kjer je potreben en poseg, brez ponovitve. Ta vrsta postopka je tehnično težje izvedljiva in je primerna samo za nekatere bolnike.

Benigna hiperplazija prostate

Benigna hiperplazija prostate je pogost vzrok za bruto hematurijo, zaradi vaskularnosti same primarne žleze ali zaradi ponovne rasti žleze prostate po transuretralni resekciji prostate. Indikacija za transuretralno resekcijo prostate je bruto hematurija, ki ni primerna za medicinsko terapijo z zaviralci 5-alfa-reduktaze, kot je finasterid. Ta postopek je lahko še posebej uporaben pri moških z večjo prostato. Druga zelo učinkovita operacija je enukleacija prostate. Ta postopek je mogoče izvesti bodisi s holmijevim ali tulijevim laserjem (HoLEP ali ThuLEP). Postopek se lahko izvede pri bistveno večjih prostatah, ki endostopsko ne zahtevajo rezov (podobno kot pri transuretralni resekciji prostate) z nizko stopnjo zapletov in z dolgotrajnimi rezultati.

Ledvični kamni

Ledvični kamni pa so ena najpogostejših patologij, ki povzročajo hematurijo. Ocenjeno je, da je prizadetih od 1 do 11 ljudi v ZDA (8,8-odstotna razširjenost), kar je več kot od 1 do 20 ljudi, ocenjeno leta 2004. Pri moških je večja verjetnost za razvoj nefrolitiaze kot pri ženskah (10,6 % v primerjavi s 7,1 %). Obstaja več vzrokov za nastanek ledvičnih kamnov, te so presnovne ali prehranske narave. Debelost je znani dejavnik tveganja za nastanek ledvičnih kamnov, ki narašča z incidenco debelosti. Debelost se je v ZDA od leta 1971 več kot podvojila in več kot tretjina odraslih je debelih. V svetovnem merilu je leta 2015 približno 39 % odrasle populacije imelo prekomerno telesno težo ali debelost. Pogost vzrok za nastanek ledvičnih kamnov je tudi nezadosten vnos tekočine. Prav tako je povečan vzrok vnos oksalata iz živil, kot so črni čaj, temna čokolada, rabarbara, špinača in nekatere vrste oreščkov. Bolniki s ponavljajočim se nastajanjem ledvičnih kamnov bi morali opraviti presnovo metabolizma in 24-urno študijo urina, da bi razjasnili morebitne reverzibilne vzroke ledvičnih kamnov.

Mioglobinurija in piurija

Mioglobinurija je posledica rabdomiolize, ki lahko nastane zaradi poškodbe ali zlorabe alkohola/mamil. Urin, ki dobi barvo čaja, se hitro pogosto zamenja z bruto hematurijo. Ti stanji lahko ločimo s centrifugiranjem urina. Če ima urin čisto središče, je vzrok za razbarvanje mioglobinurija, če pa je usedlina rdečkasta, je etiologija verjetno hemoglobinurija. Ravni kreatinin kinaze so običajno povišane tudi v mioglobinuriji. Rabdomioliza ima nespecifične ugotovitve, med katerimi so trije znaki: mišična oslabelost, mialgija in temen urin. Klinični sum je najpomembnejši, da se izognemo potencialno smrtno nevarnim zapletom, kot sta akutna poškodba ledvic in razširjena intravaskularna koagulacija. Glavni cilj terapije pri bolnikih z rabdomiolizo je hidracija za preprečevanje akutne poškodbe ledvic z ohranjanjem ledvične funkcije.

Piurija ali levkociturija je prisotnost levkocitov v urinu. Vsak bolnik z dolgotrajnim stalnim urinarnim katetrom ima skoraj zagotovljeno bakteriurijo, ki se lahko razvije v piurijo, v kateri so v urinu prisotne bele krvne celice. Da bi zmanjšali tveganje za okužbe, je treba urinske katetre in suprapubične katetre menjavati vsake od 3 do 4 tedne. Kadar pa je le mogoče, je potrebno praznjenje mehurja nadzorovati s čisto intermitentno katetrizacijo, da se zmanjša tveganje za bakteriurijo in okužbo.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj