Avtor: P. S.
Med najmanj poznanimi rastlinami v Evropi in zahodnem svetu je prav gotovo maorski poprovec, horopito (lat.: Pseudowintera colorata), ki pa v zadnjem času v znanstveni stroki priteguje vedno več pozornosti.
Horopito je grmovnica, ki raste edino na Novi Zelandiji, v vlažnem in toplem okolju deževnega gozda. Njeni barviti listi so pekočega okusa, kar je razlog, da se je izogibajo insekti in divjad. Rastlina je tako primitivna, da ni razvila lastnega žilnega sistema, zato je odvisna od toplega okolja in padavin, ki so v deževnem gozdu pogoste in redne. Vlažno in toplo okolje sta idealna za razvoj gliv in plesni, kar pa je idealno za rast horopita. V suhem okolju rastlina odmre. Horopito je razvil popolno odpornost na plesni, glive, bakterije in viruse, ki ga je ohranila skozi 65 milijonov let. Horopito velja za najstarejšo cvetočo rastlino na planetu in spada med žive relikte Nove Zelandije. Zaradi pekočih listov je horopito postal priljubljena začimba v davnini in tudi v sodobnem času. V kulinariki ga uporabljajo v mesnih, morskih in vegetarijanskih jedeh, prav tako tudi v kruhu in pecivu.
Tradicionalna uporaba
Maori verjamejo, da imajo rastline, ki rastejo v ekstremnih pogojih, izjemno zdravilne lastnosti. Rastlina, ki zraste na pogorišču, zdravi opekline. Rastlina, ki se razvija v hladnih in vlažnih okoljih (npr. lišaji), zdravi prehladna obolenja. Rastlina, ki ljubi vlažno in toplo okolje, zdravi infekcije. Prežvečene liste horopita so polagali na rane in ureznine, ognojke ter modrice. Z žvečenjem listov horopita so umirjali črevesna vnetja, zobobol in glavobol. Evropski priseljenci so varili liste horopita za zdravljenje driske in bolečih prebavil. Horopito je dobil ime maorski uničevalec bolečine.
Znanost – Nadvse učinkovit – potrjeno v novih raziskavah
Prva raziskava o horopitu je bila opravljena na Canterbury University of New Zealand. Professor J. R. L. Walker in njegova ekipa so izolirali seskviterpenski dialdehid pologodial, ki daje rastlini pekoč okus in je hkrati odgovoren za močno protibakterijsko, protivnetno in protiglivično delovanje. Aktivnost horopita se veča s kislim okoljem. Raziskave so potrdile, da horopito vsebuje tudi mnoge flavonoide (npr. kvercetin) in saponine, ki dajejo rastlini moč nesmrtnosti. Aktivni dejavnik poligodial je pokazal močnejše in hitrejše delovanje na Candido albicans kot močno zdravilo Amfotericin B. (vir: McCallion et. Al. 1982. Planta Medica, vol 44, pp 134–138). Številne kasnejše raziskave potrjujejo zdravilne učinke sestavin horopita predvsem v povezavi s Candido albicans, pridruženimi bakterijami in plesnimi (vir: Horopito-Scientific Summary) Najnovejša raziskava, potrjena leta 2012 na University of Otago New Zealand, je potrdila, da poligodial ovira virus Herpes 1 enako močno kot aciklovir.
Česen, Pau D’Arco, kaprilna kislina, cimet, ameriški slamnik, olje grenivkinih pešk, olje origana in olje oljčnih listov imajo potencial za uničevanje razraščenih kvasovk. Mnogo znanstvenih študij kaže na protiglivične lastnosti olja čajevca pri izoliranju glivic, vključno s kandido. Ugotovljeno in dokazano pa je bilo, da prav novozelandski poprovec horopito obljublja uspešno naravno strategijo pri nadzorovanju te moderne nadloge.
Le štiriodstotna raztopina ekstrakta horopita ovira Candido albicans dvakrat močneje kot 12-odstotni ekstrakt oljčnih listov in 85-odstotni ekstrakt origana.
( vir: University of Canterburry, NZ).
