Intervju: Kardiologinja, ki izdeluje parfume in piše poezijo

»Vzor sem imela že kot zelo majhna. Opazovala sem očetovega strica, prof. dr. Tavčarja, začetnika interne medicine na Slovenskem; tisto, kar je počel, se mi je zdelo nekaj posebnega. Verjetno mi je ta poseben odnos do medicine ostal od njega. Precej let pozneje, v gimnaziji, sem spoznala prof. Favalora. Bil je naš družinski prijatelj in imela sem priložnost opazovati, kako je gradil kliniko Favaloro Foundation, danes enega izmed najuglednejših svetovnih kardioloških centrov. Takrat sem dobila idejo, da bi nekaj podobnega postavili tudi pri nas, začne pogovor energična sogovornica.

Kardiologije se je učila pri največjih mojstrih, danes pa svoje znanje deli s kolegi in študenti medicine. In še vedno vsak dan dela na kliniki ali v ambulanti. Kaj pa prosti čas?

»Moj prosti čas je zadnjih 15 let, odkar vodim ustanovo Medicor Slovenija, resnično omejen. Že v mladosti sem pisala prozo in pesmi, kar seveda počnem še danes, včasih narekujem misli med vožnjo Izola–Ljubljana in nasprotno. Z energijo me napolnijo predvsem potovanja in moji kratki obiski Argentine, kjer imam sorodnike in najboljše prijatelje. To me napolni z novimi idejami, da lahko preživim tudi v sivini vsakdana, ohranja me v »formi«, kar je pomembno, da lahko predajam znanje in energijo naprej, predvsem pri zdravljenju bolnikov in učenju študentov. Od športov sta mi najbolj pri srcu smučanje in jadranje ter sprehodi v naravo s kužem Winstonom in jahanje na posestvu moje tete v Lujanu pri Buenos Airesu.«

Kaj pa zgodba s parfumom? Kako sta se našli z Evo Petrič?

»Eva Petrič je posebna umetnica, ki v svoja dela vključuje motive medicinskega sveta, bazičnih raziskav in številne psihološke ter filozofske poglede v okviru presaditve organov. Z nami sodeluje že vrsto let, predvsem z idejo, kako v vsakdanjo medicinsko prakso pripeljati pozitivne misli in energijo, ki izboljšajo proces zdravljenja. Ob 10. obletnici naše ustanove sva veliko razmišljali o ideji, kako zaznamovati ta dogodek in ga prenesti med kolege zdravnike, med vse sodelavce in predvsem tudi med bolnike. Najine skupne povezave s posebnimi ustanovami v Franciji, kjer izdelujejo sestavine dišav, so bile vzrok za idejo, da ustvarimo posebno spominsko dišavo; v naše življenje smo jo prinesli kot spomin na uspešno zdravljenje ter kot vizijo za novo energijo in življenje v prihajajočih letih.«

Kako dober oziroma slab je slovenski zdravstveni sistem?

»Kaj naj rečem? Srečali sva se v ambulanti, sredi dela, ki nikakor ni preprosto. Vedno več je administrativnih preprek, ki so jih birokrati zdravstva postavili med nas in bolnike. Zdravniki se moramo posvečati številnemu dodatnemu delu, ki nikakor ni v prid bolniku. Številna dokumentacija, obrazložitve, zakaj je nekdo moral biti takoj sprejet, ker je bolezenski proces napredoval …, množica nekih dokumentov, ki ne prinašajo kakovosti v delu zdravnika. Poleg tega imamo vsi premalo časa za bolnike. Časovna stiska nas omejuje, bolnik pa je vsak svoja zgodba, s srcem in z dušo. Psihološki moment je velikokrat okrnjen prav zaradi prevelike administracije. Vsi zdravniki ne trudimo, da bi delali dobro. Ne poznam kolega, ki bi se izogibal delu. Vsi veliko svojega napora vlagamo v to, da pomagamo bolniku. Zdravnik mora bolnika pregledati celostno, kar je danes pogosto onemogočeno.«

Torej zagovarjate integralni pristop k bolniku, ki naj ne bo omejen z minutami in s sekundami?

»Jaz se zelo veliko posvečam bolniku. Celostno. Vse preiskave indiciram na osnovi kliničnega pregleda, ne pa po principu, češ, danes delam ultrazvok, opravim svojo nalogo in me naprej nič več ne zanima. Pogrešam sistem, ki bi nam omogočil sintetizirati vse izvide. V tujini lečeči zdravnik naslovi pismo specialistu in mu pošlje bolnika, ta ga potem pregleda in družinskemu zdravniku pošlje povratno informacijo. Časa za komunikacijo imajo več. Pri nas tega ni in to pogrešamo. To se je v zadnjih letih drastično spremenilo.«

Družinski zdravniki bijejo plat zvona …

»Delo osnovnega zdravstva oziroma družinskih zdravnikov je onemogočeno. Zdravnikov je premalo, preveliko je bolnikov, premalo je časa za bolnika. Ko sem bila na začetku medicinske kariere, je imel osebni zdravnik večjo težo: je dejansko zdravil bolnika. Spominjam se zdravnika svoje stare mame, ki je poznal celo našo družino, po potrebi organiziral preglede naprej in tudi dobil povratno informacijo. Komunikacije med primarno, sekundarno in terciarno ravnjo zdravstva danes ni.«

V Medicorju ste izbrali celostni pristop z zdravljenju, kar ni ravno praksa pri nas.

»Naša ambulantna dejavnost je drugačna: bolnike zdravimo še dolgo po operaciji in skušamo preprečiti napredovanje bolezni, pomagati pri spremembi načina življenja, slediti vsem smernicam, ki so pomembne za sekundarno preventivo. Preprečevanje napredovanja bolezni je poceni za zdravstveni sistem in dobro za bolnika, saj pozneje ne potrebuje ponovnih operativnih zdravljenj ali intervencij na srcu in ožilju. V Medicorju smo postavili take temelje in se izjemno trudimo. Zasledujemo uspehe svojega dela, samo tudi nas je premalo in bi potrebovali dodatne zdravnike, vendar so nam sredstva omejena. Poleg tega se je tudi administracija razbohotila, tako da potrebujemo več administrativnih sodelavcev, da sploh lahko rešujemo vsakodnevne težave. Urejanje čakalnih dob in čakalnih list je zahtevalo, da smo dodatno zaposlili človeka, ki dela samo to. Administracija zdravstva nam je prinesla povišanje stroškov in izgubo časa. Na poslabšanje stanja v zdravstvu smo opozarjali prek Zdravniške zbornice, prek Društva na srcu operiranih, prek Gibanja za zdravje naroda, pa nismo bili slišani. Ni tako, da čakalne dobe kar obrneš in jih ni več. Potrebnih je več zdravnikov, potrebna je boljša organizacija dela in manj administriranja.«

Ali je nujno, da je minister za zdravje zdravnik?

Mislim, da je to nujno potrebno. Kajti zdravstva ni mogoče upravljati brez znanja medicine in brez poznavanja sistema. Če pa se že zgodi, da je minister za zdravje ne-zdravnik, mora imeti dodatna znanja. Tak primer je bila prva ministrica pri nas prof. dr. Katja Boh. Čeprav ni bila zdravnica, je imela globok čut za sočloveka, poznala je zdravstveni sistem in poslušala je zdravnike. Imela je dobre svetovalce, bila je povezana z zdravniško zbornico in slovenskim zdravniškim društvom in je upoštevala mnenje mladih zdravnikov. Ustvarila je prvo zdravstveno zakonodajo pri nas, ki je praktično veljala do lani, in je upoštevala mnenja tudi mladih zdravnikov. Tudi minister Miklavčič ni bil zdravnik, vendar je kot manager dobro poznal zdravstveni sistem in prav tako upošteval mnenje zdravnikov. Če pa nekdo pride iz druge stroke ter nima pravih svetovalcev ter se oddalji od zdravnikov in zdravniškega poklica, pa take funkcije ne more opravljati.«

Ali enako velja tudi za vodenje bolnišnic?

»Vse velike zdravstvene ustanove imajo na čelu zdravnika ali pa menedžerja, ki ima ob sebi zdravnika. Taka organizacija je v vseh vrhunskih tujih klinikah, ki jih dobro poznam in v katerih sem tudi delala. Menedžment v zdravstvu je pomemben, ampak dobro menedžiranje zdravstvenih ustanov in zmanjšanje stroškov gre skozi dobro klinično prakso. Dobro organizirana zdravljenja in učinkovita medicina pomenita manj dragih zdravil, manj zapletov zdravljenja … Če je proces zdravljenja bolnika organiziran natančno, pregledno in učinkovito, so stroški manjši.«

Podatki kažejo, da imate zasebni centri za 25 odstotkov večjo produktivnost. Kako vam to uspeva?

Predvsem imamo drugačno organizacijo. V Medicorju zdravimo najtežje srčne bolnike, izvajamo najbolj zahtevne operativne posege na srcu in žilju, perkutana zdravljenja, uvajamo nove metode… Tehnologija dela in proces zdravljenja natančno načrtujemo, tako da vsak od nas točno ve, kje je njegovo mesto in kaj mora storiti za bolnika bodisi v okviru priprave na operativno zdravljenje, bodisi tekom zdravljenja, ob sprejemu na oddelek in tako dalje. Zelo pomembno je, da ima nekdo kontrolo nad celotnim procesom. Nujno je tudi transparentno predstavljanje rezultatov, in to vsak teden: od zapletov zdravljenja do uspehov zdravljenja, ter spremljanje finančnih tokov: koliko potrošimo materiala, koliko dni ostaja bolnik v intenzivni enoti, koliko dni na oddelku… To se vse beleži. V Medicorju imamo vse posege plačane 30 odstotkov manj kot UKC Ljubljana in 20 odstotkov manj kot UKC Maribor. V 15 letih je državo program, ki smo ga izvedli v Medicorju, stal 25 milijonov evrov manj, kot če bi bil izveden v UKC. S toliko denarja bi jaz osebno zgradila dve novi kliniki. Menedžment je zahteven in potrebno se je dogovarjati z dobavitelji, nižati cene materialov… Za slednje so potrebna zelo velika pogajanja. Sama sem to počela na začetku, sedaj to delo zelo uspešno opravlja naša direktorica, ki se ukvarja z dobavitelji.

Kako vam uspe ostajati v svetovnem vrhu?

»Kardiologija je izjemno zahtevno področje medicine in velik strokovni izziv. Razvoj stroke se dogaja zelo hitro, prihajajo nova zdravila in nove tehnologije. Prednost Medicorja je, da ima stalne povezave s tremi vrhunskimi svetovnimi ustanovami. Poleg tega imamo povezave z Univerzitetno kliniko v Ženevi, kjer živi in kot zaslužni profesor dela dr. Radovanovič. Vse to nam omogoča spoznavanje novih strategij zdravljenja in novih metod. Poleg tega smo povezani z Medicinsko fakulteto in Inštitutom za histologijo, kjer vršimo raziskovalno delo. Že prof. Rene Favaloro me je učil, da brez raziskovalnega dela ni dobre klinične prakse. Rezultate svojega dela redno mednarodno publiciramo. Dosegli smo, da se je pri nas do pred nekaj leti operiralo veliko tujih bolnikov. Zdaj smo njihovo število zmanjšali, ker nudimo zdravstveno oskrbo najprej slovenskim bolnikom, čeprav smo leta 2013 uspeli finančno preživeli in obdržati ustanovo samo zaradi tujih bolnikov. Država bi morala biti ponosna na ustanovo, ki postane priznana. Moji učitelji so mi vedno govorili: ustanovo je lahko zgraditi, da dobi rezultate, s katerimi se lahko kosa z drugimi in postane mednarodno uspešna, pa mine 15 let. V Medicorju rezultate svojega dela objavljamo na osnovi velikega števila bolnikov in zato se lahko primerjamo s svetom.«

Sta dva terciarna centra v Sloveniji preveč, premalo ali ravno prav?

»Najprej je treba opredeliti, kaj terciarni center sploh je: to je center za učenje mladih zdravnikov in študentov medicine in za uvajanje novih tehnologij. Ko pa zadnje preidejo v klinično prakso, niso več terciarna storitev. V Medicorju izvajamo samo terciar: najzahtevnejše srčne operacije, perkutane posege na srcu in žilju – nekatere izmed njih kot edini v državi, pa nismo priznani kot terciarni center. To nima nobene logike kot tudi to ne, da smo metode perkutanega zdravljenja razvili tako, da so nam s sredstvi pomagali kolegi iz tujine. Za to, da lahko z njimi zdaj zdravimo svoje bolnike na nov in boljši način.«

Med študenti in bolniki ste zelo priljubljeni. Imate kak poseben recept za to?

»Rada imam ljudi in zelo uživam pri poučevanju. Predavanja in podajanje znanja so mi izziv. Nikoli ne skrivam svojega znanja, spodbujam mlade in do njih pristopam kot do sebi enakih. Vsakega človeka je treba spoštovati. Pa tudi vzgled je zelo pomemben. Sama delam enako kot takrat, ko sem bila mlada. Če bi samo sedela v pisarni in kot predstojnica razporejala delo, ne vem, če bi mi vsi sledili … Ker pa sama delam veliko, veliko delajo tudi drugi. Enako je pri študentih. Če si vzgled, ti sledijo. Ne vsi, ampak če jih je takih polovica, si lahko zadovoljen. Prof. Tavčar mi je vedno govoril, da je dober učitelj tisti, ki omogoča, da učenec izboljša stroko in nadgradi znanje, ki mu ga posreduje.«

Kako izbirate ljudi, ki bodo delali z vami?

»Ključno je, da so dobri ljudje in da imajo radi bolnike. Vse drugo se da naučiti.«