Je vzdržen razvoj sploh mogoč?

Avtor: Neža Agnes Momirski

Nujnost vzdržnega razvoja in enakih tehnologij se v sodobni družbi poudarjata na vsakem koraku, saj se zaradi gospodarske rasti povečujejo negativni stranski učinki potrošništva, med katere štejemo globalno ogrevanje, onesnaženost zraka in nestabilno gospodarstvo.

Raziskovanje in definiranje vzdržnega razvoja sta usmerjena na različne vidike prostora in časa ter na gospodarska, družbena in ekološka področja. Earth Charter, mednarodna deklaracija o etičnih načelih za spodbujanje vzdržnega razvoja, pravi: »Vzdržna globalna družba temelji na spoštovanju narave, splošnih človekovih pravicah, ekonomski pravičnosti in na kulturi miru«. 1) Pojem vzdržnega razvoja je postal ideal, h kateremu stremi družba, da bi človeštvo tudi v prihodnosti ohranilo kakovost življenja in ekosisteme, v katerih živimo. 

Pa je tako naravnan razvoj sploh mogoč? 

Za uresničitev ideala vzdržnega razvoja je treba uravnavati vsa področja človeškega življenja – od načrtovanja prihodnosti do nadzora nad bivanjskim prostorom. Ta ideal se zoperstavlja distopični ideji o koncu sveta, ki je družbeno globoko ukoreninjen strah. Idejo vzdržnega razvoja imamo lahko kot zdravilo tega strahu, saj predstavlja rešitev oziroma preventivo pred katastrofo/izničenjem družbe, navadno v obliki regulacije vseh vidikov družbenega delovanja. Ideal o popolnih družbenih razmerah je stanje brez Lacanovega »pomanjkanja«, ki ga lahko opredelimo kot razliko med »kaj je« in »kaj bi moralo biti«. Z vidika političnega subjekta je to stanje, v katerem ne obstajajo nesoglasja ali nevarnosti za posameznikovo identiteto.

Ideologija vzdržnega razvoja se v širšem pomenu prenaša tudi na področje posameznikove samoidentitete. Kaj pravzaprav pomeni biti človeško bitje in kaj bi človeško bitje moralo biti v digitalni kulturi sodobnosti? Kako ohraniti človeško vrsto in kako ohraniti posameznikovo identiteto še po koncu njegovega fizičnega obstoja.

Človeški obstoj in strah pred končnostjo

Martin Heidegger v filozofski klasiki Bit in čas opredeljuje pomemben vidik bitja s pojmom Dasein (v slovenščino prevedenim kot »bivanje«) – človeški obstoj pomeni »obstoj v svetu«. Po njegovem mnenju je človek bitje, ki je prepuščeno situaciji »življenjskega sveta«. 2) Fizična interakcija s svetom definira človekov obstoj in je bistvenega pomena. Zato je naravno, da se človek boji stanja, v katerem omenjene fizične interakcije ne bi bilo več. To stanje lahko definiramo tudi kot strah pred izničenjem ali dematerializacijo. Ta se povečuje sorazmerno z družbeno odvisnostjo od tehnologije, ki omogoča pojav nefizične interakcije in ki človeku približa idejo nefizičnega obstoja. To pa po Heideggerju ni resnično bivanje.

Fobija pred končnostjo in distopično prihodnostjo družbe je ukoreninjena v kolektivno podzavest; v medijih je prikazana z grozečo antagonistično »drugostjo«, nečim, kar je zunaj naših teles in zunaj naše vednosti ter na kar ne moremo vplivati. Mite o koncu sveta največkrat vidimo v filmih, v katerih sta prikazana izničenje življenja, kot ga poznamo, in družba, obsojena na životarjenje. Katastrofo v teh filmih povzroča že omenjena »drugost«, ki jo reprezentirajo bolezni, neznana in zunajzemeljska bitja ter drugi pojavi, ki usodno vplivajo na življenje na Zemlji. Filmi prikazujejo tudi življenje po katastrofi in rešitve, kako se z uničenjem spopasti: takšne so misije iskanja novih bivalnih prostorov, kar so lahko drugi planeti ali transformacije identitete, ki preživi fizično smrt, kot je na primer prikazano v filmu Transcedenca.

Rešitve pred končnostjo

Ideje in fantazije rešitev človeške minljivosti ne ostajajo le na papirju in niso prikazane le v filmih. Ideja vzdržnega razvoja se je začela razvijati tudi na področjih obravnave človeškega telesa. Nova razvojna podjetja delujejo na podlagi spekulativne medicine, v kateri zamrznejo celo človeško telo ali le človeško glavo, da bi lahko ljudi v prihodnosti obudili nazaj v življenje. Ta proces se imenuje krioprezervacija in temelji na viziji razvoja nanotehnologije, ki naj bi omogočala ponovno oživitev umrlih ljudi. Na področju tehnologije pa znanstveniki razvijajo inteligentne robote in vmesnike, ki se bodo lahko v prihodnosti učili in razvijali na način, kot ga danes poznajo le človeški možgani. Nekje na zemljevidu prihodnosti se lahko sluti možnost digitalizirane identitete. Kot pravi Žižek: »S potopitvijo v virtualno realnost bomo efektivno deprivirani ‘bivanja v svetu’, ki velja za človeško končnost.« Lahko se zgodi, da ta izguba odpre druge, še nevidene dimenzije duhovnosti (3).

Če je za vzdržni razvoj pomembna obnovljiva energija, je za človeka pomembno tudi obnovljivo telo. Medicina poleg robotike deluje v tej smeri, in sicer s t. i. tehnologijo 3D-biotiskanja. Ali pomeni možnost zamenjave vseh organov telesa tudi možnost večnega življenja in je zato ideja vzdržnega razvoja na področju človeškega telesa/identitete izvedljiva?

Druga pot je življenje/obstoj brez telesa. V tem primeru digitalna realnost postane ena izmed ekosistemov, v katerem obstaja identiteta kot skupek informacij, kod in slik. V njej lahko opazujemo, kaj vse bi lahko bila, saj njeno tekoče stanje odpira možnosti oblikovanja ter preobražanja njene vsebine in fizičnega videza. 

Teoretične ali realne možnosti?

Pred nami je ideja o vzdržnem razvoju, ki je pravzaprav v začetnih fazah delovanja. Odgovore na vprašanje, ali bo ta ideja izpolnila obljube ali pa je le fantazija, bomo presojali v prihodnosti. 

Ideal vzdržnega razvoja obljublja rešitve, da bi se izognili človeški končnosti. Kar je mogoče prepoznati v tehnološkem, zdravstvenem in v družbenem razvoju, je stremljenje k ciljem, ki na tak ali drugačen način predstavljajo premagano minljivost. Ideje o neskončnem obstoju v obliki digitalizirane identitete ali obnovljivega telesa pa so za zdaj le teoretične možnosti. Razvoj teh idej opozarja, da je distopična fobija tako močna, da so se vsa področja človekovega delovanja usmerila prav v iskanje njene rešitve. Na obzorju je prihodnji, univerzalni in v sodobnosti še vedno pretežno teoretični cilj človeštva: vzdržni razvoj.

Viri:

1. http://earthcharter.org

2. Martin Heidegger, Being and Time (1962). Prev. John Macquarrie in Edward Robinson. New York: Harper & Row. 2008.

3. Slavoj Žižek, On Belief (2001). New York: Routhledge, 2008, str. 11.


 

Foto: Affinit, kratek film, London, 2014

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj