Vzroki za slušne težave so lahko genetske narave (dednost), posledica naravnega procesa staranja, izpostavljenosti hrupu, posledica virusnih ali bakterijskih okužb. Tudi nekatera zdravila kot stranski učinek povzročajo slušne težave. Prav zaradi različnih vzrokov za težave s sluhom je diagnostika zelo pomembna.
Vrste naglušnosti
Poznamo zaznavno, prevodno in kombinirano naglušnost. Najpogostejša je zaznavna naglušnost, ki je posledica trajnih poškodb lasnih celic v polžu (posledica degenerativnih sprememb, ki nastanejo zaradi starosti ali glasnega hrupa). Pomaga slušni aparat. Posledica prirojenih ali pridobljenih bolezni je prevodna naglušnost (normalen prenos zvoka je preprečen). Zdravljenje je z zdravili ali kirurško. Kombinirana naglušnost je kombinacija obeh navedenih.
Zamašen sluhovod zaradi ušesnega masla
Za prevodne oz. konduktivne slušne težave je vzrok v sluhovodu ali v srednjem ušesu, senzorinevralne pa so povezane z čutnimi celicami v polžu, pa tudi v živčnih poteh. Prevodne težave pogosto izzvenijo same od sebe ali s pomočjo zdravljenja, ki ga predpiše otorinolaringolog oz. s slušnim aparatom. Pogost vzrok naglušnosti je zamašen sluhovod zaradi preobilja ušesnega masla (cerumena). Tega namreč žleze v sluhovodu neprestano proizvajajo. Če se sproti ne izloča, lahko povzroči zastoj ali celo zaporo sluhovoda, čep pa vpliva na sluh, saj zaduši zvok.
Vnetje vedno potrebno zdraviti
Pogosteje kot odrasli imajo otroci vnetje srednjega ušesa. Povzročajo ga zapleti pri virusnih in bakterijskih obolenjih, zahteva pa zdravljenje pri zdravniku, in sicer z antibiotiki. Vnetje zajame celotno sluznico v srednjem ušesu, bolezenski znaki pa so odvisno od jakosti okužbe in mesta, kjer se nahaja.
Vnetja so lahko akutna – trajajo okrog tri tedne, ali kronična. O kroničnem vnetju govorimo, ko se vnetja ponavljajo ali trajajo več kot tri mesece. Pri akutnem vnetju, običajno po antibiotičnem zdravljenju, ni zapletov in sluh ostane neprizadet. Pri kroničnem vnetju je serozno kronično vnetje najpogostejša oblika. Trajne posledice nastajajo pri adhezivnih spremembah. Te nastanejo zaradi nepopolne resorbcije snovi, ki ob vnetju nastajajo, po zabrazgotinjenju perforacij nastalih iz istega vzroka, zaradi poškodb ter stenoze. Bolnik sliši slabše, lahko mu piska ali poka v ušesih, bolečine pa pri kronični obliki običajno niso prisotne.
Otoskleroza
Razraščenje oz. prekomerna rast kostne mase v srednjem ušesu označuje otosklerozo. Ta progresivni proces lahko naredi, ploščo stremenca, popolnoma negibno. Zdravljenje je kirurško ter z uporabo slušnega aparata. Bolezen je pogostejša pri osebah ženskega spola.
Ostale okvare sluha
Kongenitalna slušna prizadetost je okvara sluha, ki jo otrok prinese na svet. Vzroki zanjo so različni: rdečke pri materi v prvih mesecih nosečnosti, pomanjkanje kisika pri otroku med porodom. Možne so tudi poškodbe sluha zaradi kratkega, zelo glasnega poka. Te poškodbe so lahko začasne (začasen umik slišnega praga). Če se sluh ne povrne, je oseba kandidat za slušni aparat. Za Menierjevo bolezen je značilno nihanje spodnje slušne meje, vrtloglavica, šumenje v ušesih (tinitus), ki pa ni povezano z zunanjimi zvoki. Posebna skupina težav pa so poškodbe sluha zaradi poškodb živčnih poti, ki nastanejo med polžem in možgani, npr. zaradi tumorjev.
Pogoste težave oseb s slušnimi težavami
Višji slušni prag, ki ga lahko odčita avdiogram, je značilen za ljudi s slušnimi motnjami. Tako je lahko manjša občutljivost za sluh povezana tudi z nekaterimi funkcijskimi spremembami sluha. Pomanjkanje delovanja lasnih celic imenujemo loudness recruitment (izravnava glasnosti), ko šibki glasovi niso slišni, zmerno glasni zvoki so slišani z zmanjšano glasnostjo, povsem normalno pa se slišijo glasni zvoki. Težave se pojavljajo tudi pri govoru in glasbi, ki sta kompleksna zvoka. Pojavlja se zmanjšana frekvenčna ločljivost, obenem pa prihaja do zmanjšane časovne ločljivosti, če si dogodki sledijo v prehitrem zaporedju. Ti motnji lahko spremenijo zaznavo govora.
Štiri stopnje okvare sluha
Poznamo blago, zmerno in težko izgubo sluha ter gluhost. Gluhost nastopi pri izgubi sluha nad 90 dB, kar v praksi pomeni, da ni mogoče slišati nobenih zvokov. Blaga je povezana z izgubo sluha od 20 do 40 dB ( izostanejo le tihi zvoki), zmerna od 40 do 70 dB, (sporazumevati se je mogoče z glasnim govorjenjem), težka pa od 70 do 90 dB ( pomoč pri komunikaciji je potrebna).
