Obolenje je najpogosteje povezano z nakopičeno vodo, ujeto v ušesu, ki omogoča idealne pogoje za razrast bakterij in gliv, ki tako lažje povzročijo vnetje sluhovoda. Vnetje predstavlja resno težavo, saj ga spremljajo bolečine, slabši sluh, lahko pa celo izcedek iz sluhovoda.
Kot pojasnjuje Peter Hudoklin, dr. med., spec. otorinolaringologije, iz Splošne bolnišnice Novo mesto, gre za vnetje zunanjega sluhovoda, ki je kanal in poteka od vhoda v uhlju do bobniča. Sestavljata ga dva dela, hrustančasti in kostni, ki sta odeta s tankim slojem kože, neposredno pritrjenim na podlago, v primerjavi z drugimi deli telesa, kjer je pod kožo plast podkožnega maščevja. Pri odraslem človeku meri v dolžino približno 2,5 cm, njegova funkcija pa je prevajanje zvoka po zraku do bobniča. Za pravilno razumevanje poteka vnetja strokovnjak ponazarja: »Koža, ki sluhovod pokriva, se lušči, pri čemer odluščeni delci počasi potujejo od sredine bobniča do izhoda iz sluhovoda. S seboj nosijo delce odluščene kože, ki so mu dodani še prašni delci in cerumen oziroma ušesno maslo. Cerumen predstavlja zaščito pred prašnimi delci, ki se nanj nalepijo, sluhovod masti, odbija vodo in je zaradi kislega pH negostoljuben za bakterije, še zlasti za glive, ki jim kisli medij ne prija. Če omenjeni obrambni mehanizmi delujejo dobro, je sluhovod zdrav in ne potrebuje posebnih ukrepov, niti čiščenja ne, sploh ne z vatiranimi palčkami. Če ni tako, se lahko pojavi bodisi lokalno vnetje (tur) bodisi difuzno, ki zavzame celotni sluhovod. Najpogostejši povzročitelji so bakterije.«
Cerumen ali ušesno maslo izločajo žleze, nastaja v zunanji tretjini sluhovoda in je naravni proizvod sluhovoda. Opravlja funkcijo zaščite pred prašnimi delci. Če je ta porušena, lahko pride bodisi do lokalnega vnetja (tur) ali pa difuznega, ki zavzame celotni sluhovod.
Kot dodaja, so glivične okužbe zunanjega sluhovoda redkejše kot bakterijske. Najpogosteje se pojavijo v okoliščinah, ko so bili pacienti zaradi vnetja zunanjega sluhovoda že zdravljeni z antibiotiki, ki so uničili bakterije v zunanjem sluhovodu, nastalo nišo pa so zapolnile glive. Vnetja se po njegovih besedah pogosteje ponavljajo pri posameznikih, pri katerih se tvori več cerumna, tistih, ki imajo ozke sluhovode, eksostoze, in pri tistih, ki z različnimi pripomočki mehansko dražijo kožo sluhovoda.
Prav tako je vnetje lahko kroničnega izvora, kar pomeni, da traja več tednov. To je še posebej značilno za obolele z različnimi obolenji kože (luskavica, ekcemi, sistemske bolezni) in alergijami.
Glede pogostosti vnetja pri otrocih je strokovnjak povedal, da otitis externa pri majhnih otrocih ni prav pogost pojav. Pri njih se pogosteje pojavljajo vnetja srednjega ušesa, ki so sicer ena najpogostejših zimskih obolenj. Vnetja zunanjega sluhovoda pa zato pretežno prizadenejo večje otroke in mladostnike: »Pomembno je poudariti, da sluhovodov ni treba čistiti z vatiranimi paličicami. Cerumen je naravna zaščita sluhovoda in ga ni treba odstranjevati.«
Opozorilni znaki
Sila moteč pojav, ki nam zaradi hudih bolečin v zunanjem sluhovodu krati spanec, dolgoročno pa smo zaradi razširjenega vnetja in drugih zapletov lahko celo ob sluh, se praviloma najprej pojavi z neprijetnim občutkom srbenja. To se nato nadaljuje v bolečino, ki jo pogosto spremlja še občutek polnosti sluhovoda in celo povišana telesna temperatura: »Ko je sluhovod zapolnjen z oblogami in cerumnom, se pojavi tudi slabši sluh. Bolečina je lahko tako huda, da oboleli ne more spati. Iz sluhovoda lahko začne iztekati tudi smrdljiv izcedek.«
Po besedah spec. otorinolaringologije Petra Hudoklina v medicinskih krogih ugotavljajo, da je pri ljudeh, ki se pogosto kopajo v mrzli vodi, ali pri navdušenih surferjih moč opaziti eksostoze. Eksostoze so kostni izrastki v kostnem delu sluhovoda, za katerimi zastaja voda. Tudi samočistilni potencial zunanjega sluhovoda je pri njih slabši, kar predisponira sluhovod k vnetju.
Dr. Hudoklin je glede razširjenosti teh vnetij povedal, da lahko iz strokovnih prispevkov primerljivih držav sklepamo, da se vnetje zunanjega sluhovoda pojavi pri do 1 osebi na 100 na leto. Najpogostejša so v poletnem času, kar je povezano s kopanji v bazenih, toplicah, morju in s povečanim znojenjem. Kot je pojasnil, imajo take težave predvsem otroci in mladostniki najverjetneje zato, ker so v vodi dlje kot odrasli, se veliko potapljajo: »Sluhovod je v tem primeru bolj vlažen, voda v njem zastaja, koža se zmehča in kot takšna je dovzetnejša za okužbo. Vnetja se pogosteje pojavijo tudi pri uporabnikih slušnih pripomočkov (slušni aparati), delavcih, ki redno uporabljajo zaščito (ušesne čepke) zoper hrup, in osebah, ki veliko uporabljajo slušalke za poslušanje glasbe ali pa jih imajo na sebi zaradi narave dela, ki ga opravljajo. Prav tako niso izjema zdravniki, ki uporabljajo stetoskop. V podobnih primerih je čistilna funkcija sluhovoda onemogočena, cerumen zastaja, prihaja do mikropoškodb sluhovoda in večje dovzetnosti kože za vnetje.«
Farmakološki in nefarmakološki pristopi zdravljenja
Vsekakor je dobro vedeti, kako si pomagati, če nas doleti neprijetna nadloga vnetja zunanjega sluhovoda, pa tudi sicer poznati delujoče preventivne ukrepe v vsakodnevnem življenju. Predvsem to velja za tiste, ki so veliko v stiku z vodo. Tudi specialist Hudoklin kot najboljšo zagovarja preventivo: »Svetujem opustiti uporabo vatiranih paličic ali drugih pripomočkov, s katerimi bi posegali v sluhovod nasploh. Ob kopanju in potapljanju skušajmo z nagibanjem glave odstraniti vodo iz sluhovodov. Vodi lahko pot v sluhovod preprečimo s pravilno nameščeno plavalno kapo ali s plavalnim trakom, v školjko uhlja in ne v sluhovod lahko namestimo silikonski čep. Če imamo težavo s prekomernim tvorjenjem cerumna, ga je smiselno odstraniti pred letovanjem na morju ali v toplicah. Smiselno je obiskati izbranega zdravnika ali otorinolaringologa, slednji bo cerumen odstranil pod kontrolo mikroskopa z nežno aspiracijo.«
V primerih, ko je nekdo tako vnetje že prebolel in ima bojazen pred morebitno ponovitvijo vnetja, še zlasti, če je navdušen plavalec ali potapljač, dr. Hudoklin pojasnjuje, da v veliki večini posebni ukrepi pri plavanju po ozdravljenem vnetju zunanjega sluhovoda niso potrebni. Kot je poudaril, se je vsaj teden dni po vnetju priporočljivo izogibati močenju ušes, vsaj tako, da se glave ne potaplja pod vodo. Glede uporabe ušesnih čepkov je strokovnjak jasen, da se odsvetujejo. Primerneje je nositi plavalno kapo ali še bolje plavalni trak, ki ušesa v celoti pokrijeta.
Vnetja se pogosteje ponavljajo pri posameznikih, pri katerih se tvori več cerumna, tistih, ki imajo ozke sluhovode, eksostoze, in pri tistih, ki z različnimi pripomočki mehansko dražijo kožo sluhovoda.
V resnejših primerih, ko se je vnetje že razvilo, dr. Hudoklin predlaga analgetik (paracetamol ali še bolje katerega od nesteroidnih antirevmatikov). V blagih primerih po njegovih besedah zadostujejo že kapljice na osnovi alkohola in/ali kisa, ki so na voljo v lekarnah, lahko pa se jih ob posvetu glede pravilnega razmerja sestavin pripravi tudi doma. Kot je dodal, se težava bistveno zmanjša že v enem dnevu: »Če se stanje ne izboljša, je potreben obisk izbranega zdravnika, ki se bo odločil o ustrezni higieni sluhovoda in po potrebi predpisal antibiotik v kapljicah.«
Posledice nezdravljenja vnetja otitis externa
Če vnetja zunanjega sluhovoda ne zdravimo, se po besedah spec. otorinolaringologije Petra Hudoklina vnetje lahko razširi na sosednje strukture in napreduje v tako imenovano maligno vnetje zunanjega sluhovoda. »Zdravljenje je v tem primeru dolgotrajno in lahko vodi celo do smrtnega izida zaradi sepse ali razširitve vnetja do možganovine. Na nevarnost takega vnetja moramo pomisliti pri diabetikih, osebah z oslabljenim imunskim sistemom, pacientih, ki prejemajo kemoterapevtike ali so prestali obsevanje v področju glave, in bolnikih z aidsom.«
