O zgradbi imunskega sistema, kdaj se oblikuje, kako odreagira ob vnetjih in kakšne so posledice njegovega pretiranega delovanja sta nam pojasnila magistra farmacije s Fakultete za farmacijo UL prof. dr. Matjaž Jeras in prof. dr. Samo Kreft.
Kdaj in kako se oblikuje imunski sistem?
Ko se v maternici razvija plod, se oblikuje tudi njegov imunski sistem, ki ga materin imunski sistem tolerira. Vendar ob rojstvu za novorojenca pride do velike spremembe, sterilno notranjost namreč zamenja svet poln mikroorganizmov in drugih tujkov. Izpostavljenost zunanjim antigenom, predvsem materinim črevesnim bakterijam ob porodu, prisili novorojenčkov imunski sistem k hitremu učenju, zorenju, ter prilagoditvam na nove okoliščine.
Naloga razvijajočega imunskega sistema je sprejemanje hrane in koristnih črevesnih bakterij (črevesna mikrobiota), ter vzpostavitev učinkovite obrambe pred tujimi in škodljivimi snovmi za telo. Pri tem je izjemno pomembno dozorevanje pridobljene imunosti, ki vodi v izbor ne-avtoreaktivnih limfocitov T in B, ter proizvodnjo zaščitnih protiteles. Slednje pred rojstvom plod prejema od matere preko posteljice, po porodu jih dobi z dojenjem.
Vendar pa se skozi življenjsko obdobje imunski sistem spreminja. S staranjem organizma in pešanjem določenih fizioloških funkcij, namreč slabi tudi njegovo delovanje. Oksidativni stres in senescenca (staranje) pomembno prizadeneta različne populacije imunskih celic. Spremenijo se njihova razmerja, določene skupine limfocitov pa lahko povsem izginejo iz obrambnega izbora. V starosti imamo zato ljudje veliko slabšo obrambo pred virusnimi in bakterijskimi okužbami. Močno oslabljena sta tudi sestava in funkcija črevesne mikrobiote, katera je izjemno pomembna za ustrezno delovanje imunskega sistema ̶ približno 70 odstotkov se je namreč nahaja v črevesju.
Naš imunski sistem je podedovan in gensko določen, zato nanj lahko le minimalno vplivamo. Kar pa ne pomeni, da sami ne moremo prispevati k njegovi stabilnosti.
Obstaja boljše ali slabše razviti imunski sistem?
Prof. Jeras pojasni, da ne moremo govoriti o boljšem ali slabše razvitem imunskem sistemu. Njegovo delovanje je lahko samo normalno, pretirano ali oslabljeno. Vzrok za oslabljeno delovanje so prirojene (redke) in pridobljene (pogoste) imunske pomanjkljivosti. Za to so v prvem primeru krivi okvarjeni geni, ki jih lahko podedujemo (nahajajo se na kromosomu X), medtem ko so za pridobljeno imunsko pomanjkljivost odgovorni okužba z virusom HIV, stradanje, jemanje posameznih zdravil (zavirajo delovanje imunskega sistema).
Izpostaviti moramo še eno zelo pomembno lastnost imunskega sistema, to je imunski spomin. V vsakem pridobljenem imunskem odzivu se namreč aktivirajo določene skupine limfocitov T in B, ki se namnožijo, dozorijo ter nato kot efektorske celice specifično prepoznavajo in uničujejo okužene ali tuje celice. Ko opravijo svojo nalogo jih večina propade, tako da se v njih aktivira mehanizem programirane celične smrti (apoptoza).
Majhen delež preživelih limfocitov se preobrazi v spominske celice. Njihova naloga je, da se ob ponovnem srečanju z enakim antigenom zelo hitro aktivirajo, namnožijo in ga odstranijo. Nastanek spominskih limfocitov je tudi cilj vsakega cepljenja.
Zgradba imunskega sistema
Imunski sistem je zelo kompleksen in predstavlja pomemben del človeškega organizma. Omogoča mu normalno delovanje in obstoj v življenjskem okolju. Je neločljivo povezan tudi z ostalimi sistemi, še posebej z živčnim in endokrinim (hormonskim).
Njegovi gradniki so imunski oziroma limfatični organi ter tkiva, raznovrstne celice, številni topni dejavniki, receptorske in signalne molekule, izražene na/in v celicah ter geni, ki vsebujejo zapise za njihovo proteinsko sestavo.
Primarna limfatična organa sta rdeči kostni mozeg in timus (žleza, ki se nahaja za prsnico). Rdeči kostni mozeg poskrbi, da iz krvotvornih matičnih celic (KMC) vseživljenjsko nastajajo krvne celice (hematopoeza), med katerimi so tudi imunske celice (raznovrstni levkociti). Poleg tega se odvija tudi dozorevanje in izbor limfocitov B, medtem ko v timusu potekata dozorevanje in izbor limfocitov T.
Sekundarni limfatični organi in tkiva so: vranica, bezgavke, limfatične strukture v predelih sluznic (usta, bronhiji, črevesje) in limfno žilje. Med hematopoezo (proces tvorbe in razvoja krvnih celic) iz KMC nastaneta dve predhodni celični liniji, mieloidna in limfoidna. Iz mieloidnih predhodnikov se razvijejo naslednje imunske celice: monociti, makrofagi, mieloidne dendritične celice ter granulociti (nevtrofilci, eozinofilci in bazofilci). Iz limfoidnih predhodnikov pa nastanejo naravne celice ubijalke (celice NK) ter limfociti B in T.
Imunski sistem delimo na prirojeni (evolucijsko starejši) in pridobljeni. Imunske celice, ki jih uvrščamo v prvega so monociti, makrofagi, granulociti in celice NK. Medtem ko v evolucijski imunski sistem spadajo limfociti B in T.
Preberite tudi: https://www.revijazamojezdravje.si/crevesna-bakterija-trenira-imunski-sistem-takoj-po-rojstvu/
Kakšno vlogo odigra imunski sistem pri okužbah ali vnetjih?
Kako bo potekal imunski odziv na tujek oziroma antigen (vsaka snov, ki povzroči imunski odziv) je odvisno od tega, v katerem delu telesa se bo pojavil. To vrstna obramba je značilna za kožo, in je posledica v prvi vrsti delovanja imunskih celic, ki so del prirojene imunosti. In kasneje tistih s pridobljeno imunostjo, do številnih topnih dejavnikov, ki spodbujajo vnetje.
Vsako vnetje poleg odstranitve tujka povzroča tudi poškodbo tkiva. Pomembno je, da je ta vrsta imunske obrambe prisotna le v tistih delih našega telesa, ki se lahko učinkovito obnavljajo, in kjer vnetna tkivna poškodba ne naredi nepopravljive škode. Prof. Jeras poudari, da je takšen imunski odziv povsem neprimeren za predele možganov, črevesja, pljuč, zrkla in podobno.
Celice imunskega sistema in tudi nekatere tkivne celice prepoznavajo antigene, ter se nanje odzovejo na različne načine oziroma preko različnih mehanizmov. Celice prirojenega imunskega odziva reagirajo takoj, in za prepoznavanje antigenov uporabljajo posebne evolucijsko stare receptorske molekule. Te se vežejo na strukturne elemente, značilne za površine ̶ določenih mikroorganizmov.
Za aktivacijo celic pridobljene imunosti oziroma limfocitov pa je potreben daljši čas (96 ur). V tem obdobju fagociti (makrofagi, dendritične celice), ki so tudi del prirojenega imunskega odziva, »požrejo« proteinske antigene in jih encimsko predelajo v manjše peptide. Vezane na posebne molekule poglavitnega kompleksa tkivne skladnosti (MHC), jih predstavljajo na svojih površinah. Ob tem antigene predstavljajoče celice (APC) dozorijo in se premaknejo v najbližje bezgavke, kjer zelo učinkovito aktivirajo tiste limfocite T, ki izražajo specifične receptorje TCR. Te so namreč sposobne prepoznati kombinacijo posameznega antigenskega peptida z določeno molekulo MHC. Aktivirane celice pridobljene imunosti nato, z razliko od celic značilnih za prirojene imunske odzive, zelo natančno odstranjujejo izključno okužene celice, in ne poškodujejo okoliškega tkiva.
Ali imunski sistem lahko izmerimo?
Prof. Jeras razloži: »Z različnimi pristopi in metodami (slikovne in histološke tehnike) lahko ocenjujemo kakšno je stanje limfatičnih organov in tkiv. Poleg tega lahko določamo tudi število oziroma deleže posameznih vrst imunskih celic v periferni krvi in različnih tkivih (pretočna citometrija). S pomočjo raznovrstnih funkcijskih testov in vitro (»v steklu«) prav tako lahko preverimo ali ovrednotimo obseg in učinkovitost celičnih ter protitelesnih imunskih odzivov. V veliko primerih je namreč osnova imunskih testov, imunska reakcija. Pri tem uporabljamo specifična protitelesa, s katerimi lahko prepoznavamo določene molekule na površinah celic ali posamezne antigene.«
Pretirano delovanje imunskega sistema-posledica so avtoimunske bolezni
Pri posameznih osebah oziroma v določenih okoliščinah lahko pride do pretirane aktivnosti imunskega sistema. V takšnih primerih govorimo o imunskih preobčutljivostih, kar pri posamezniku povzroči objektivno ponovljive simptome zaradi izpostavljenosti definiranemu dražljaju v obliki določene snovi. Gre za odmerke, ki jih običajno večina ljudi prenaša brez posledic. Mehanizmi nastanka in poteka imunske preobčutljivosti so tako protitelesni kot celični.
Avtoimunske bolezni so stanja, do katerih pride zaradi neustrezne tolerance imunskega sistema do lastnih sestavin organizma. To pomeni, da lahko določene avtoreaktivne skupine limfocitov napadejo in uničijo lastne celice ter tkiva, in tako nastajajo protitelesa. Vežejo se na telesu lastne molekule ̶ posledica je patološka okvara tkiva. Toleranca do lastnega telesa je sicer pomembna lastnost normalno delujočega imunskega sistema. Vzrokov za nastanek avtoimunskih bolezni je lahko več, recimo ̶ okužba z določenim virusom. Mehanizmi njihovega nastanka pa so še vedno razmeroma slabo poznani.
Krepitev imunskega sistema
Prof. Kreft pojasni, da se je naš imunski sistem tekom evolucije zelo dobro izpopolnil, tako da ga z dodatnimi vnosi v telo ne moremo bistveno stimulirati. Če imunski sistem primerjamo z avtomobilom, bi lahko rekli, da tudi avta ni smiselno z uporabo trikov voziti z večjo hitrostjo, kot je bila tovarniško načrtovana. Podobno kot pri avtu, kjer poskrbimo za redno menjavo olja, imunskemu sistemu zagotovimo vnos vseh hranil, ki jih potrebuje. To so predvsem proteini, minerali, železo, selen in cink, ter vitamini A, B12, B6, C in D. Čeprav največjo učinkovitost proti povzročitelju bolezni, dosežemo s cepljenjem.
Po porušeni mikrobioti (posledica uživanja antibiotikov) se lahko pojavijo različne težave. Kako sami preprečimo, da do tega sploh ne pride, in kakšno vlogo imajo pri tem prehranska dopolnila?
Prof. Kreft poudari, da je dobra mikrobiota pomembna za normalno delovanje mnogih procesov v telesu, tudi imunskega sistema. Za mikrobioto skrbimo tako, da antibiotike uživamo le takrat, ko nam jih predpiše zdravnik. Pogosto se namreč zgodi, da si jih ljudje »predpišemo« kar sami, tudi v primeru virusnih obolenj, proti katerim antibiotiki sploh ne delujejo.
Drugo pomembno dejstvo za vzdrževanje mikrobiote je uživanje raznovrstnih rastlinskih živil bogatih z vlakninami, kot so polnozrnata žita, sadje in zelenjava. Del zdrave prehrane je tudi občasno uživanje fermentirane hrane ̶ kislega zelja. Če z vsakodnevno prehrano ne zadostimo zdravim, rednim in uravnoteženim obrokom, posežemo po prehranskih dopolnilih ̶ probiotikih in prebiotikih (vlaknine).
Za ohranjanje stabilnega imunskega sistema in njegovo normalno delovanje so ob uravnoteženi prehrani nujno potrebni še zadostna telesna aktivnost, spanec in izogibanje kroničnemu stresu.
Dr. Samo Kreft je tudi urednik spletne strani o zdravi rastlinski prehrani www.lacna-bucka.com
