
Kakšni so mehanizmi nastanka tinitusa, kako ga zdravimo in kdaj moramo biti še posebej pozorni, je na Otorinolaringološkem dnevu 2023 v organizaciji Katedre za otorinolaringologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana ter foniatrične sekcije Združenja otorinolaringologov Slovenije na začetku izpostavila asist. dr. Nina Božanić Urbančič iz ORL- klinike UKC Ljubljana.
Tinitus je najpogostejši pri moških bele rase in osebah z debelostjo, visokim krvnim tlakom, dislipidemijo, anksiozno motnjo, s sladkorno boleznijo. Še posebej ogroža ljudi z izgubo sluha, pri katerih je prevalenca med 60 in 90 %. Pri njih pride do situacije, ko slušni centri postanejo preobčutljivi in kot zvok zaznavajo druge dražljaje.
Zaznavanje zvoka, ki ga ni
Definicija tinitusa je, da gre za stanje, ko prizadeta oseba zaznava zvok, čeprav zanj ne obstaja zunanji slušni dražljaj. Glede na vzrok nastanka poznamo primarni (zakaj nastane, večinoma ni znano) in sekundarni tinitus (vzrok je organska bolezen), glede na trajanje pa aktutnega (traja manj kot šest mesecev) in kroničnega (traja več kot šest mesecev). Pri subjektivnem tinitusu zvok različnih oblik (piskanje, pokanje, melodija, šumenje …) sliši le prizadeta oseba, pri objektivnem tudi drugi ljudje v bližini. Tinitus lahko spontano izzveni, vendar klinične izkušnje kažejo, da se to pri osebah s kroničnim tinitusom zgodi le redko. Tinitus pripelje do funkcionalnih težav, med katerimi pri odraslih prevladujejo motnje koncentracije in pozornosti ter nespečnost. Lahko se pojavijo težave pri razumevanju govora, anksioznost, tesnoba, depresija, pri otrocih pa težave s poslušanjem, motnje pozornosti in koncentracije, težave pri učenju. Tinitus včasih spremlja hiperakuza: doživljanje zvokov glasnejših, kot so, zaradi povečane občutljivosti centra za sluh v možganih.
Mehanizmi nastanka tinitusa
Čeprav je resna organska bolezen le redko vzrok za tinitus, je treba z natančnim kliničnim pregledom izključiti vzroke, kot so: srčno-žilne bolezni, hipertenzija, okvare temporomandibularnega sklepa, mioklonus, motnje v delovanju ščitnice (hipertiroza), anemija. Med otološkimi vzroki za sekundarni tinus so: nakopičeno ušesno maslo (cerumen), vnetje srednjega ali notranjega ušesa, otoskleroza, Menierova bolezen, tumor slušnega živca. Primarni tinitus največkrat nastane zaradi motenj v delovanju osrednjega živčnega sistema: slušne poti se spremenijo in pride do povečane aktivnosti možganskih centrov, ki tolmačijo zvok. Vzrok za tinitus so lahko tudi nekatera zdravila ali izpostavljenost hrupu.
Tinitus v praksi pogosto zamenjujemo z zvočnimi halucinacijami. Razlika med obema je vsebinska: zvočne halucinacije imajo pomen in se pojavljajo pri duševnih motnjah. Je pa res, da se kompleksne glasbene halucinacijam podobne motnje včasih pojavljajo tudi pri osebah, pri katerih kognitvni in psihološki testi ne pokažejo odstopanj od normale – imajo pa tinitus. Med njimi prevladujejo zelo naglušne in socialno izolirane ženske. Gre za pojav, ki ga poznamo kot melodični tinitus in pri katerem oseba pogosto sliši zvoke neke znane melodije. Čeprav mehanizem nastanka melodičnega tinitusa ni pojasnjen, večina teorij stanje pripisuje preobčutljivosti v slušni skorji zaradi pešanja sluha.
Diagnosticiranje tinitusa
Pri potrditvi diagnoze sta najpomembnejša klinični pregled in natančna anamneza. V pomoč je sistematizirani vprašalnik, ki pomaga določiti težave bolnika in stopnjo prizadetosti. Pomembno je določiti, ali gre za primarni ali sekundarni tinitus, ali se pojavlja na eni ali na obeh straneh in ali ga spremlja morebitna simetrična ali asimetrična izguba sluha. Pri tistih, pri katerih tinitus traja šest mesecev ali več, se opravi avdiološki pregled. Navedeno je ključno za nadaljnji protokol obravnave. Slikovna diagnostika (MRI glave) je indicirana pri tistih, pri katerih gre za enostranski tinitus, sočasno asimetrično izgubo sluha ali nevrolopke izpade ali za pulzirajoči tinitus. Pomembno je določiti stopnjo obremenjenosti zaradi tinitusa: je ta prisoten samo v zelo tihem okolju, blag (ga bolnik pri opravljanju aktivnosti pozabi, ali zmeren (prisoten tudi ob izvajanju aktivnosti, vendar ne poslabša kakovosti življenja), močen (prisoten skoraj ves čas in poslabša zmožnost opravljanja vsakodnevnih aktivnosti ter povzroči težave s spanjem) ali katastrofalen (vedno prisoten, povzroči težave pri vseh dnevnih aktivnostih, onemogoča spanec, sproži anksioznost, napade panike …).

Zdravljenje tinitusa
Pri sekundarnem tinitusu je treba nasloviti vzroke, zaradi katerih je nastal, in jih odpraviti: zdravljenje vnetja z antibiotiki, fizioterapija pri okvarah čeljustnega sklepa, zdravljenje sistemskih bolezni itn. Zdravila za primarni oziroma subjektivni tintitus ni. Odločitev za zdravljenje primarnega (subjektivnega) tinitusa je odvisna od tega, kako tinitus vpliva na kakovost bolnikovega življenja, kot najučinkovitejše zdravljenje pa se priporoča kognitivna vedenjska terapija. Če so tinitusu pridruženi simptomi depresije, je nujno njeno zdravljenje. Zelo pomemben element obravnave oseb s primarnim (subjektivnim) tinitusom je pozitiven odnos zdravstvenega osebja: da si vzame čas za bolnika, da mu prisluhne in mu razloži naravo njegovih težav. Pomembno se je zavedati, da je bolnika zelo strah, da gre za resno bolezen. Znajde se v stiski, tinitus lahko tudi resno ogrozi njegovo vsakodnevno funkcioniranje. Aktivno išče različne načine za ublažitev stanja in terapevtske možnosti, zato sta opolnomočenje bolnika in ustrezno strokovno svetovanje pri tinitusu zelo pomembna. Bolniki s tinitusom pogosto posegajo po alternativnih metodah zdravljenja, ki se v nadzorovanih študijah večinoma niso izkazale za pomembno učinkovite.
Objektivni tinitus poleg bolnika zaznava tudi okolica; vzrok zanj je običajno mehanski: »premikanje« čeljustnega sklepa, žrelnih mišic, mišic srednjega ušesa in »šumenje« zaradi bolezenskih ali razširjenih žil glave in vratu.
Priporočila evropske delovne skupine za tinitus glede uporabe različnih modalitet zdravljenja so naslednja: za uporabo zdravil (kemijsko definiranih in fitoterapevtskih), prehranskih dopolnil in zeliščnih pripravkov je strokovno priporočilo: proti, enako kot za transkranialno magnetno stimulacijo. Slušni aparati se priporočajo le ob izgubi sluha. Za transkranialno električno stimulacijo, stimulacijo živca vagusa, nevrostimulacijo in za nevromodulacijo, terapijo z zvokom in akupunkturo, ni priporočila, torej ni dokazov niti da metoda deluje niti da ne deluje, za kognitivno vedenjsko terapijo pa velja močno priporočilo »za«.