Kaj storiti, če si gleženj vse prepogosto zvijemo

Če si gleženj zvijemo skoraj vsak mesec ali celo pogosteje ter nam noga kleca zmeraj, ko hodimo po neravnem terenu, lahko govorimo o stanju, ki ga imenujemo kronična nestabilnost gležnja. Zvin gležnja, ki ga je najbrž utrpel že vsak od nas, je ena najpogostejših ponavljajočih se poškodb.

Nestabilnost gležnja ne otežuje samo vsakodnevnih aktivnosti, pač pa lahko povzroča poškodbe hrustanca, obsklepnih tetiv in obrabo gležnja. Foto: Bigstock

Opredelimo ga kot poškodbo vezi na zunanji strani gležnja, kar se po stopnji razlikuje od mikroskopskih raztrganin v vezi, kar se kaže kot nateg, do popolnega raztrganja ene ali več vezi. Zvine gležnja pogosto obravnavamo kot enostavno poškodbo. Praviloma svetujemo nekajdnevni počitek in hlajenje gležnja, nato pa postopno vrnitev k vsakodnevnim opravilom najpozneje v dveh do štirih tednih. Ortopedska obravnava zato v veliki večini primerov ni potrebna. Kljub temu pa lahko pri težjih zvinih in ponavljajočih se poškodbah pride do nepopravljivih okvar, ki privedejo do stalne nestabilnosti gležnja. Takrat govorimo o mehanični nestabilnosti.

Pri zvinu gležnja se stopalo nekontrolirano spodvije pod gleženj. Pri tem pride do poškodbe vezi na zunanji strani gležnja. Pravilna izbira obutve z dovolj široko peto pomembno zmanjša tveganje za zvin.

Nestabilnost gležnja je lahko v določenih (sicer redkih) primerih celo prirojena in ni vezana na poškodbo ter jo imenujemo funkcionalna nestabilnost gležnja. Zaradi pretirane elastičnosti vezi je vezana na slabše delovanje posebnih senzorjev v gležnju, ki skrbijo za stabilnost gležnja in jih imenujemo proprioreceptorji. Pri športnikih, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi, kjer je tveganje za zvin gležnja veliko, lahko pojavnost kronične nestabilnosti poraste tudi na 15 odstotkov.

Nestabilnost gležnja ne otežuje samo vsakodnevnih aktivnosti, pač pa lahko povzroča poškodbe hrustanca, obsklepnih tetiv in obrabo gležnja. Posledično ponavljajočih se zvinov ne smemo ignorirati, ampak jih je treba ustrezno zdraviti. Zato je v takih primerih na mestu obisk ortopeda, specializiranega za bolezni gležnja in stopala.

Glavni stabilizatorji na zunanji strani gležnja sta dve vezi, največkrat se poškoduje sprednja vez ob mečnici.

Samopomoč

Ne glede na vrsto kronične nestabilnosti gležnja poskušamo pri veliki večini bolnikov, izjema so nekateri profesionalni športniki, najprej pozdraviti nestabilnost z vajami za stabilizacijo gležnja. Te vaje izboljšajo stanje proprioreceptorjev in ojačajo poškodovane, zabrazgotinjene vezi ob gležnju. Gre za vaje, s katerimi na posebni deski za stabilizacijo gležnja lovimo ravnotežje, in vaje, s katerimi s pogostimi menjavami položaja gležnja, doskoki in odrivi dvignemo odzivni čas vezi in ojačamo strukturo vezivnih vlaken.

Vaje za izboljšanje zaznavnosti senzorjev v gležnju in vaje za krepitev obsklepnih vezi so ključne za odpravo nestabilnosti ter lahko odpravijo potrebo po operativnem posegu, kjer vezi popravimo ali obnovimo.

Operacija

Če vaje za stabilizacijo gležnja ne izboljšajo stanja in nestabilnost vztraja, začnemo razmišljati o operativnem zdravljenju gležnja in popravilu ali obnovitvi afunkcionalnih gleženjskih vezi. Pred operacijo največkrat napravimo magnetno resonanco gležnja, s katero dobimo prvi vtis o tem, katera vez je najbolj prizadeta, in informacijo o stanju ostalih struktur gležnja – predvsem o morebitnih poškodbah hrustanca. Če rezultati pregleda in preiskav kažejo na to, da bo potrebna operacija, pred samim posegom na vezeh opravimo še artroskopijo gležnja. S kamero torej pregledamo sklepno površino in samo stanje vezi. Če tudi pri artroskopiji ugotovimo nepravilnosti na vezeh, preidemo na drugo fazo operacije, s katero vezi popravimo ali zamenjamo. To lahko opravimo na sodoben artroskopski način skozi luknjice na koži ali klasičen postopek skozi običajen kožni rez. Obe metodi imata svoje prednosti in slabosti ter ju izberemo glede na specifično stanje pri posameznem bolniku.

Okrevanje po posegu

Protokol za okrevanje po operaciji sestavlja šest tednov razbremenjevanja z uporabo posebne opornice za gleženj v obliki snemljivega dokolenskega škornja iz blaga, ki omogoča, da lahko na nogo kljub operativnem posegu že naslednji dan normalno stopimo. Po šestih tednih sledi postopna vrnitev k vsakodnevnim aktivnostim. Najprej dovoljujemo hojo in nadzorovane vaje za propriorecepcijo, nato pa po treh mesecih polno obremenitev brez omejitev.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj