Definiran je kot poškodba vezi na zunanji strani gležnja in se razlikuje po stopnji od mikroskopskih raztrganin v vezi, kar se kaže kot nateg, do popolnega raztrganja ene ali več vezi. Zvine gležnja pogosto obravnavamo kot enostavno poškodbo. Praviloma svetujemo nekajdnevni počitek in hlajenje gležnja, nato pa postopno vrnitev k vsakodnevnim opravilom najkasneje v roku dveh do štirih tednov. Ortopedska obravnava zato v veliki večini primerov ni potrebna. Kljub temu pa lahko pri težjih zvinih in pri ponavljajočih se poškodbah pride do nepopravljivih okvar, ki privedejo do stalne nestabilnosti gležnja. Takrat govorimo o mehanični nestabilnosti.
Nestabilnost gležnja je lahko, v določenih sicer redkih primerih, celo prirojena in ni vezana na poškodbo ter jo imenujemo funkcionalna nestabilnost gležnja. Zaradi pretirane elastičnosti vezi je vezana na slabše delovanje posebnih senzorjev v gležnju, ki skrbijo za stabilnost gležnja in jih imenujemo proprioreceptorji. Pri športnikih, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi, kjer je tveganje za zvin gležnja veliko, lahko pojavnost kronično nestabilnost naraste tudi na 15%.
Nestabilnost gležnja ne otežuje samo vsakodnevnih aktivnosti, pač pa lahko povzroča poškodbe hrustanca, obsklepnih tetiv in obrabo gležnja. Posledično ponavljajočih se zvinov ne smemo ignorirati, ampak jih je treba ustrezno zdraviti. Zato je v takih primerih na mestu obisk ortopeda specializiranega za bolezni gležnja in stopala.
Ne glede na vrsto kronične nestabilnosti gležnja skušamo pri veliki večini bolnikov, izjema so nekateri profesionalni športniki, najprej nestabilnost pozdraviti z vajami za stabilizacijo gležnja. Te vaje izboljšajo stanje proprioreceptorjev in krepijo poškodovane, zabrazgotinjene vezi ob gležnju. Gre za vaje s katerimi na posebni deski za stabilizacijo gležnja lovimo ravnotežje in vaje s katerimi s pogostimi menjavami položaja gležnja, doskoki in odrivi dvignemo odzivni čas vezi in ojačamo strukturo vezivnih vlaken.
V kolikor vaje za stabilizacijo gležnja ne izboljšajo stanja in nestabilnost vztraja začnemo razmišljati o operativnem zdravljenju gležnja in popravilu ali obnovitvi afunkcionalnih gleženjskih vezi. Pred operacijo največkrat napravimo magnetno resonanco gležnja, kjer dobimo prvi vtis o tem katera vez je najbolj prizadeta in informacijo o stanju ostalih struktur gležnja. Predvsem o morebitnih poškodbah hrustanca. Če rezultati pregleda in preiskav kažejo na to, da bo potrebna operacija pred samim posegom na vezeh opravimo še artroskopijo gležnja. S kamero torej pregledamo sklepno površino in samo stanje vezi. Če tudi pri artroskopiji ugotovimo nepravilnosti na vezeh, preidemo na drugo fazo operacije s katero vezi ali popravimo ali zamenjamo. To lahko opravimo na sodoben artroskopski način skozi luknjice na koži ali klasičen postopek skozi običajen kožni rez. Obe metodi imata svoje prednosti in slabosti ter jih izberemo glede na specifično stanje pri posameznem bolniku.
Protokol za okrevanje po operaciji sestavlja šest tednov razbremenjevanja z uporabo posebne opornice za gleženj v obliki snemljivega dokolenskega škornja iz blaga, ki omogoča da lahko na nogo kljub operativnem posegu že naslednji dan normalno stopimo. Po šestih tednih sledi postopna vrnitev k vsakodnevnim aktivnostim. Najprej dovoljujemo hojo in nadzorovane vaje za propriocepcijo, nato pa po treh mesecih polno obremenitev brez omejitev.
Tekst poobjavljamo, saj je požel veliko pohval in prošenj številnih bralcev, ki si s spletom niso domači, revijo pa radi vzamejo v roke. Pripravil ga je doc. dr. Matjaž Merc, specialist ortopedske kirurgije iz Oddelka za ortopedijo v UKC Maribor in Zasebne klinike Zdrav splet v Mariboru.
