Avtor: Sanja Vilfan Švajger
Delo postaja smisel življenja za večino ljudi, in večje, kot so obremenitve, povezane z njim, pomembnejši postaja čas za počitek, še posebej, ker nič več ne sledimo naravnemu ritmu, ki nam je določal urnike v preteklosti. Dandanes ne spimo takrat, ko je noč in ko smo utrujeni, ampak takrat, ko si to lahko privoščimo.
Ne jemo takrat, ko smo lačni, ampak takrat, ko nam to dovolijo (pre)natrpani službeni, družinski in še kateri urniki. Dandanes niti k zdravniku ne gremo več takrat, ko nam zaradi pritiskov telo odreka poslušnost, ampak takrat, ko imamo čas. Na trenutke se zdi, da je edini čas, ko smo popolni gospodarji sebe, čas, ko smo na dopustu.
Foto: Diana Anđelić |
Številne študije so pokazale, da so potrebni najmanj trije tedni, da zares preklopimo na počitnice. Čeprav na dopustu počnemo veliko stvari, je pravi cilj dopustovanja samo eden: znebiti se posledic vsakodnevnega stresa. Bolj kot akutni stres, ki ga sprožijo velike življenjske spremembe ali izgube, naše baterije prazni vsakdanji trajni stres, ki sploh ni poceni. Bolezni, povezane z njim, evropsko zdravstvo stanejo več deset milijonov evrov.
Evropejci največjo selitev narodov izvedemo poleti, mahnemo pa jo k vodi. Slani, se ve. Mogoče navada izhaja še iz časov, ko je bilo poleti samo prijetno toplo, ne pa vroče. Mogoče podzavestno iščemo zvoke vode, ki so nas pomirjali, ko smo še ob mamah hodili okrog, mogoče pa smo samo tako navajeni.
Tik pred pravzaprav že drugim toplotnim valom pa prihajajo hladne napovedi tudi od zdravstvenih oblastnikov. V na videz benigni administrativni novosti pri predpisovanju dolgodelujočih depoantipsihotikov so stroka, svojci bolnikov in bolniki sami pravočasno prepoznali grozečo nevarnost. Če se nameravane spremembe res uveljavijo, bo prišlo do občutnega poslabšanja zdravstvenega stanja pri večini tistih, ki prejemajo omenjena zdravila. Ti so namreč v resnici ključnega pomena za določeno število ljudi s shizofrenijo in z drugimi psihotičnimi motnjami, predvsem tistih, ki nimajo dobrega vpogleda v bolezen.
Injekcijo z zdravilom dobi bolnik enkrat mesečno, s čimer ne pride do ‘pozabljanja’ dnevnega jemanja zdravil, neželeni učinki pa so glede na preostale oblike oziroma starejše učinkovine najmanjši mogoči. Da se je nameravan režim že dodobra in brez kakršnih koli težav uveljavil v onkologiji in še kje in da bo prijaznejši do bolnikov, so iz zdravstvene zavarovalnice, ne da bi trenili z očesom, zatrdili pred novinarji na tiskovni konferenci Brez stigme in stereotipov – kakovostna obravnava tudi za bolnike s psihotičnimi motnjami.
Ne glede na to, da so trije izmed vodilnih strokovnjakov z obravnavanega področja (primarij Andrej Žmitek, prof. Rok Tavčar in psihiatrinja Marjeta Blinc Pesek) trdili nasprotno. Na dogodku za medije, ki ga je sklicala Ozara, zagovornica vseh, ki imajo duševna obolenja, in njihovih svojcev je ne enkrat prišlo do žolčnega izbruha predstavnika zdravstvene zavarovalnice, saj se je ob v resnici faktografski predstavitvi obstoječega stanja in tresočem se glasu pričevanja mlade bolnice, uporabnice zdravil, ki jih morda po novem ne bo mogla več prejemati, počutil stisnjenega ob zid. Brez potrebe. Le korak nazaj bi bilo treba narediti. In pustiti eno redkih dobro urejenih stanj v našem zdravstvu tako, kot je.
Pravico do najboljše mogoče oskrbe je treba zagotoviti seveda vsem. Ker se bolniki z duševnimi motnjami zaradi stigme ne upajo izpostavljati, je treba nanje pomisliti še prej. Živijo namreč z obolenjem, ki je stigmatizirano, zaradi česar se ne združujejo v združenja in se ne kažejo pred kamero. Tokrat ni šlo za manipulacijo, ampak le za krik po možnosti za vsaj približek človeka vrednega življenja.
Boste na ZZZS tokrat prisluhnili?
Foto: Profimedia
