Zakaj nastane kronična venska bolezen ?
Za začetek bi rad povedal nekaj na splošno o žilah, saj se pojmi na tem področju radi mešajo. Iz srca izhaja aorta, ki oddaja po telesu veliko vej, ki jim pravimo arterije. Arterije prenašajo s kisikom bogato kri različnim tkivom po telesu. Ker je krvni tlak v njih velik, imajo debelo steno v kateri pa se z leti lahko kopičijo maščobe, celice in druge snovi, ki tvorijo t.i. aterosklerotično leho. Ta lahko sčasoma zoži ali celo zapre svetlino arterije kar lahko privede do hudih zapletov (npr. srčnega infarkta). Ko pa kri osiromašena s kisikom zapusti tkiva se začne vračati nazaj k srcu po številnih venah. Ker je tlak v venah nizek imajo precej tanjšo steno kot arterije. Posebnost ven je tudi v tem, da imajo zaklopke, ki usmerjajo kri proti srcu.
Težave v venah pa nastanejo, kadar njihova stena oslabi ali se poveča tlak v njih. Stena lahko oslabi predvsem zaradi genetskih oz. družinskih dejavnikov. V kolikor ima eden od naših staršev že prisotne krčne žile imamo tako 50 % možnosti, da bomo tudi sami imeli krčne žile. Tudi nekateri hormoni (npr. v nosečnosti) lahko oslabijo žilno steno ven tako, da se ta začne polagoma širiti in popuščati. Širjenje žilne stene razmakne tudi zaklopke, ki ne tesnijo več in omogočajo, da se kri zaradi svoje teže vrača nazaj proti periferiji (na nogah je to proti stopalom). Govorimo o venskem popuščanju kar pomeni, da je popustila stena ven, posledično so popustile tudi zaklopke kar je privedlo do povišanja tlaka v venah. To je najbolj izraženo v venah na nogah, saj so te najbolj oddaljene od srca in je tlak v njih veliko večji kot npr. v venah na rokah ali na vratu. Tlak v venah lahko dodatno povečajo nekateri zunanji dejavniki kot npr. debelost, kajenje, dolgotrajno stoječe delo in delo v vročem okolju. Povečan tlak v venah se prenese tudi na najmanjše vene in kapilare kar privede do poškodbe notranje plasti žil (endotela) in do kopičenja vnetnih celic. Sprožijo se tipični mehanizmi vnetja, ki se kažejo z otekanjem, srbenjem in rdečino, v najhujših primerih pa celo s propadom tkiv, kar se navzven kaže kot venska razjeda.
Veliko bolnikov jemlje venoaktivna zdravila trajno, saj se jim ob opustitvi zdravila takoj povrnejo težave zaradi KVB.
Pri zmanjševanju tlaka v venah ima pomembno vlogo t.i. »mišična črpalka«, ki jo tvorijo predvsem golenske mišice. Te s svojim ritmičnim krčenjem pomagajo poganjati vensko kri proti srcu. Zato kadar hodimo, tečemo, kolesarimo, plavamo ali kako drugače aktiviramo mišice nog, poskrbimo, da je tlak v venah nizek in s tem zmanjšamo škodljive posledice visokega tlaka v venah. Velja tudi obratno, da pri telesno neaktivnih bolnikih, ki ne morejo veliko hoditi npr. zaradi artroze kolena, se lahko težave zaradi KVB zelo poslabšajo.
Kako pogosta je kronična venska bolezen?
Ocenjujemo, da je kronična venska bolezen prisotna pri 40% odrasle populacije. Seveda govorimo o vseh oblikah KVB, ki segajo od najbolj nedolžnih pajkastih ven preko krčnih žil, otekanja nog pa do sprememb na koži in vse do venske razjede. Venska razjeda je na srečo redka, kljub temu pa bo 1% prebivalcev v toku svojega življenja imelo težave zaradi venske razjede. Vsak četrti prebivalec ima vsaj nekaj pajkastih ven, vsak peti prebivalec pa že prisotne krčne žile na nogah. Spremembe na koži zaradi KVB so prisotne pri 4% prebivalstva. Pri desetini prebivalstva na nogah ne vidimo posebnosti, lahko pa KVB dokažemo s pomočjo ultrazvočne preiskave.
Lahko naštejete težave, ki se pojavljajo ob KVB in ki kažejo, da ožilje ni več v najboljšem stanju oziroma kakšni so simptomi KVB, za čem najpogosteje tožijo pacienti?
Težave razdelimo na simptome in znake. Simptomi so težave, ki jih pacient občuti in jih ne moremo objektivno izmeriti. Pri KVB so to predvsem občutek težkih in utrujenih nog, srbenje, pekoče ali tope bolečine v mišicah nog, nemirne noge in krči. Med znake KVB pa prištevamo krčne žile, otekanje, spremembe na koži (kot npr. rdeča in vneta koža, rjavo obarvana koža, neelastična koža) in znaki zazdravljene ali aktivne venske razjede.
V ambulanti se torej posvečate predvsem odkrivanju bolezni celotnega ožilja.
Do nedavna smo menili, da sta bolezni arterij in ven strogo ločeni in da med njima ni kakšne večje povezave. V zadnjem času pa so raziskave pokazale, da imajo bolniki s KVB tudi večje tveganje za prisotnost drugih srčno-žilnih bolezni. To si razlagamo tako, da imajo tako bolezni arterij kot bolezni ven nekatere skupne dejavnike tveganja (kot npr. kajenje, debelost, starost, telesna nedejavnost ipd.), ki sprožijo vnetne spremembe v stenah žil tako arterij kot ven in te lahko privedejo do bolezni. Zato je pomembno, da pri pregledu bolnika s sumom na KVB, ocenimo tudi stanje njegovih arterij, še posebej če ima prisotne še druge dejavnike tveganja. Na bolnika začenjamo (ponovno) gledati bolj celovito, saj so vsi organski sistemi povezani med sabo in v dobrem in slabem vplivajo drug na drugega.
Kako diagnosticirate kvb oziroma kako ocenite stanje ožilja pri bolniku?
Začnemo vedno z natančno anamnezo, to je pogovorom z bolnikom, med katerim skušamo izluščiti kakšne težave so bolnika pripeljale na pregled, kako dolgo trajajo težave, kako hude so in ali jih kaj omili ali poslabša. Temu sledi natančen pregled bolnika pri katerem iščemo znake KVB torej otekline, krčne žile in spremembe na koži, pregledamo pa tudi arterijski sistem, da ne bi spregledali sočasne bolezni arterij oz. da lahko temu ustrezno prilagodimo zdravljenje. Pregled moramo zaključiti z ultrazvočno preiskavo pri kateri lahko potrdimo, da ima bolnik dejansko vensko popuščanje kar se kaže z obratnim pretokom v venah, kar pomeni, da tok krvi ni ves čas usmerjen samo proti srcu temveč, da se za delno vrača tudi nazaj proti stopalu. S preiskavo preverimo tudi prehodnost globokih ven in stanje arterij. Šele tako lahko dobimo celovit vpogled v bolnikovo stanje ožilja.
Kako ločimo v kateri stopnji razvoja KVB je pacient?
V ambulanti to naredimo s pomočjo posebne lestvice, ki ji pravimo CEAP lestvica. Najnižje na tej lestvici so bolniki brez vidnih sprememb na koži, ki pa že imajo prisotne simptome KVB. Po resnosti si nato sledijo bolniki s pajkastimi venami, nato s krčnimi žilami, venskimi oteklinami, spremembami na koži, zazdravljeno razjedo in v najtežji skupini so bolniki s prisotno vensko razjedo. Ob vsem tem moramo dokazati tudi vensko popuščanje z ultrazvočno preiskavo, da potrdimo, da so te spremembe res posledica KVB in ne morda kakšne druge bolezni (npr. bolezni arterij ali bolezni kože).
Kaj svetujete pacientu, pri katerem se pokaže, da ima KVB? Kaj lahko naredi sam?
Kaj sodi k preventivi pred nastankom KVB (ob povijanju nog z elastičnimi povoji) in kakšno mesto imajo pri tem venoaktivna zdravila?
Bolnik lahko veliko sam pripomore k zmanjšanju težav zaradi KVB, čeprav seveda ne more spremeniti svojega genetskega ustroja, ki je do težav pripeljalo. Bolnikom s prekomerno težo zato svetujemo zmanjšanje telesne teže, kadilcem pa opustitev kajenja. Tistim, ki imajo dolgotrajno sedeče delo svetujemo naj med sedenjem izvajajo mišične vaje pri katerih aktivirajo golenske mišice, še bolje pa je, če vsake pol ure vstanejo in se sprehodijo. Tistim z dolgotrajnim stoječim delom prav tako svetujemo naj se večkrat prestopijo ali dvigujejo na prste, da s tem zmanjšajo tlak v venah. Vsem pa svetujemo naj v prostem času veliko hodijo, kolesarijo ali plavajo.
Bolnik lahko veliko sam pripomore k zmanjšanju težav zaradi KVB, čeprav seveda ne more spremeniti svojega genetskega ustroja, ki je do težav pripeljalo. Bolnik lahko veliko sam pripomore k zmanjšanju težav zaradi KVB, čeprav seveda ne more spremeniti svojega genetskega ustroja, ki je do težav pripeljalo.
Povijanje z elastičnimi povoji oz. uporaba elastičnih nogavic je v zgodnjih fazah KVB lahko koristna vendar ne sme biti moteča za bolnika. Stopnja kompresije naj bo zato takšna, da jo bolnik dobro prenaša in mu težave lajša ne pa povzroča. Pri napredovalih oblikah KVB, sploh pa če ima bolnik vensko razjedo, je kompresijska terapija nujni del zdravljenja, ki veliko pripomore k zazdravljenju razjede.
Venoaktivna zdravila so skupina zdravil, ki delujejo protivnetno in izboljšajo tonus ven, zato lahko zmanjšajo simptome KVB. Po veljavnih priporočilih jih lahko svetujemo bolnikom v vseh stadijih KVB in sicer z namenom zmanjšanja ali odprave simptomov povezanih s KVB. V preventivne namene jih zaenkrat ne predpisujemo saj ni dokazov, da bi njihovo jemanje preprečilo nastanek KVB. Na trgu obstaja več različnih venoaktivnih zdravil, ki so si po učinkovitosti nekoliko različna, zato se je o najprimernejšem zdravilu dobro posvetovati s strokovnjakom, ki bo upošteval bolnikove težave in lastnosti zdravila.
Ali je potrebno venoaktivna zdravila jemati redno, čez vse leto?
Potrebno je vedeti, da se učinki jemanja venoaktivnih zdravil ne pokažejo takoj, temveč šele po enem ali dveh mesecih. Zato v nižjih stadijih KVB bolnikom svetujemo jemanje zdravil vsaj 2-3 meseca, v napredovalih stadijih pa vsaj 6 mesecev. Seveda lahko ob ponovnem nastopu simptomov terapijo ponovimo. Veliko bolnikov jemlje venoaktivna zdravila trajno, saj se jim ob opustitvi zdravila takoj vrnejo težave zaradi KVB. Venokativna zdravila predpisujemo tudi bolnikom po kirurškem posegu saj pospešijo proces okrevanja.
