Le 1 % znanstvenikov objavi več kot petino del, ki jih ostali citirajo, neenakost pa še narašča. To je pokazala analiza več kot 26 milijonov znanstvenih študij, ki jih je med letoma 2000 in 2015 objavilo več kot 4 milijone raziskovalcev. Izkazalo se je tudi, da se ta delež še zmanjšuje – da torej članke, ki jih drugi citirajo, objavlja še manj raziskovalcev.
Citati veljajo za merilo pomembnosti znanstvenega dela, odločevalci pa jih pogosto upoštevajo pri odločanju o financiranju projektov. V analizi, 1,marca letos objavljeni v Zborniku Nacionalne akademije znanosti (PNAS), sta sociolog Mathias Nielsen z univerze v Kopenhagnu in bibliometričar Jens Peter Andersen z univerze Aarhus na Danskem ocenila recenzirane članke v mednarodni bazi podatkov Web of Science.
Z algoritmom sta ocenila profil vsakega avtorja s petimi ali več izvirnimi znanstvenimi objavami. Nato sta poiskala vse njihove citate in ustvarila oceno citiranosti. Izkazalo se je, da zgolj 1% raziskovalcev ustvari večino vseh citatov. Poimenovala sta jo »znanstvena elita«, njihov prispevek pa se je samo v zadnjih petih letih povečal iz 14 na 21 odstotkov. Pričakovali bi, da med njimi prevladujejo raziskovalci iz ZDA, vendar temu ni tako. Pri njih se je število znanstvenih citatov precej zmanjašalo – iz 29 % (leta 1998) na 17 % (leta 2018).
Waltman tudi trdi, da neenakost med raziskovalci pri citiranju sicer ne vodi do neenakosti pri financiranju ali napredovanju v karieri. Pravi, da se nekatere institucije odmikajo od uporabe citiranja kot merila uspešnosti raziskovalnega dela, ter tudi, da se je na tem področju oblikovala neke vrste elita: skupina raziskovalcev, ki med seboj sodelujejo in si »pomagajo« pri objavah. S tem ni nič narobe – toda če bi koncentracija njihovih citatov postala prevelika, bi to lahko vplivalo na samo izvajanje raziskav. Ustvaril bi se ustvaril nek monopol, ki bi vplival tudi na to, kaj se bo raziskovalo in kaj ne,« pravi.
