Ljudje smo socialna bitja in potrebujemo druženje. Dokazano je celo, da nam tisti, ki smo jih naključno srečali, lahko pomagajo prebroditi težke trenutke. Neprestana, neomejena socialna interakcija, ki je ključna za razvoj možganov pri najmlajših, je pomembna tudi, ko se poslavljamo od življenja. Ukrepi, ki jih prinaša covid-19, to temeljito spreminjajo.
Ljudje nočemo umirati sami
Preživeti zadnje dni, mesece in celo leta svojega življenja ob najbližjih ali osamljeno in izolirano za mnoge, ki imajo nepokretne svojce v DSO, ter tudi za večino od njih samih, ne predstavlja dileme. Nihče noče oditi sam, in večina ljudi ne želi podaljševanja agonije svojcem v nedogled. Hkrati so stari in bolni pomemben profitabilni element. Zagotavljajo službe mnogim, od predpisovalcev zdravil od negovalnega osebja.
Čim dlje trajajoča neodvisnost
Razvita okolja veliko znanja in denarja vlagajo v rešitve, ki starostnikom omogočajo življenje doma in čim dlje trajajočo neodvisnost – za katero se temelji mnogokrat postavijo že desetletja prej: s prehrano, dostopnostjo do manjkajočih hranil v obliki prehranskih dopolnil, s promoviranjem športne aktivnosti, ki presega vrtnarjenje… Preventiva je ključ, je moč zaslediti v objavah njihovih inštitucij za javno zdravje, načini implementacije pa presegajo zgolj promocijo zdrave prehrane, telesne aktivnosti in izogibanje škodljivim navadam – kajenje, alkohol.
Socialna interakcija namesto prepovedi druženja
Ključ se skriva v veselju do življenja in predvsem v socialni interakciji, kažejo študije, ki preučujejo, zakaj starostniki v nekaterih okoljih ostajajo samostojni dlje, kot v drugih – čeprav imajo enake zdravstvene težave. Pomembna je pozitivna komunikacija, ki temelji na “mehkih vsebinah – čustvih, občutkih ob druženju z drugimi, veselju, ki nas prežame, ko gremo ven, na zrak in na sonce… Zadovoljstvo z življenjem in veselje do njega je ključno za kakovostno staranje in tudi izjemno pomembno pri tem, kako to obdobje komunicirajo javnozdravstvene inštitucije.
Objem, poljub in covid-19
Objem in poljub spodbudita hormonski sistem ter izločanje živčnih prenašalcev, ki stimulirajo dele možganov, odgovorne za nagrajevanje. Doba novega koronavirusa in covid-19 je to spremenila. Socialni stiki so postali omejeni na minimum, množične izmenjave mikrobov v javnosti praktično ni več. V objem – čeprav dokazano koristen za zdravje, si ne stečemo, poljubi tonejo v pozabo, nasmeh pa zakrije maska. Raziskava, opravljena v Veliki Britaniji, pa izpostavlja še en vidik socialnega in fizičnega distanciranja: spreminjanje občutka za čas. Vodila jo je Ruth S. Ogden iz Liverpool John Moores University.
Spreminjanje občutka za čas
Številne raziskave so pokazale, da se dojemanje časa pri ljudeh razlikuje glede na čustva, število dnevnih nalog, ki jih je treba opraviti, in druge dejavnike. Vendar je večina njih potekala v pogojih normalnega vsakodnevnega življenja. Covid-19 je to spremenila in ponudili edinstveno priložnost za preučevanje pojava v izrednih razmerah. Ogden in ekipa so tako pripravili spletni vprašalnik, v katerem so udeležence prosili, naj ocenijo, kako hitro jim čas v izolaciji mineva v primerjavi z običajnim, tako v enem samem dnevu kot v celotnem tednu.
Upad motivacije in povečanje pasivnosti
V končno analizo so zajeli 604 prostovoljcev. Izkazalo se je, da se je občutek za čas spremenil pri 80 odstotkih njih. Manjša stopnja socialne interakcije je bila povezana tudi z večjim stresom in upadom motivacije celo za najbolj osnovna opravila, kot je redno pranje perila. ” Naše ugotovitve kažejo, da pomembne spremembe v vsakodnevni življenjski rutini izkrivljajo dojemanje časa. Če se zgodijo v izjemnih okoliščinah – na primer pri covid-19, je vpliv še večji, in vodi v pasivnost ljudi,” zaključuje Ogden.
Izvirno znanstveno objavo najdete TUKAJ.
