Avtor: Neža Agnes Momirski
S stigmatizacijo duševnih težav se spoprijemajo različni ustvarjalci na področju kulture in umetnosti. Z razvijanjem inovativnih umetniških pristopov in umetniških del ozaveščajo o vsakdanjosti duševnih težav, razgrinjajo kartografijo občutij, s katerimi se lahko poistoveti večina posameznikov v zahodnem svetu.
S pomočjo interneta in tehnologij je vidljivost teh pristopov in umetniških del narastla. Zakaj so te umetniške strategije zdravilne za družbo in posameznika ter kako lahko sami postanemo del njih?
Stigma: norost kot spektakel
Stigmatiziranost duševnega zdravja še vedno v veliki meri izhaja iz zgodovinsko in medijsko uveljavljenega pojmovanja »norosti«. Pojem norosti nosi simbolni pomen, ki ga velikokrat zasledimo v drami, gledališču, filmu in v literaturi, in sicer predstavlja tragikomično podobo posameznika, ki je izgubil pamet in nori po svetu ter zato postane predmet posmeha. Ta prispodoba norosti meče negativno luč na to, kaj duševne težave v resnici so.
Ozaveščanje o teh predsodkih postaja zelo aktualno in umetniške strategije sodijo med učinkovite načine za spodbujanje pozitivnih družbenih sprememb, ki posledično pripeljejo tudi do boljših pogojev za okrevanje duševnih bolnikov in njihovih družin. Umetniške strategije pripomorejo k demistifikaciji duševnih težav in psihoterapije, hkrati pa v ljudeh prebujajo njihove lastne ustvarjalne instinkte in energije. Ko se ljudje spoznajo z vsakdanjostjo duševnih težav in teh ne enačijo več s pojmom norosti, kot ga vidimo v medijih, postane slika o človeški psihi popolnoma drugačna. Z razumevanjem kompleksnosti človeške duše je mogoče uvideti, da ta preprosta prispodoba norosti morda le ni pravilna. Najtežje je, ko posameznik trpi v samoti in zanikanju svojih težav zaradi strahu, da se ga bodo bližnji odrekli, če bodo vedeli, kaj se z njim dogaja. Umetnost mu ponudi občutek, da v svojih težavah ni sam, ga spodbudi, da se tudi sam odpre drugim ljudem, čeprav le prek simbolnega ustvarjalnega izražanja.
Umetniške strategije in duševno zdravje družbe
Poleg umetniških strategij, ki so družbeno usmerjene, so za ustvarjalno prebujanje in zdravljenje pomembne kreativne terapije, ki se osredinjajo na delo s pacienti in potekajo pod nadzorom kreativnega terapevta. Umetniške strategije in kreativne terapije so ločena področja: medtem ko se kreativne terapije uporabljajo za zdravljenje in diagnosticiranje pacientov na individualni ravni, so umetniške strategije in intervencije namenjene ozaveščanju družbe in ustvarjanju javnega dialoga, ki spodbuja k večji prepoznavnosti duševnih težav.
Umetnik kot zdravilec
Psiholog, psihoterapevt ali kreativni terapevt pomaga posameznikom in družbi, da se skozi revizijo osebnih ali skupinskih pomenov spopadejo s svojimi težavami. Podobno je lahko vloga umetnika v družbi razumljena kot spodbuda ljudem, da se prek odkrivanja osebnih pomenov in simbolov spopadejo s svojimi tegobami.
»Biti umetnik je vedeti, da je umetnost zaveznik v težkih časih … je način razumevanja človeškega obstoja in spoprijemanja z zastrašujočimi vidiki tega obstoja, ustvarjanje smiselnega reda, ki ponuja izhod iz neznosne zmede vsakdanjega življenja …« Lynn Johnson |
Večina posameznikov se v določenem obdobju svojega življenja spoprime z duševnimi težavami, jih občuti na lastni koži ali posredno prek bližnjih ljudi. Marsikateri umetniki spregovorijo o teh izkušnjah prek svojega dela in prikažejo tisto nevidno v naših življenjih spet vidno. Umetnik deli način razumevanja človeškega obstoja in s svojim delom spodbudi gledalce, da tudi sami poskusijo deliti svoj notranji svet z drugimi ljudmi. Mnogi znani umetniki in glasbeniki so se v življenju borili z duševnimi težavami; spomnimo se van Gogha, Salvadorja Dalija, Francisa Bacona ali Nine Simone. Prek svojega dela so – zavedno ali nezavedno – gledalcu/poslušalcu ponudili občutek razumevanja.
Ustvarjalnost je zdravilna
Umetnik v svojem delu ustvarja smiselni red iz kaotičnega in neobvladljivega dogajanja okrog sebe, ta proces pa je zdravilen ne glede na vrsto izražanja, ki je lahko pisno, vizualno ali gibalno. Ustvarjalni proces je način samozdravljenja. Njegova zdravilnost izhaja iz tega, da gre za eksternalizacijo notranjega dialoga in čustev, prek katerega ustvarjalec deli svoj osebni simbolizem, bolečino, veselje in trpljenje. Njegovo ustvarjalno izražanje vzpostavi dialog z gledalci ali s sodelujočimi. Umetnik v tem procesu postane zdravilec, njegovo izražanje pa služi kot ogledalo družbi ter pomaga ponovno vzpostaviti notranji mir in harmonijo. Ljudem so ogledala namreč nujno potrebna, saj šele skozi druge ljudi, ki nam ponujajo lastni odsev, lahko zares spoznamo samega sebe. In ko nastopi ta trenutek uvida in si prenehamo zatiskati oči pred tistim, kar je očitno, doživimo očiščevalno katarzo (vrhunec estetskega, ali intelektualnega, ali duhovnega doživetja pri dramski igri, filmu ali pri umetniškem delu) in občutimo stanje prerojenosti.
Ustvarjalnost je lastna vsakemu človeškemu bitju; je nekaj osnovnega, ki prepleta in povezuje celotno človeštvo. Umetnost nas opomni, da je tudi v nas nekje skrita ta kreativna ustvarjalna energija. Rezultat ustvarjalnega procesa je transformacija ustvarjalca ter pozneje tudi gledalca ter uvid v nepoznane in skrite dele sebe. Ta proces spoznamo, ko se ustvarjalno udejstvujemo, v procesu okrevanja pa k temu pripomorejo kreativne terapije.
Kaj so kreativne terapije?
Kreativne terapije se uporabljajo za zdravljenje travmatskega spomina, odvisnosti od odnosov, alkoholizma in drugih kemičnih zasvojenosti. So področje, ki zajema vizualne, igralske in gibalne/plesne terapije. Te metode so pomembna alternativa verbalni terapiji, saj omogočijo izražanje neverbalnega dela travmatskega spomina. Kreativna terapija se uporablja vedno le pod nadzorom kreativnega terapevta. Njen namen je, da pacient razvije lastni vizualni simbolizem in prek njega pridobi način izražanja svojih notranjih občutkov. Veliko raziskav navaja uspeh terapij z vizualnim, s pisnim in z gibalnim izražanjem ter njihove pozitivne učinke na duševno zdravje.
Več dimenzij človeškega obstoja
Umetnost lahko odpre vrata zdravilnim notranjim procesom, ki so ključnega pomena za duhovni in čustveni razvoj posameznika. V družbi, v kateri je racionalno/linearno mišljenje cenjeno bolj kot lateralno/nelinearno/kreativno, je treba uvideti, da človek ni le racionalno bitje, ampak ga sestavljajo tudi duhovne in čustvene dimenzije. Racionalni načini mišljenja v teh delih psihe nimajo učinka, zato pa se je pomembno naučiti kreativnih procesov, da lahko s temi deli osebnosti komuniciramo.
V prihodnjih izdajah Revije za moje zdravje boste več izvedeli o različnih umetniških strategijah in kreativnih terapijah; preverili bomo, kje v Sloveniji se dogajajo najbolj znane umetniške strategije/intervencije za ozaveščanje o duševnih težavah in kako izbrati najboljšo kreativno terapijo zase.
Viri:
A. Harpin, J. Foster: Performance, Madness and Psychiatry: Isolated Acts; UK, 2014.