Kateri antioksidanti torej res delujejo, kdaj poseči po njih in kako izbrati pravega? O tem je na letošnjih Schrottovih dnevih, ki so v začetku septembra potekali v Cankarjevem domu, govorila Ana Skerlovnik, mag. farm.
Antioksidante večinoma povezujemo s snovmi, ki jih v telo vnašamo s prehrano ali prehranskimi dopolnili. Vendar ima naše telo zelo dobro razvit sistem lastne antioksidativne zaščite (z najrazličnejšimi strukturami in mehanizmi delovanja), ki je prisoten praktično povsod v telesu. »Ljudje smo razvili mrežo obnovljivih antioksidantov – na primer, ko se vitamin E potroši, ga lahko obnovi vitamin C, ki ga lahko obnovi glutamin itd. Antioksidanti so v telesu prisotni ves čas in omogočajo zelo dober sistem zaščite pred prostimi radikali,« pravi Ana Skerlovnik.
Kaj so prosti radikali in kaj antioksidanti
»Prosti radikal je vsaka snov, ki ima na zunanji ovojnici enega ali več neparnih elektronov, zaradi česar je zelo reaktivna in lahko nepredvidljivo reagira z vsako sosednjo molekulo. Pri tem nastane nova spojina ali nov radikal, ki zopet naprej sproži verižno reakcijo. Na drugi strani imamo antioksidante – snovi, ki to kemično reakcijo preprečijo, upočasnijo ali pa zavrejo: ponudijo svoj elektron ter radikal spremenijo v neaktiven produkt,« razloži Skerlovnikova.
Kdaj je smiselno dodajanje?
Splošno prepričanje je, da so radikali škodljivi, antioksidanti pa koristni. Vendar ni tako. Radikali so pomembni kot signalne molekule za ekspresijo določenih genov in igrajo vlogo pri delovanju imunskega sistema. Kadar je naš organizem zdrav in ga podpiramo z zdravo, uravnoteženo prehrano, mreža antioksidantov sproti in učinkovito odstranjuje morebitne presežke radikalov. Ob boleznih, velikih telesnih ali duševnih obremenitvah ter pri starostnikih pa je smiselno dodajanje v obliki prehranskih dopolnil. Najbolj priporočljivo je uporabljati fiziološke antioksidante: vitamine C, E, A, selen, cink, koencim Q10 in flavonoide.
Vitamin C
Vitamin C je najpomembnejši vodotopni antioksidant v telesu. Ljudje ga moramo zaužiti s hrano, saj ga naše telo ne more sintetizirati samo. Za vzdrževanje optimalnih zalog vitamina C ga moramo dnevno zaužiti približno 200 mg, kar z uravnoteženo prehrano ni težko doseči. Nižji odmerki se v telesu zelo dobro absorbirajo, medtem ko pri odmerkih, večjih od 1000 miligramov, absorpcija začne drastično upadati.
V nosečnosti prehaja v plod
Vitamin C je v veliki količini prisoten v nadledvičnih žlezah, saj je pomemben pri izločanju adrenalina in drugih stresnih hormonov. Pri dolgotrajnem stresu se zaloge vitamina C v nadledvičnih žlezah zelo zmanjšajo, zato je takrat priporočljivo njegovo dodajanje. Potrebe po vitaminu C so povečane tudi med nosečnostjo in pri dojenju. Vitamin C v plod prehaja skozi placento. V njem ga je tudi do 50 odstotkov več kot v krvi matere, izloča pa se tudi v materino mleko. Dodajanje se priporoča se tudi pri telesnem naporu, saj ublaži poškodbe mišic in oksidacijo beljakovin, ter pri nekaterih infekcijskih boleznih (gripa, prehlad, preostale virusne okužbe).
Eliminacija bakterije H. pylori
Vitamin C se je izkazal za učinkovitega tudi pri odstranjevanju bakterije h. pylori (povzroča refluks) in pri zdravljenju herpesa simpleksa. Znižuje krvni tlak ter zavira oksidacijo holesterola LDL. Študije so potrdile, da imajo ljudje z višjimi plazemskimi koncentraciji vitamina C manj miokardnega infarkta, angine pektoris ali možganske kapi. Zelo pomemben je pri sintezi kolagena – slednji v odsotnosti vitamina C ne tvori pravilnih vlaken, kar ima za posledico slabo celjenje ran in krhkost žilnih sten, je naštela koristi vitamina C magistra farmacije.
Vitamin E
Vitami E je lipofilni antioksidant. Preprečuje oksidacijo lipidov, ki so bistvena sestavina celične membrane. Pomemben je za pravilno delovanje imunskega sistema, deluje protivnetno, in živčevja, nahaja se v živčnih vlaknih. V prehrani je široko zastopan (bogat vir so rastlinska olja), pomanjkanje je redko. Izjemoma pride do pomanjkanja pri nekaterih presnovnih bolezni ali pri malabsorpciji maščob. Vitamin E zavira oksidacijo holesterola LDL ter s tem vpliva na aterosklerozo. Ima zaščitno vlogo pri razvoju sladkorne bolezni tipa 2 – visoki odmerki vitamina E naj bi izboljšali odpornost na inzulin. Pri revmatoidnem artritisu zmanjša vnetje in bolečino, ne vpliva pa na sam nastanek vnetja.
Koencim Q10
Q10 je antioksidant, ki sodeluje v dihalni verigi( v mitohondrijih). Človeško telo ga lahko proizvaja samo, vendar s starostjo njegova endogena sinteza upada. Ni natančno znano, ali so ugodni učinki prehranskih dopolnil s Q10 posledica njegovih antioksidativnih lastnosti ali nadomeščanja endogenega koencima Q10 oziroma kombinacija obojega. Dodajanje koencima Q10 je zelo učinkovito pri boleznih srca in ožilja – izboljša okrevanje tkiv po ishemičnih poškodbah. Pozitivni učinki so se pokazali tudi pri srčnem zastoju, okvari srčnih zaklopk, srčnem popuščanju.
Prav tako koencim Q10 znižuje visok krvni tlak ter pospeši okrevanje po operacijah bypass. Zmanjša pogostnost migren, varuje lipide pred oksidacijo in ima pomembno funkcijo pri obnavljanju vitamina E. »Dodajanje koencima Q10 je smiselno pri bolnikih, ki imajo hiperholesterolomijo. Priporoča se tudi bolnikom, ki se zdravijo s statini – holesterol in Q10 imata namreč skupen del biosintezne poti. Neželeni učinki statinov se lahko izboljšajo z dodajanjem koencima Q10,« pravi Skerlovnikova.
Flavonoidi
Čeprav flavonoidi za človeka niso esencialni, raziskave potrjujejo, da so za zdravje zelo koristni. Gre za snovi, ki so sekundarni produkt metabolizma rastlin in s katerimi se te branijo pred škodljivci in okužbami. V telo jih vnesemo predvsem s svežim sadjem in zelenjavo. Vplivajo na številne encime in receptorje ter so vpleteni v potek mnogih kroničnih bolezni.
Epidemiološke študije kažejo, da flavonoidi zmanjšujejo vnetne procese v telesu in ugodno delujejo na srčno-žilni sistem. Znižujejo krvni tlak, izboljšajo endotelijsko funkcijo, uravnavajo krvni sladkor ter znižujejo plazemsko koncentracijo trigliceridov in celokupnega holesterola. Eden pomembnejših in dobro raziskanih flavonoidov je kvercetin, ki se je (med drugim) izkazal za učinkovitega pri zdravljenju alergijskega rinitisa. Dokazano je tudi, da s flavonoidi bogata hrana zmanjšuje debelost, izboljša kognitivne funkcije ter zmanjša tveganje za mnoga rakava obolenja.
Zaključek
Če se odločimo za jemanje antioksidantov, naj imajo prednost pripravki, ki vsebujejo kombinacijo fizioloških antioksidantov, saj ti delujejo kot mreža medsebojno povezanih reducentov, ki se neprestano obnavlja. Posameznega antioksidanta ni smiselno uživati daljši čas, saj se v telesu lahko vzpostavijo presnovne poti, ki zmanjšajo njegovo učinkovitost.
