Jesenska potrtost ali »senca v duši«?

Avtor: R. M. Z.

Čeprav nas je november razveseljeval z nadpovprečnim številom sončnih dni, se zdi, da se je v ljudeh naselila jesenska potrtost. Vreme vsekakor vpliva na spremembe v razpoloženju in čustvovanju, še pogosteje pa ga izrabljamo kot izgovor, da nam je v dnevih, ko dušo preplavijo sence, lažje. Potrtost in utrujenost sta namreč lahko tudi znaka depresije, opozarja specializant psihoanalize Aleksander Lavrini.

Verjetno se je že vsak srečal s sezonsko utrujenostjo, z občutkom naveličanosti, izčrpanosti in s pomanjkanjem energije. Utrujenost in brezbrižnost do dogajanja okrog nas sta lahko povsem običajna odziva organizma na izrazitejše fizično naprezanje, pomanjkanje spanca in/ali negativen stres. Lahko pa opozarjata tudi na znake nekaterih resnejših telesnih ali psiholoških motenj. O sezonsko povezani potrtosti kot precej razširjeni prehodni spremembi razpoloženja smo razmišljali s specializantom psihoanalize Aleksandrom Lavrinijem: »Če izhajamo z vidika nevrotropnega vpliva vremena na človeka, je ta vtis lahko popolnoma realen, saj ta vpliva na vegetativno živčevje in s tem posledično tudi na psihofizično počutje na splošno. Moramo pa vedeti, da vreme vendarle ni povzročitelj potrtosti, pomaga pa pri pojavu simptoma, zato velikokrat govorimo o spremembah v razpoloženju, čustvovanju in delovanju glede na vremenske spremembe, vendar ljudje velikokrat to zelo spretno uporabljamo kot izgovor, da je nam in okolici lažje« Letošnja jesen nas je razvajala z nadpovprečnimi temperaturami in s sončnimi dnevi, pa vendar so ljudje tožili o jesenski utrujenosti in pomanjkanju motivacije,« pripoveduje Lavrini. Čeprav vreme neposredno ne povzroča spremembe razpoloženja, nanj vsekakor vpliva: »Tam, kjer je veliko sonca, je tudi več senc. Potrtost in utrujenost sta lahko namreč tudi dva izmed znakov depresije, je pa razlika predvsem v tem, da depresija vendarle ni le prehodna potrtost in utrujenost, ampak jo spremlja še več drugih znakov, ki jih lahko dobro uporabimo za prepoznavanje depresije (žalost, slabovoljnost, nemoč, nespečnost …)«.

Ko dušo preplavijo sence

Kadar se pomanjkanje energije in apatija stopnjujeta, trajata dlje časa, se v nov dan že zbujate utrujeni in brezvoljni, se lahko spogledujete z depresijo. To je motnja razpoloženja, ki ni povezana s posameznikovo šibkostjo in je ni mogoče premagovati le s trdno voljo. Gre za bolezen, ki je posledica neusklajenega delovanja biokemičnih snovi v možganih (serotonina, noradrenalina in dopamina), ki vplivajo na razpoloženje, mišljenje, vedenje, čustva in na počutje. »Duševno in biokemično neravnovesje lahko povzročijo genetska zasnova, duševni razvoj, hormonsko neravnovesje, razvojni in vzgojni dejavniki, psihološka opremljenost za obvladovanje različnih življenjskih situacij, način življenja …«. Dovzetnejši za nastanek depresije so ranljivejši in bolj vase zaprti posamezniki, ki so pesimistični in imajo slabo samopodobo. Na nastanek depresije sicer vplivajo predvsem dednost, značajske lastnosti in nekatere zunanje okoliščine. »K zamajanju ravnovesja smo podvrženi vsi, vsekakor pa bolj tisti, ki so dovzetni zaradi dednih dejavnikov, ‘nezdravega’ okolja, tveganega načina življenja (zloraba alkohola, drog …), in izrednih čustvenih stanj.«

Specializant psihoanalize Aleksander Lavrini. Foto: Milena Rupar

Depresija se razvija počasi in se oglaša prek različnih znakov in simptomov ter se pogosto ponavlja: »Pri cikličnosti ni pravil, je pa nujna ne samo odprava simptoma, ampak tudi iskanje vzroka tega simptoma, saj ta zmanjša ponavljanje starih vzorcev, ki lahko pripeljejo do depresivnih stanj.«

Kdaj po pomoč?

Specializant psihoanalize Lavrini pojasnjuje, da je dobro in koristno, če težave, kot so: občutenje žalosti, brezvoljnosti, lahko tudi nenadni stalni konflikti z okolico, čim prej prepoznamo, se z njimi spoprimemo in ugotovimo, da vsega ne zmoremo reševati sami: »Takrat je dobro poiskati pomoč psihoterapevta, psihologa ali psihiatra. Časovno je to večinoma že takrat, ko so simptomi in načini reševanja težav že tako izraziti, da to ne moti samo pacientov, to je ljudi, ki trpijo, ampak tudi okolico. Težave se namreč najhitreje odražajo v odnosih. Psihoterapevti to rešujemo s pogovorom in z novim, korektivnim odnosom, ki ga pacient lahko dobi pri takšni obravnavi. To je proces, ki je dolgotrajen in zahteven, vendar spreminja življenja.« Poleg psihoterapevtske terapije in zdravljenja z antidepresivi si bolniki z različnimi oblikami samopomoči (zdravo prehranjevanje, redno gibanje, dovolj spanca, sprostitvene tehnike, uporaba fitofarmakov) pomagajo tudi sami: »Ljudje si poiščejo različne načine spopadanja s potrtostjo in pravo depresijo, tako da univerzalnega recepta za samopomoč ni. Se pa ob simptomih tovrstnih motenj razpoloženja večinoma pojavi upad energije, kar onemogoči fizično dejavnost v taki meri, da bi lahko samo z njo znova vzpostavili ravnovesje. Sicer pa velja, da v psihično-doživljajski globini stvari ne moremo spreminjati sami. Zato potrebujemo drugega, ki nam daje objektivni pogled na notranje procese. Temu pa je namenjen odnos. Glede vloge fitofarmakov pa menim, da njihova vloga ni tako zanemarljiva, saj nekaterim vendarle pomagajo pri tem, da so bolj dojemljivi in dosegljivi za spremembe, ki bi jim izboljšale kakovost življenja, čeprav imajo lahko ti le placebo učinek«.

»Tiranija pozitivnosti«

Vsesplošno vsiljevanje pozitivne naravnanosti in dobrovoljnosti posamezniku, ki se spopada s potrtostjo ali se bori z depresijo, ne vpliva dobro. Ob takih zahtevah bolniki še težje spregovorijo o svojih stiskah in težavah, »saj jih okolica in stigma silita k potlačevanju in prikrivanju, s tem pa tvegajo, da se jim stanje še poslabša«. Sicer pa psihoterapevt Aleksander Lavrini meni, da se z ozaveščenostjo in s pogovori o depresiji okolica tudi vendarle na neki način ‘zdravi’. Sklene, da so, čeprav bolniki poročajo, da zaznavajo več sočutja kot nerazumevanja, nemalokrat še vedno deležni nestrpnosti.