Smrtnost pri ishemični možganski kapi je okoli 14%, pri hemoragični pa višja, med 30 in 40%. Pri mlajših bolnikih so zelo razširjeni dejavniki tveganja za možgansko kap, kot je na primer kajenje, zloraba drog, pitje alkoholnih pijač, sedeč način življenja, dislipidemija, hipertenzija, debelost, sladkorna bolezen tip 2 in druge.
Možganska kap je drugi najpogostejši vzrok smrti pri nas, prizadene približno 4.400 ljudi letno. Med nami tako živi več kot 40.000 oseb s trajnimi posledicami možganske kapi. Poznamo hemoragično in ishemično možgansko kap, a je pogostejša slednja (85%), pojavnost kapi se hitro viša po 75. letu starosti, vendar ne prizadene le starejših ljudi.
Veliko možganskih kapi bi lahko preprečili z zdravim načinom življenja in zdravljenjem obstoječih dejavnikov tveganja. V zadnjih 15. letih so se pojavile mnoge raziskave, ki poročajo, da je možganska kap pri mladih (starih od 18 do 50 let) v porastu. Najbolj izrazit porast ishemične možganske kapi opažajo v ZDA in na Kitajskem, manj pa v Evropi. V analizah poudarjajo, da vzrok tovrstnih trendov ni jasen, najverjetneje pa gre za kombinacijo treh dejavnikov: povečano zaznavanje možganskih kapi zaradi porasta slikovnih preiskav glave, predvsem MRI slikanja; porast dejavnikov tveganja (debelosti, hipertenzije in hiperlipidemije), kar je najbolj opazno v ZDA in na Kitajskem; večja uporaba prepovedanih drog, od katerih bi na prvem mestu izpostavili kokain, je na dogodku ob Evropskem dnevu kapi povedal dr. Igor Rigler, dr. med., vodja Službe za urgentno nevrologijo, UKC Ljubljana.
Za razliko od možganske kapi pri starejših, kjer so v ospredju trije glavni vzroki, in sicer atrijska fibrilacija, ateroskleroza vratnih arterij in mikroangiopatija (bolezen drobnih žil), je pri mladih vzrokov za možgansko kap bistveno več, je poudaril nevrolog in dodal, da zaradi heterogenosti, kompleksnosti in možnosti uspešnega zdravljenja, potrebno možganske kapi pri mladih ustrezno prepoznavati, diagnosticirati in zdraviti, v mnogih primerih v terciarnem centru. Vpliv možganske kapi na družbo in posameznika je namreč bistveno večji, če se ta dogodi v mladih kot starejših letih. Možnosti zdravljenja in rehabilitacije so zaradi večje regeneracijske sposobnosti organizma pri mladih bistveno večje, zato je ob napredku medicine, ki danes ponuja bistveno več kot 20 let nazaj, pomembno posebno pozornost nameniti tudi tej skupini bolnikov.
Najbolj preprosto in zanesljivo prepoznamo znake kapi s pomočjo besede GROM:
G – govor (prizadet govor)
R – roka (delna ali popolna ohromelost ene roke)
O – obraz (povešen ustni kot – asimetrija obraza)
M – minuta (takoj pokliči 112)
Ukrepati je treba hitro in pravilno. Ne čakati, da bodo pomagali drugi. Verjetnost, da se bomo znašli v bližini obolelega je razmeroma velika, saj se večina možganskih kapi zgodi v domačem okolju. Zato se ne ustrašimo, ampak ukrepajmo. Uspešnost zdravljenja je odvisna predvsem od hitrosti prevoza bolnika v najbližji zdravstveni center saj lahko s hitro pričetim zdravljenjem preprečimo posledice. Več ko bo ljudi znalo prepoznati znake možganske kapi in pravilno ukrepati, milejše bodo posledice za obolele. Bodimo pripravljeni pomagati, morda bomo pomoč rabili tudi mi sami!)
Kakšna je rehabilitacija mlajših
Tradicionalna rehabilitacijska obravnava je pri mlajših pacientih po možganski kapi podobna kot pri starejših. Po drugi strani imajo mlajši pacienti določene specifične rehabilitacijske potrebe, z večjim poudarkom na psihosocialnih težavah in vključevanjem v širše družbeno okolje (npr. vračanje na delo, vožnja avtomobila, medosebni odnosi, motnje spolnih funkcij, vloga skrbnika za otroke ali ostarele starše, itd.). Zanje je tudi značilno, da bodo najverjetneje morali živeti dlje časa s preostalo zmanjšano zmožnostjo. Med dolgoročne rehabilitacijske cilje pri mlajših bolnikih, ki so še v aktivnem življenjskem obdobju, z dobro ohranjenimi funkcijskimi sposobnostmi, sodi obnovitev vozniških sposobnosti in varno vračanje na delo ali šolanje. Že med primarno rehabilitacijsko obravnavo lahko paciente napotimo v Ambulanto za voznike s posebnimi potrebami URI-Soča. Kadar je le mogoče, se v sodelovanju s strokovnjaki Centra za poklicno rehabilitacijo URI-Soča spodbuja tudi vključevanje v programe poklicne rehabilitacije in vrnitev v delovni proces, je orisala ključne dejavnike rehabilitacije pri mlajših vodja oddelka za rehabilitacijo pacientov po možganski kapi, URI-Soča, doc. dr. Nataša Bizovičar, dr. med., spec. fiz. in reh. med.
Pri nas skrbita Center za poklicno rehabilitacijo URI-Soča ter Ambulanta za voznike, kamor še posebej mlade paciente napotimo, ko ocenimo, da so dovolj rehabilitirani in pripravljeni na postopno vračanje v delovni proces ter vožnjo.
Kakšni občutki prevevajo mladega človeka, ki je preživel kap?
Kadar nastopi možganska kap pri mladem človeku, gre za redek dogodek, ki pa pomembno poseže v občutek zaupanja v lastno telo. »Lahko je prisotno veliko skrbi, tesnobe, pa tudi umika od svojega kroga znancev in prijateljev, med drugim zaradi občutka, da ne bodo razumeli, kaj se dogaja, da bodo podcenjevali ali pa morda pretiravali v resnosti dogodka, posledic. To so posamezniki, ki imajo pogosto še šoloobvezne otroke, te je potrebno recimo dnevno razvažati v vrtec, šolo, potrebujejo veliko ukvarjanja, pogovorov,… in seveda konec koncev se lahko vsaj za kratek čas spremeni tudi dinamika v partnerskem odnosu, pojavi se občutek skrbi zaradi možnosti izgube službe in s tem tudi dobršnega dela posameznikove identitete,»je pojasnila dr. Barbara Starovasnik Žagavec klinična psihologinja in VKT terapevtka na URI-Soča.
Povedala je tudi, da so lahko psihološke posledice po možganski kapi lahko blage (tu mislimo zlasti nekaj več težav z usmerjanjem koncentracije ter splošno utrudljivostjo, kar postopno izzveneva skozi čas) ali pa težke, kjer imajo pacienti težave s produkcijo in/ali razumevanjem govora, težave s koncentracijo, ko jih moti hrup ali pa govor več oseb, so lahko neorientirani v času ali prostoru, si ne zapomnijo več zaporednih korakov nalog, ne zmorejo več enostavnih računskih operacij, zelo neugodne posledice so tudi vse motnje vida.
obstoječih dejavnikov tveganja. Foto: Bigstock
Klinični psiholog mora zato imeti dovolj znanja iz področja nevropsihološke diagnostike in psihoterapevtskih intervenc, da naslavlja zlasti primarni občutek negotovosti (kadar recimo nevrološka diagnostika ne poda zanesljivega razloga za nastanek kapi) ter da s pomočjo poznavanja individualnih značilnosti, narave pacienta lahko nastavi t.i. kognitivno rehabilitacijo s ciljem postopno usmerjati pacienta nazaj v življenje. Slednje pa pomeni predvsem »se aktivirati nazaj v službo, voziti avtomobil, itd.«. Pri nas za ta del skrbita Center za poklicno rehabilitacijo URI-Soča ter Ambulanta za voznike, kamor še posebej mlade paciente napotimo, ko ocenimo, da so dovolj rehabilitirani in pripravljeni na postopno vračanje v delovni proces ter vožnjo. Za konec bi bilo potrebno reči še, da je vsaka možganska kap drugačna, še najlažje bi temu rekli, da ima vsak tak dogodek svoj »edinstven prstni odtis« za posameznika. Kot so naši možgani nek unikum, tako je tudi posameznikovo življenje vsako posebej vredno, da ga podpremo tam, kjer le lahko. In pri tem se na Oddelku po kapi ravnamo po principu, da vsaka kapljica v morje sprememb na bolje – šteje.
Kako sem doživel in preživel možgansko kap: Miha Jazbec, »Torek 14.5.2019 je bil normalen vroč dan v službi. Po končanem delu, se mi je pri pospravljanju delavnic prvič zavrtelo. Mislim sem da od vročine, saj ne bi bilo prvič. Tokrat je bilo drugače. Po nekaj metrih hoje proti izhodu sem se zaradi občutka, da bom izgubil zavest, naslonil na mizo. Sodelavec mi je prinesel vodo in me spraševal, če sem dobro, vendar mu nisem mogel odgovoriti (GROM). Med tem časom je nadrejeni poklical rešilca in očeta ter mu razložil, kaj se dogaja z mano. Oče je takoj posumil na možgansko kap. Ko me je rešilec pripeljal v SB Celje so najprej mislili, da gre za zastrupitev z monoksidom in mi dali čisti kisik. In zlomka, spet sem videl in lahko govoril. Po slikanju glave so odločili, da potrebujem trombolizo. Med postopkom mi je postalo slabo, zato so me dali v umetno komo. Ko sem se zbudil, sem imel v ustih tubus. Povedali so mi, da sem zaradi prebolele ishemične možganske kapi na intenzivnem oddelku. Po petih, zelo dolgih dneh, so me premestili na oddelek, kjer sem sedmi dan počasi shodil. Rehabilitacijo sem nadaljeval v zdravilišču Dobrna. Po treh tednih sem že lepo hodil, govoril… Plačal sem si dodane terapije in nabavil pripomočke za vadbo doma. A najboljša vadba je bila hoja. Sedem tedensko rehabilitacijo sem avgusta izvajal v URI Soča. Sodeloval sem v študiji robotizirane hoje na tekaški stezi. V okviru rehabilitacije so me napotili na poklicno usposabljanje na URI Soča – Maribor. Po dolgotrajni rehabilitaciji sem z veliko volje, potrpežljivosti, upoštevanjem navodil strokovnjakov in dodatno samostojno vadbo dosegel, da sem spet zaposlen za skrajšan delovni čas v invalidskim podjetju Slovenskih železnic. Pridružil sem se klubu CVB Celje, kjer sem med sebi enakimi, ki vedo in razumejo kakšne so posledice in težave po možganske kapi. V prostem času hodim v hribe z odsekom InPlaninec. Ponosen sem saj so vsi hribi, ki sem jih prehodil pred boleznijo, ponovno osvojeni.«
Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije in Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije (ZCVB) tudi letos združujeta sporočila na novinarski konferenci in aktivnosti ob tem dnevu. Društvo za zdravje srca in ožilja veliko dejavnosti posveča preventivi bolezni srca in ožilja ter informiranju o prepoznavanju in hitrem ukrepanju ob prvih znakih možganske kapi (GROM). ZCVB že 34 let združuje osebe po možganski kapi, njihove svojce in strokovnjake. Z opolnomočenjem bolnikov in svojcev, strokovno vodenimi programi, druženjem ter nudenjem pomoči in podpore si prizadevajo izboljšati kakovost življenja v kroničnem obdobju bolezni. ZCVB je član evropske zveze bolnikov po možganski kapi (SAFE-a; Stroke Alliance for Europe). SAFE sodeluje z Evropsko organizacijo za možgansko kap (ESO; European Stroke Organsiation). Obe organizaciji skupaj se trudita izboljšati oskrbo bolnikov z nastalo možgansko kapjo in sta zato pripravili akcijski načrt za Evropo do leta 2030.
