Kako naj list na gladini potočka ve, kam ga bo usmeril že prvi kamen, ki štrli nad vodno gladino? S sprejemanjem negotovosti imamo ljudje težave. Ob njej naš um naleti na podobno prepreko, kot ob soočanju z lastno minljivostjo. Resnici na ljubo se z negotovostjo soočamo različno, način in posledice pa so najbolj odvisne od naše psihološke strukture. Ljudje z malce bolj kritičnim pogledom na svet smo verjetno kar pogosto žrtve tesnobnosti, ali pa se gibljemo tam nekje na njenem robu. Vse dokler ne traja predolgo in ostajajo vrata v bolj navdihujoč svet še odprta, tesnobnosti – strokovno ji rečejo tudi anksioznost – še ne opisujejo kot bolezen. Drugače je kadar se vrata zapro in sami ne vidimo več poti nazaj, takšno bolezensko stanje psihiatri imenujejo “anksiozna motnja”, ki kaj lahko pa preide tudi v depresijo.
Strah pred prazniki
Dejstvo, da imajo psihologi in psihoterapevti prav med prazniki največ dela, pravzaprav zveni precej absurdno. K sindromu praznični anksioznosti v veliki meri prispeva osamljenost, ki jo ljudje med prazniki čutimo še bolj intenzivno kot sicer. “Čarobni Božič” ali katerokoli drugo praznično dogajanje v okolici – tudi če je še tako banalno in neiskreno – lahko namreč osamljeni človek občuti zelo dramatično, občutek neizpolnjenosti pa v nas spodbudi tesnobnost ali celo anksiozne motnje, ki zahtevajo strokovno obravnavo.
Zakaj smo tveganju za razvoj tesnobnosti še posebej izpostavljeni med prazniki, katerih pridih bomo zelo kmalu začutili povsod, na ulicah, v trgovinah in doma. Četudi nam bodo božične pesmi kmalu začele presedati, bo ves predpraznični direndaj v naši notranjosti zagotovo spodbudil določeno stopnjo neobičajnih pričakovanj. Ta so največkrat povsem nerealna in se izpolnijo le izjemoma, neizpolnitvi pa sledijo občutki razočaranja in pogosto tudi tesnobnosti. Če se želimo tveganemu vzorcu izogniti je prav da se zavedamo pasti, ki nam jih za praznični čas nastavljajo trgovci.
Z dodelanimi marketinškimi pristopi namreč želijo doseči kar največji dobiček, v ta namen pa praznične dni spreminjajo v različne “čarobne” zgodbe, ki z izhodiščnim praznikom nimajo nič skupnega. Ne smemo jim nasedati, saj bo prevelikemu pričakovanju neizbežno sledilo razočaranje. Raje si vzemimo čas za iskreni razmislek o dogodku, ki naj bi bil osnova za nastanek določenega praznika. Ker božični čas časti rojstvo človeka, ki nas je pred dvema tisočletjema želel prebuditi, se skušajmo v čast tega praznika izviti iz iluzije potrošništva in površinskosti. Spomnimo se, da Jezus v resnici poudarjal pomen ljubezni in – namesto čaščenja sveta potrošništva – raje kultivirajmo iskrenost do ljudi, ki so ob nas. To je največ kar lahko naredimo, pred nerealnimi pričakovanji in tesnobnostjo pa nas lahko obvaruje skromnost in enostavno navdušenje nad vsakim trenutkom življenja. In ne pozabimo, tudi tega se lahko naučimo.
Kaj je anksioznost? Gre za čustveno stanje, ki ga zaznamujejo neprijetnost, občutki strahu in živčna napetost, ljudje v stanju anksioznosti pa pogosto enostavno rečejo, da so živčni. Tem, bolj subjektivnim znakom, se lahko kmalu pridružijo povsem telesni simptomi, kot je stalna utrujenost, napetost, razbijanje srca, nespečnost in glavobol, vendar anksioznosti strokovnjaki še ne uvrščajo med bolezenska stanja. Drugače je pri anksiozni motnji, ko so občutki tesnobe izrazitejši in stalno prisotni – pri osebah s takšno diagnozo je namreč potrebna strokovna obravnava.
Tvegani miselni vzorci
Kot bomo videli nas lahko pred tesnobnostjo v veliki meri zaščiti ustrezna “higiena” v naših življenjih. Bodimo usklajeni z naravnimi ritmi, privoščimo si dovolj spanja in prijetnega gibanja in se prehranjujmo raznovrstno in količinsko omejeno. Ob vsem tem ima pri soočanju s tesnobnostjo zelo pomembno vlogo seveda tudi vzorec našega razmišljanja in reagiranja na dogajanje v okolici. Če smo se navadili na vzorec pesimističnega reagiranja, potem smo vsaj z eno nogo že zabredli v stanje tesnobnosti. Že v naprej si namreč predstavljamo, da nam na razgovoru za službo ne bo uspelo in tako seveda v svojem čustvenem svetu ustvarimo občutek neprijetnosti, strahu in živčne napetosti. Vse to v resnici pomembno zmanjša naše možnosti za uspeh, neuspeh ki sledi pa lahko generira stanje tesnobnosti, ki kaj lahko preide tudi v bolezen – anksiozno motnjo. Pomislimo – koliko strahov in negativnih pričakovanj se nam je uresničilo v preteklosti? Če smo pošteni si moramo priznati, da so skoraj vsi strahovi ostali samo v naših pesimističnih možganih. Živimo torej sedaj in se ne obremenjujmo s prihodnostjo! Zelo zdravilen je lahko tudi humor – če smo se sposobni malce ponorčevati na svoj račun poigrati, si morda lahko pomagamo s cigansko domislico o tem, da “še nikoli ni bilo tako, da ne bi moglo biti še hujše”.
Usoden občutek krivde
V meglo tesnobnosti nas lahko zavedejo še drugi miselni vzorci, ki jih skoraj vedno prevzamemo že v zgodnjem otroštvu. Eden takšnih je povezan s sprejemanjem odgovornosti za dogodke, ki v resnici niso povezani z nami, a lahko v naših čustvih sprožijo globoke občutke krivde. Psihologi pri takšnem prevzemanju krivde na lastna pleča govorijo o personalizaciji, precej podoben psihološki fenomen, ki predstavlja dobro pot v tesnobnost, pa je t.i. “branje misli”. Gre za vzorec, ki vodi v posebno obliko tesnobnosti, tako imenovano socialno anksioznost, za branje misli pa je značilno, da smo nagnjeni k predvidevanju tega, kar o nas mislijo drugi in kako nas ocenjujejo. Strahovi, ki so posledica takšnih predvidevanj in nas seveda naredijo tesnobne, imajo v času interneta in socialnih omrežij še veliko večji destruktivni potencial. Precejšnjemu tveganju za življenje v tesnobnosti so izpostavljeni tudi ljudje, ki jim največkrat rečemo perfekcionisti. Visoke zahteve do sebe in do okolice namreč praviloma ostajajo nedosežene, to pa vodi v nezadovoljstvo in lahko tudi v stanje tesnobnosti.
