Anksioznost: kako se uspešno spopasti z njo

Tega ne morem obvladati..., zelo me skrbi, toliko misli se mi plete po glavi... To je le nekaj tipičnih misli pri težavah z anksioznostjo. In vsaj ena oseba od treh se bo v življenju soočila z njo. Ali jo znamo prepoznati?

Anksioznost
Anksioznost je široko prisotna v populaciji predvsem mladih ljudi. Foto: Bigstock

Pogovarjali smo se s prof. dr. Vesno Švab, dr. med., spec. psihiatrije, soustanoviteljico ter predsednico največje slovenske nevladne organizacije na področju psihosocialne rehabilitacije oseb s hudimi duševnimi motnjami. Med drugim je pojasnila kateri so dejavniki tveganja za nastanek anksioznosti, ali se lahko pojavi večkrat v življenju posameznika, ter kako si pomagamo sami in kdaj je čas za obisk pri specialistu psihiatru.

Kaj je anksioznost?

Anksioznost je občutek tesnobe, ki se lahko kaže z različnimi znaki. Med njimi so najpomembnejši telesni, ki niso odvisni od naše volje, ampak so avtonomni. Ti znaki se najpogosteje kažejo kot razbijanje srca, hitro dihanje, omotica, bolečine, tiščanje v prsih in drugi.

V zadnjih letih in predvsem v obdobju covid 19 se veliko govori o naraščajoči pogostosti anksioznosti. Opisuje se jo kot epidemično stanje, ki zajame ogromno število  ̶  predvsem mladih ljudi. Ob tem se vedno znova, skoraj dnevno poziva k povečanju števila visoko usposobljenih strokovnjakov (specialistov klinične psihologije in psihiatrov), ki naj bi to naraščanje epidemije zajezili.

Kako ločimo med strahom in anksioznostjo?

Na problem anksioznosti je treba pogledati tudi z drugih zornih kotov. Prvič, tesnobnost je normalno čustveno stanje, ki ga poznamo vsi in se ga moramo v življenju naučiti obvladovati, da ne omeji naših funkcionalnih sposobnosti. Drugič, telesni odzivi na stres, strah in anksioznost so si zelo podobni in vključujejo praktično identične nevrotransmiterske in hormonske poti.

Obstaja relativno velika verjetnost, da se je v času epidemije in po njej, sindrom tesnobnosti (psihična motnja) zamenjeval z normalnim strahom (pred okužbo, brezposelnostjo in podobno) ter s stresnim odzivom na novo situacijo (karantene, omejitve gibanja, spreminjanje delovnih pogojev). Velika verjetnost je, da je del velike epidemije duševnih motenj anksioznosti in depresije, mogoče pripisati normalnemu odzivu na spremenjene okoliščine.

Katere oblike anksioznosti poznamo?

Tesnobnost se lahko pojavi v generalizirani obliki, kar pomeni, da nas preveva skoraj nepretrgano. Teža te tesnobnosti je lahko pri različnih ljudeh različna, vendar pa jih vse omejuje, pri njihovem delovanju.

Zelo pogosta je panična tesnoba, ki se kaže v napadih hude tesnobe in jo spremljajo občutki, da bomo kar umrli, ali se onesvestili. Pogosto jo spremlja hudo tiščanje v prsih, to spominja na bolečino, ki jo povzroči srčni infarkt.

Poznamo še fobične tesnobe, ko so strahovi pred kačami, pajki, globino, zaprtimi ali odprtimi prostori, strahovi pred nastopanjem in bruhanjem ter še mnogi drugi. Pojavljajo se ob kritičnih situacijah, ko bi se lahko s predmetom svojega strahu srečali ali v stanju, ko smo predmetu/situaciji, ki sproža strah, izpostavljeni.

Ena izmed anksioznih motenj je tudi obsesivno kompulzivna motnja. Kaže se s prisilnimi mislimi (na primer, da so površine, ki se jih dotikamo zelo umazane), kar sproži hud občutek tesnobe in sledi prisilno dejanje s katerim poskušamo to tesnobo zmanjšati (na primer umivanje rok, ki postane zaradi tesnobe pretirano).

Huda anksioznost spremlja tudi stresne motnje. Pojavijo se zaradi izpostavljenosti hudim stresnim dejavnikom, kot sta posttravmatska ali prilagoditvena motnja.

Tesnobnost zelo pogosto spremlja tudi depresija in je tako najpogostejša med simptomi duševnih motenj.

Dejavniki tveganja pri anksioznosti?

Občutljivost za anksiozne motnje je tako, kot pri drugih duševnih motnjah, odvisna od  genetske predispozicije. Torej od prirojene občutljivosti, od odpornosti, ki jo pridobimo v življenju in od telesnega zdravja ter okoliščin v katerih ljudje živimo. Ljudje, ki so izpostavljeni hudim, predvsem pa nepretrganim življenjskim obremenitvam so pogosteje tesnobni, saj imajo za to razlog. Med glavnimi sprožitelji tesnobnih stanj so izpostavljenost življenjskim obremenitvam, kot so revščina, osamljenost in bolezen.

Se lahko pojavi večkrat v življenju posameznika? Ali je stalno prisotna pri osebi, ko jo enkrat doživi?

Največkrat so anksiozne motnje prehodne, čeprav se lahko ponavljajo. Ljudje, ki so zanje občutljivi, so bolj ogroženi v stresnih obdobjih življenja, ob večjih spremembah in pritiskih. Veliko o tem, kako premagati tesnobo se naučimo skozi življenje. Vsi se namreč na svoji življenjski poti srečamo s tesnobo in tesnobnostnimi stanji. To ni enostavno za nikogar od nas, naučimo se večje odpornosti, tudi če tega nismo naučeni v zgodnjih obdobjih življenja. Možgani so »plastični« in zmorejo prilagajanje tudi do zelo poznih življenjskih obdobij. 

Preberite tudi: https://www.revijazamojezdravje.si/naravni-nacini-za-odpravljanje-anksioznosti-in-tesnobe/

Kako si lahko pomagamo sami?

Poleg široko oglaševanih metod spoprijemanja z anksioznostjo, kot so različne telesne in miselne vadbe (npr. čuječnost, osredotočanja), so poti za obvladovanje tesnobnih stanj, ki jih poznamo vsi, zelo različni. Pomaga gibanje v naravi, hoja, tek, prijateljevanje, druženje v najširšem pomenu besede, sodelovanje na različne načine, ustvarjalno delo in podobno.

Dokazi o tem, da je mogoče z ne preveč intenzivno telesno dejavnostjo obvladovati duševne težave, so številni in se kopičijo. Pomen tega, da smo povezani v socialnih mrežah, in da lahko komuniciramo ter prispevamo k skupnosti, je odločilna. Krepitev socialnega kapitala, čemur v post covid obdobju, katerega bistven del je  prijazno medsebojno sporazumevanje, sočutno prepoznavanje potreb drugih, je neprecenljiva tudi za obvladovanje tesnobnostnih stanj. Ta se namreč krepijo in rastejo v samoti in v odtujenih odnosih, ki ne omogočajo občutka varnosti ter pripadnosti. 

Kdaj in kje poiskati strokovno pomoč?

Strokovna pomoč je široko dostopna v osnovnem zdravstvenem in socialnem varstvu, v centrih za duševno zdravje in v socialnovarstvenih programih ter v različnih verificiranih svetovalnih službah, ki so praviloma dostopne brez dodatnega plačila. To so tudi različne prosto dostopne telefonske številke za pomoč v duševni stiski. 

Psihiatrinja še izpostavi, da so se v obdobju epidemije koronavirusa, ko je bilo na področju psihičnih težav zelo težko dobiti strokovno pomoč (razen urgentne), izjemno dobro izkazale skupine za samopomoč in druge vrstniške oblike pomoči.

»Ljudje s težavami so pomagali drug drugemu, oblikovali povezave in uporabljali različne dostopne oblike samozdravljenja pri zmanjševanju anksioznosti. Spontano so pristopili k pomoči najbolj ranljivim, samoiniciativno organizirali (brez navodil države in stroke) različne oblike pomoči (ljudem brez bivališča, tistim, ki so odvisni od prepovedanih drog npr. v organizaciji ŠENT v Novi Gorici in okolici). Posluževali so se različnih oblik telesnih vadb za ohranjanje telesnega zdravja in gibanja (dnevni centri podobnih organizacij). Izvajali so metode sproščanja  ̶  čuječnost in druge tehnike, ki so zmanjševale napetost in vse to daleč najbolj uspešno, v skupinah, čeprav preko spletnih aplikacij. Te povezave so skupaj s skrbjo za pravice stigmatiziranih pri nas in v svetu, prinesle velike premike v obravnavah. Postavile so se ob bok visoko specializirani pomoči in dokazale, da je topla beseda, skrb za bližnje in naklonjen spoštljiv, sočuten odnos terapevtsko orodje, ki lahko razreši marsikatero stisko,« je strnila vidik samopomoči pri obvladovanju anksioznosti prof. Vesna Švab.