Motnje pri absorpciji hranil in driska

Motnje pri absorpciji hranil in driska

15.8.2018, 18:00 Veronika Sorokin Kako zdravimo

Ob potovanjih moramo svoj organizem še posebej pripraviti na nove okoliščine. Redna spremljevalka na daljših potovanjih, ki ne izbira žrtev, je prav potovalna driska. Ta brez milosti marsikomu poseže v skrbno pripravljen potovalni načrt in mu ukrade tudi po več dragocenih dni. K sreči je ob poznavanju tovrstnih težav in upoštevanju splošnih pravil glede higiene razlogov za preplah vse manj, tudi zaradi porasta učinkovitih in neškodljivih medicinskih preparatov.  

bolecine

Vsi se hitro zavemo, da z našo presnovo nekaj ni v redu, ko nam organizem z različnimi znaki (napenjanje in krči v trebuhu, kronična utrujenost in oslabelost, hujšanje itn.) sporoča, da se proces razgradnje in absorpcije hranil ni uspešno končal. Eden pogostejših in zelo motečih simptomov, povezanih z nepravilno presnovo, je driska. Če gre za vztrajno obliko, ki traja več kot 14 dni in jo spremljajo še vzporedni pojavi, kot sta hujšanje in izguba maščob, zaužitih s hrano, jo je vsekakor treba vzeti pod strokovni drobnogled. O tem je v okviru strokovnega izobraževanja o malabsorpcijskih sindromih, ki ga je organiziral UKC Ljubljana v sodelovanju s Fundacijo dr. J. Cholewa, spregovorila tudi dr. Tina Kurent s Kliničnega oddelka za gastroenterologijo. 

Kaj je malabsorpcija 

Gre za motnjo prehajanja sestavin hrane skozi črevesno steno, kar je posledica nezadostne razgradnje živil med prebavo ali pa znižane absorpcijske sposobnosti črevesne sluznice, ki je pogosto posledica pomanjkanja nekaterih prebavnih encimov. Pogosto se začne z drisko, ko bolnik iztreblja tekoče blato več kot trikrat dnevno, dnevni volumen izločenega blata pa je večji od 200 ml. 

Neprijetna nadloga sredi poletnih oddihov

Kronična driska je značilna zlasti za manj razvite države, v katerih veljajo precej nižji higienski standardi ter je verjetnost okužb z onesnaženo pitno vodo in živili večja. V nekaterih deželah jo pogosto povzroča bakterija Vibrio cholerae, prenašalka kolere, nalezljive epidemične črevesne bolezni. Povejmo, da je v zgodnjih 80. letih 20. stoletja zaradi kolere umrlo več kot 3 milijone ljudi po svetu. Dejansko število obolelih je težko opredeliti, saj VELIKO primerov ne prijavijo zaradi skrbi, da bi preplah negativno vplival na turizem v določenih deželah (arabske države, Indija, Kuba itn.).

Medtem ko akutno drisko najpogosteje povzroči okužba s hrano, pa je kronična, če ta traja več kot en mesec, v državah razvitega sveta največkrat posledica funkcionalnih motenj prebavil, malabsorpcijskega sindroma in kronične vnetne črevesne bolezni. Kot je povedala dr. Kurent, jo redkeje povzročajo sistemske bolezni, motnje v delovanju žlez z notranjim izločanjem in preobčutljivost za nekatera živila. Treba je dodati, da se lahko pojavi tudi zaradi uživanja zdravil, ki vplivajo na črevesno floro in transport elektrolitov. 

Kako nastopi driska 

Ta nastane zaradi presežka količine vode v blatu. Normalno se v tankem in debelem črevesju absorbira več kot 90 % vode, pri čemer je malabsorpcija hranil navadno vzrok, redkeje pa posledica driske. Dr. Kurent je na tem mestu omenila zlasti dve vrsti pojava, in sicer osmozno in sekretorno diarejo. Za osmozno je značilno, da se pojavi zaradi neabsorbiranih molekul kot osnovnih delcev, ki zadržujejo vodo, zaradi česar jo spremlja naslednji moteči dejavnik, tj. dehidracija. Nastopi ponoči in po obrokih ter ob prenehanju zaužitja živil preneha, medtem ko se sekretorna diareja ne ustavi niti v času, ko ne uživamo hrane. Zanjo je značilen moten transport žolčnih in maščobnih kislin v debelem črevesu, zaradi česar se v njem začne kopičiti natrijev klorid, ki preprečuje absorpcijo vode. Pri sekretorni obliki prihaja še do večje dehidracije in izgube elektrolitov kot pri osmozni.

Pri boleznih, ki prizadenejo sluznico tankega črevesja (celiakija, Crohnova bolezen, Whipplova bolezen, limfom itn.), pri malabsorpciji zaradi zmanjšane površine črevesne sluznice nastopita obe pojavni obliki – osmozna in sekretorna diareja – hkrati. 

Po besedah dr. Kurent ločimo še druge vrste driske, npr. eksudativno in motilitetno. Pri prvi gre za obliko sluznične okvare, pri čemer je v izločenem blatu pogosto prisotna kombinacija sluzi in krvi, druga pa nastane zaradi spremenjene motilitete oz. gibanja črevesja. Če se v njem odvija hiter transport hranil, ni dovolj časa za absorpcijo, kar povzroči drisko (hipermotiliteta črevesja), podobno kot v primerih hipomotilitete oz. upočasnjenega gibanja črevesja in želodca, ko se v tankem črevesju pogosto pojavi še bakterijska razrast, ki prav tako povzroči drisko. Medtem ko prvo obliko motnje prepoznamo po pekočem občutku (zgagi) v požiralniku, pa se pri drugi pojavljata tiščanje in polnost v spodnjem delu želodca. 

driska

Kako ukrepati 

V zgoraj navedenih primerih navadno posežemo po tabletah, ki se dobijo v prosti prodaji v lekarnah; (največkrat po antacidih, ki nevtralizirajo želodčno kislino ter tako zmanjšajo kislost v želodcu in dvanajstniku, ali pa po blokatorjih, ki zavirajo izločanje želodčne kisline. V resnici si s tem naredimo medvedjo uslugo, saj nastale težave ne bomo odpravili. Te namreč niso samo posledica prevelikega izločanja želodčne kisline, ampak motene prebave oz. neusklajenega krčenja želodčnih mišic. 

Pri malabsorpciji z drisko strokovna zdravniška praksa poudarja neizogibno potrebo po laboratorijskih preiskavah, ki v prvi vrsti pokažejo, za katero vrsto motnje gre, kako zajetna je količina izločenega blata in kakšne so njegove značilnosti. V prvi fazi se opravijo osnovne krvne preiskave, ki obsegajo kompletno krvno sliko, sedimentacijo eritrocitov, C-reaktivni protein, elektrolite, kalcij in jetrne teste, obenem pa se določi še koncentracijo železa, vitamina B 12 in folata v krvi. 

Pri kronični driski se določajo kalij, natrij in žolčne kisline v blatu, za oceno prebave različnih ogljikovih hidratov (npr. laktoze in fruktoze) v tankem črevesju pa je na voljo vodikov dihalni test. Dr. Tina Kurent je pojasnila, da preiskovanec zaužije pripravek izbranega ogljikovega hidrata, označenega z vodikovim izotopom; z izmerjeno koncentracijo izdihanega izotopa se nato ugotavlja, ali gre za malabsorpcijo specifičnega hidrata. Kot je dodala, se z omenjenim testom ugotavlja tudi morebitno bakterijsko razrast v tankem črevesju.


Foto: Bigstock

Spletno mesto uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci in izboljšujemo delovanje strani. Z uporabo strani soglašate z uporabo piškotkov.