Zakaj imamo radi pse? Odgovor se skriva v naših genih

Zdi se, da se lastniki psov nekako brez besed razumejo med seboj, komunikacija med njimi pa tudi, ko se srečajo prvič, hitro steče. Kot, da bi imeli nekaj nekaj skupnega. In res imajo: gene za pse.

Pri so nepogrešljivi spremljevalci ljudi že več kot 15 tisoč let. Foto: Bigstock

Psi so najbolj pogosti živalski spremljevalci ljudi in so prva žival, ki jo je človek udomačil. Svoj trop so že pred 15 tisoč leti zamenjali za družbo ljudi in so za to, da laže komunicirajo z njimi, celo spremenili svojo telesno govorico. Gledanje v oči, ki pri volkovih in divjih psih velja za znak agresije, so spremenili v sredstvo prepoznavanja lastnika in njegovih misli, čustev in razpoloženja. Postali so zvesti spremljevalci in nepogrešljivi pomočniki, v kratkem pa jim bo celo zaupana vloga, ki jo sedaj opravljajo zapletene naprave v diagnostičnih laboratorijih: odkrivanje rakavih celic.

Pri ljudeh odkrili gene za pse

Zakaj imamo radi pse? Je to zato, ker so z nami že tako dolgo in ker nam pomagajo (pre)živeti, ali pa se vzrok skriva kje drugje? Zadnja spoznanja kažejo, da gre za slednje. Nova študija britanskih in švedskih raziskovalcev, v katero so zajeli več kot 35 tisoč parov dvojčkov iz švedskega registra prebivalstva kaže, da na to, ali bomo imeli psa, močno vpliva naša genska zasnova.

Dvojčki ključni za odkritje

Proučevanje dvojčkov je dobro znana metoda za ugotavljanje razlik med vplivi okolja in genov na biologijo in vedenje. Enojajčni dvojčki imajo identični genom, dvojajčni pa si v povprečju delijo le polovico genov. Raziskovalci so primerjali oboje in ugotovili, da je bil stopnja skladnosti lastnikov psov pri enojajčnih dvojčkih veliko večja kot pri dvojajčnih.

Nova dimenzija interakcije med ljudmi in psi

»Presenečeni smo bili, ko smo ugotovili, da genski zapis človeka igra pomembno vlogo pri odločitvi za psa. Zdaj bomo laže raziskovali interakcije med psi in ljudmi,« pojasnjuje Tove Fall, profesor molekularne epidemiologije iz Univerze Uppsala in vodilni avtor študije. Carri Westgarth, profesorica psihologije na Univerzi v Liverpoolu in soavtorica študije, pa je dodaja: “Ugotovitve so pomembne, saj kažejo, da se lahko zdravstvene koristi lastništva psa, ki jih dokazujejo številne raziskave, delno pojasnijo z genskimi razlikami med ljudmi.«

Naslednji korak: določiti gene, ki so vpleteni

Desetletja raziskav so nam pomagala zgraditi boljšo sliko o tem, kje in kdaj so psi vstopili v človeški svet. Zdaj smo na tem, da neposredno raziščemo tudi, zakaj in kako se je to zgodilo. Naslednji korak jo ugotoviti, kateri geni so vpleteni v proces in v kakšni povezavi so z osebnostnimi lastnostmi posameznika, so v poročilo še zapisali raziskovalci.

PUSTITE KOMENTAR

Prosimo vpišite svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime tukaj