Desetletja raziskav so nam pomagala zgraditi sliko o tem, kje in kdaj so psi vstopili v človeški svet. Zdaj smo na tem, da neposredno raziščemo tudi, zakaj in kako se je to zgodilo: kateri geni so vpleteni v proces in v kakšni povezavi so z osebnostnimi lastnostmi.
Sprememba telesne govorice in večno zavezništvo
Psi so najbolj pogosti živalski spremljevalci ljudi in so prva žival, ki jo je človek udomačil. Svoj trop so že pred 15 tisoč leti zamenjali za družbo ljudi in so za to, da laže komunicirajo z njimi, celo spremenili svojo telesno govorico. Gledanje v oči, ki pri volkovih in divjih psih velja za znak agresije, so spremenili v sredstvo prepoznavanja lastnika in njegovih misli, čustev in razpoloženja. Postali so zvesti spremljevalci in nepogrešljivi pomočniki, v kratkem pa jim bo celo zaupana vloga, ki jo sedaj opravljajo zapletene naprave v diagnostičnih laboratorijih: odkrivanje rakavih celic.
Genska zasnova ključni faktor
Zakaj imamo radi pse? Je to zato, ker so z nami že tako dolgo in ker nam pomagajo (pre)živeti, ali pa se vzrok skriva kje drugje? Zadnja spoznanja kažejo, da gre za slednje. Nova študija britanskih in švedskih raziskovalcev, v katero so zajeli več kot 35 tisoč parov dvojčkov iz švedskega registra prebivalstva kaže, da na to, ali bomo imeli psa, močno vpliva naša genska zasnova. Genske variacije so morda prispevale k naši sposobnosti udomačitve psov in drugih živali, pravijo avtorji. Poudarjajo, da je jih je treba upoštevati tudi v študijah, ki preučujejo vpliv lastništva psov na zdravje.
Proučevanje dvojčkov je dobro znana metoda za ugotavljanje razlik med vplivi okolja in genov na biologijo in vedenje. Enojajčni dvojčki imajo identični genom, dvojajčni pa si v povprečju delijo le polovico genov. Raziskovalci so primerjali oboje in ugotovili, da je bil stopnja skladnosti lastnikov psov pri enojajčnih dvojčkih veliko večja kot pri dvojajčnih.
»Presenečeni smo bili, ko smo ugotovili, da genski zapis človeka igra pomembno vlogo pri odločitvi za psa. Zdaj bomo laže raziskovali interakcije med psi in ljudmi,« pojasnjuje Tove Fall, profesor molekularne epidemiologije iz Univerze Uppsala in vodilni avtor študije. Carri Westgarth, profesorica psihologije na Univerzi v Liverpoolu in soavtorica študije, pa je dodaja: “Ugotovitve so pomembne, saj kažejo, da se lahko zdravstvene koristi lastništva psa, ki jih dokazujejo številne raziskave, delno pojasnijo z genskimi razlikami med ljudmi.«
Psi in rak – od izkustva “opozorjenih” lastnikov k znanosti
Čeprav nam psi pomagajo na mnogih področjih, se eno zdi kot iz znanstvene fantastike: da bodo psi postali ključni pri zgodnjem odkrivanju raka. Zgodbe lastnikov, ki so jih psi s spremembo vedenja opozorili na zločesto bolezen še preden so jo zaznale najbolj sodobne naprave, so znane. Prav tako je potrjeno je tudi, da so imeli psi skoraj vedno prav. V teku so številne študije, za “detektorja raka” pa se šola na desetine psov. Prve ugotovitve so optimistične: pse je resnično mogoče izšolati za prepoznavanje raka v najbolj zgodnih fazah.
Viri:
Fall T, Kuja-Halkola R, Dobney K, Westgarth C, Magnusson PKE. Evidence of large genetic influences on dog ownership in the Swedish Twin Registry has implications for understanding domestication and health associations. Sci Rep. 2019. doi:10.1038/s41598-019-44083-9
Horvath G, Andersson H, Nemes S. Cancer odor in the blood of ovarian cancer patients: a retrospective study of detection by dogs during treatment, 3 and 6 months afterward. BMC Cancer. 2013. doi: 10.1186/1471-2407-13-396.
