Razvoj obutve in različni tipi obuval, ki so na voljo, razumljivo postavljajo starše pred težko odločitev, kakšen čevelj izbrati za svojega otroka; še posebej, če oblika otrokovega stopala ni optimalna in ima otrok plosko stopalo, visok stopalni lok ali stopala obrača navznoter, je dilema še toliko večja. Mnenja o pravilni obutvi ali uporabi vložka za čevelj tudi v strokovnih krogih niso zmeraj enotna. Klub temu zmeraj bolj prevladuje prepričanje, da je najboljši čevelj tisti, ki med hojo omogoči sprejemanje čim bolj neokrnjenih dražljajev iz podlage.
Doc. dr. Matjaž Merc, dr. med., ortoped, Oddelek za ortopedijo, UKC Maribor, in strokovni sodelavec na Kliniki Zdrav splet. Foto: Osebni arhiv
Ljudje s svojimi anatomskimi značilnostmi, kot jih poznamo danes, obstajamo že vsaj 200.000 let. Vse od takrat in do sredine prejšnjega stoletja so otroci, z izjemo zime, večinoma hodili bosi. Čeprav se je povprečen otrok gibal bistveno več, kot se otroci v sodobnem času, ko sta v ospredju učenje in sedenje pred pametnim telefonom ali računalnikom, med stopalom in tlemi ni bilo nobenega blažilnika ali opore za peto. Ne glede na to se je takšno močno obremenjeno stopalo navadno razvilo brez posebnosti in otroci ter pozneje odrasli s stopali niso imeli težav.
Ali zdravo stopalo potrebuje ortopedsko obutev?
Z razcvetom razvoja obutve in s tem tudi vložkov za čevlje se je kmalu pojavila težnja, da bi tudi za otroke izdelali čim večji nabor čevljev in možnosti, ki bi optimalno služili različnim oblikam stopala. Hkrati je pred nekaj desetletji tudi na strokovnem področju prevladalo mnenje, da je plosko otroško stopalo treba podpreti z vložkom in da je za blaženje obremenitev gležnja nujno treba uporabljati čvrst opetnik, ki bo stabiliziral sklep in peto. To so potrdile tudi bolj ali manj merodajne študije, ki so jih pogosto financirali proizvajalci ortopedske opreme.
Normalna oblika stopala s primerno oblikovanim stopalnim lokom. Foto: Osebni arhiv
Rezultat takšnega pristopa je bil, da so starši v skrbi za svojega največkrat popolnoma zdravega otroka po dolgem in počez kupovali ortopedsko obutev s trdim podplatom, čvrstim opetnikom in z jasno definiranim stopalnim vložkom. Škoda, ki je ob taki pretirani uporabi nastala, ni bila nikoli dokazana, gotovo pa so bili največji zmagovalci tega pristopa proizvajalci in dobavitelji ortopedske obutve.
Bosih nog naokrog …
Danes skušamo čim bolj racionalno odmeriti nujnost po tem, kdaj naj otrok nosi ortopedsko obutev. Številne neodvisne raziskave na velikem številu otrok iz različnih koncev sveta so namreč pokazale, da zdravo otroško stopalo ne potrebuje niti ortopedskega čevlja niti vložka za čevelj, ki bi podpiral stopalni lok. Še najbolje bi bilo, da bi otrok čim več hodil bos, saj na tak način podplat in stopalo dobivata neokrnjene dražljaje iz okolice, kar je še posebej pomembno pri otroku, ki se komaj uči hoditi. Tako stopalo se bo tudi prej okrepilo in dobilo svojo končno obliko.
Tipična slika zdravega ploskega stopala. Stopalni lok je spuščen, na podplatu ni otiščancev, otrok s hojo nima težav. Foto: Osebni arhiv
Dokazano je namreč, da so pomembni krivci za plosko stopalo pri otroku šibke vezi in mišice stopala, ki niso sposobne držati stopala v svojem optimalnem položaju, to je s privzdignjeni stopalnim lokom. Prešibko stopalo se zato preprosto spusti in »razleze« po podlagi. Posledično je razumljivo, da če mišice redno treniramo in krepimo, se tudi stopalni lok hitreje formira in dvigne. Na drugi strani bo uporaba vložka za čevelj nudila mišicam neželeno oporo in podaljšala čas do dviga stopalnega loka, ki se sicer spontano zgodi najpozneje do 12. leta starosti. Poudariti namreč velja, da ima približno 3–10 % otrok do 12. leta ploska stopala. Če so taka stopala neboleča in sta obe stopali približno enako ploski, tako deformacijo razumemo kot varianto zdravega stopala. Plosko stopalo nas začne skrbeti, šele če se pri hoji pojavljajo bolečine ali gre za zelo izražene deformacije z otiščanci na podplatu.
Kakšno obuvalo izbrati
Na podlagi spoznanj, ki so nam danes na voljo, lahko povzamemo, da zdravo stopalo ne potrebuje ortopedskega čevlja ali vložkov; seveda otrok razen doma drugod ne more hoditi bos. Lahko pa starši izberejo tako obutev, ki je mehka, z mehkim podplatom, eventualno z nekoliko čvrstejšim opetnikom, predvsem pa takšno, ki diha, s čimer zagotovimo udobje pri nošenju in preprečimo nastanek glivičnih ali virusnih obolenj kot posledica pretirane vlage v obutvi. Čevelj naj bo 8–10 mm večji od otrokovega stopala in brez pete.
Zaradi ploskega stopala se gleženj pomakne navznoter, peta pa navzven. Foto: Osebni arhiv
Če je plosko stopalo jasno izraženo, predlagamo, da otrok čim bolj in čim večkrat aktivira stopalo, kar najlažje napravimo tako, da ga vsaj trikrat tedensko vključimo v športno aktivnost, ki ga zanima oziroma veseli. Tako bomo otroku na prijazen način omogočili fizikalno terapijo in krepitev stopalnega loka. V praksi se namreč izkaže, da je napotitev otroka na klasično fizikalno terapijo, v sklopu katere nudijo vaje za stopalni lok, neučinkovita, saj otroci suhoparnih vaj doma preprosto ne izvajajo dovolj pogosto in intenzivno.
Čeprav je v večini primerov pretirana skrb pri izbiri obutve odveč, vendarle obstajajo izjeme, pri katerih imajo predvsem stopalni vložki in obutev s čvrstim opetnikom pomembno vlogo. Uporaba stopalnega vložka je na mestu pri otrocih s pretirano izraženim, visokim stopalnim lokom in če plosko stopalo ostane prisotno tudi po 12. letu starosti. Pogosto ga priporočamo še pri pojavu nespecifičnih bolečin v stopalu in pri zelo izraženih deformacijah. Odločitev o uporabi ortopedske obutve in stopalnega vložka naj bo zato v takšnih primerih in tudi sicer v rokah ortopeda ali fiziatra, ki se ciljno ukvarja z otroškimi ortopedskimi boleznimi.
